Ko je pred sedmimi leti pianist Scott Bradlee osnoval skupino Postmodern Jukebox, ni vedel, da se bo njegova ideja razvila v prav svetovno senzacijo. Stotine hitov, ki jih je skupina v tem času preobrazila s svojimi glasovi, pa je dobila milijone oboževalcev po celotni zemeljski obli.
Na evropski turneji se bo PMJ ustavila tudi pri nas, 11. maja bo nastopila v dvorani Tivoli, ob tem pa smo imeli priložnost v pogovor zaplesti eno izmed članic, Dani Armstrong.
Če se ne motim se je vse skupaj pričelo v dnevni sobi ustanovitelja Scotta Bradleeja, kako je skupina v tem času zrasla, ekspandrirala?
No, priznati moram, da je še danes temu tako. Večino videov posnamemo kar v Bradleejevi kleti. Začeli smo v New Yorku, danes pa zasedamo njegovo klet v Los Angelesu (smeh). Naša zgodba je prav pravljična, sprva pop angažmaji so nas ponesli do poslušalcev vsepovsod po svetu. Prvi videi so bili objavljeni le na spletu, potem pa so se viralno razširili in dosegli smo neverjetno prepoznavnost.
Ste kdaj mislili, da bo temu tako?
Mislim, da je Scott dobro vedel, da bo glasba ljubem všeč, ni pa vedel, kdo ti ljudje so. (smeh) Ali pa koliko jih v resnici je. Očitno ima resnično dober instinkt.
Vse od Keshine uspešnice Die Young do priredbe slovite pesmi Gnarlsa Barkleyja Crazy.. Katera pa je vam najljubša?
Hm, osebno najrajši slišim We can't stop, ki jo v originalu prepeva Miley Cyrus. Hecno, glede na to, da jo na odru ne izvajam sama.
Bomo pesem lahko slišali tudi v Sloveniji?
No, naj to ostane skrivnost. Povem pa lahko le, da glede na to, da je prišel novi angažma pesmi, obstaja velika verjetnost. (smeh) Publiko venomer radi presenetimo z novostmi, v koncert vpletemo tako uspešnice kot nove melodije. Scott vedno izbere glasbo za turnejo in se o tem posvetuje z nami. Osnuje dve urno zgodbo in poskrbi, da vse odlično deluje skupaj..
Kaj pa vam pri tem predstavlja največji izziv?
Morda to, da le malo časa preživimo v vsakem kraju. Ko prispemo imamo na voljo le nekaj ur, da si privoščimo obrok, uživamo v lokalni hrani, in da se sprehodimo skozi mesto. Zvečer nas že čaka koncert, naslednji dan pa z našim avtobusom odpotujemo naprej. Na teden imamo kar 6 nastopov, zato resnično trdno delamo. Ne maramo prostih dni (smeh).
Ste razmišljali, da bi v svoj angažma, ki ga sestavljajo angleške pesmi vnesli tudi lokalno glasbo?
Seveda, Scott je že stopil v stik z različnimi ustvarjalci po svetu, tako bi se na našem seznamu kmalu znašla tudi glasba iz neangleško govorečih držav. Ker pa želimo glasbo ponesti po vsem svetu moramo izbirati izvajalce, ki jih ljudje poznajo, grejo hitro v ušesa.
Za vašo slavo je v veliki meri odgovoren splet, na You Tube kanalu imate več kot 3,4 milijone sledilcev in milijarde ogledov. Kako ta virtualni svet vpliva na vaše resnično življenje, delo?
Morda, da je online svet močno ločen od resničnosti, po drugi strani pa vendarle ne tako močno. Kadar se sprehajaš po cesti te ljudje hitro prepoznajo in se ti približajo. Veliko je oboževalcev, ki radi pridejo do nas in z nami spregovorijo besedo, saj se jim zdi, da se poznamo, smo jim blizu. Kadar nekoga spremljaš na splet imaš občutek, da ga poznaš. Ravno pred dnevi, ko se je naša karavana ustavila v Berlinu je k meni pristopila gruča obiskovalcev. »Imamo občutek, kot da te poznamo že od nekdaj,« so mi z navdušenjem razlagala dekleta.
Kako sami vidite vpliv glasbe v svetu?
Z glasbo želimo ljudi preusmeriti stran od negativizma. Prepričana sem, da glasba lahko spremeni svet n če je Postmodern Jukebox del tega gibanja, bom več kot presrečna.