Poznaš del pesmi od Tabujev, kjer pojejo ''moje življenje razburkan je ocean''? No, ta del si divje prepevam odkar sem članica cosmo ekipe. Kako divje pa poteka en dan v življenju cosmo novinarke pa ti zaupam v spodnjih vrsticah.
Jaz nisem jutranji človek. Nekoč sem verjela, da sem, a sem v zadnjem letu ugotovila, da če bi bila jutranji človek, bi se dejansko zjutraj zbudila z lahkoto in z nasmeškom in ne z glavobolom ter kletvicami. Tako se moj dan redko prične pred 10 uro dopoldne, ko me moj najdražji (pes po imenu Čarli) prebudi s posebnimi metodami. Tekom najinega sobivanja je namreč razvil način prebujanja.
Prvi korak – udari me s smrčkom. Drugi korak – z mene potegne odejo. Tretji korak – skače po meni. In vsaj ob zadnjem dejanju sem budna, mu odprem vrata na vrt ter mu vljudno nastavim zajtrk, sebi skuham kavo in naju peljem na sprehod.
Pametni pišejo
Zadnje tri mesece so to moja jutra. In, ko se vrnem s sprehoda, se začne čas za delo. Preverim vse maile (in upam, da nisem spet dobila ponudb za sredstva proti impotenci – hvala za spam na tej točki), si naredim seznam člankov, ki jih moram na ta dan dokončat in potem ... veselo na delo. Dejstvo je, da je pisanje moja velika strast in, če bi bilo zakonsko dovoljeno bi se z besedami kar poročila. Tako dokončam nekaj člankov pred kosilom, nekaj si jih pustim za večerne prebliske, ki so večinoma bolj sočni.
Dober tek!
Živeti s sabo in s psom pomeni, da si za kosilo ne pripraviš ravno najbolj gurmanskega obroka. Sicer sem si vredna, da bi za sebe stala v kuhinji tri ure ter si spekla popolno pečenko ali pa polnila vsaj tri purane, a večinoma se na mojem jedilniku znajde kakšna solata ali pa špageti. Mhm, res nisem nek kuharski virtuoz, a zagotovo v tistih petnajst minut kuhanja vložim vso svojo ljubezen. :)
Zdravo. Moje ime je Tanja in sem sms odvisnica.
Hjoj! Skoraj sem pozabila na eno izmed mojih največjih strasti, ki me tudi drago stane! Telefoniranje oziroma pošiljanje sporočil. Mislim, da bi se celo morala pridružiti kakšni skupini anonimnih sms odvisnežev, ker se brez svojega mobitela počutim oropano in osamljeno. Ko samo pomislim, da sem vsaj polovico svoje srednje šole preživela brez prenosnega telefona in brez da bi prijateljicam vsakih deset minut poročala kaj dolgočasnega se mi trenutno dogaja ... groza.
Mi plešemo, o o o o!
Med vsem kar počnem – pisanjem, sprehajanjem, amaterskim kuhanjem in telefoniranjem, me večinoma spremlja ena stvar. Glasba. Sama sem sicer ena izmed tistih, ki ima voljo do posluha, posluha pa ne, a me to ne ustavi in si vedno znova rada kričim zraven vseh možnih pesmi. Dajte mi P!nk, Foo Fighters, Hurts, Green Day ali karkoli kar ima ritem in moje počutje bo boljše. Četudi bom na prvi pogled delovala moteno, ko se bom sprehajala s psom ter vsake toliko sredi ceste zaplesala kakšno makareno.
Čas za družabnost
Rada govorim. Še posebej, če me dejansko kdo posluša. Tako da si svojega dneva ne znam predstavljati brez kavice s starši ali pijače s prijatelji. Ker imam nore prijatelje, take, ki bi mi dali alibi, če bi moj bivši 'po nesreči' izginil. Take s katerimi sem lahko jaz in s katerimi se lahko ure in ure pogovarjamo ter se nasmejimo še najbolj morbidnim situacijam. In moj dan brez njih je kot nebo brez zvezd – pust kot skuta (zaradi tega stavka se mi bodo norčevali še leta).
Lahka noč?
Svoj dan načeloma zaključim na facebooku. Kjer zalezujem ljudi, ki jih ne poznam in vmes dobim idejo ali dve za kak članek ali pa za material za stand up. Medtem se moj Čarli s svojimi 13,5 kg nežno namesti na moja kolena in skuša polizati tipkovnico. Iskreno verjamem, da sam sebe dojema kot malo čivavo. Pišem, iščem fotografije, vmes pogledam kakšno serijo (zakaj ni nadaljevanja Gilmore Girls?!), preverim kdo vse je še samski ter se počasi uspavam ob Vztrajanje s Kardashianovimi. In v upanju, da Kim kmalu rodi, počasi zaspim.
