Vse je grozno, kadar sem slabe volje. Slabo voljo prenesem na druge ljudi, začnem tvitati o sadju, zelenjavi, drevesih, oddajah, oblekah, ki mi gredo na živce, ali pa preprosto obležim nekje, kjer me nihče ne more videti, in čakam, da vse skupaj mine. Ne, pa saj ni res. Vedno se potrudim najti nekaj, kar bi me spravilo v smeh, in potem je vse lažje.
Babi in Itak mi rešujeta življenje
Odkar mi je Itak podaril tablični računalnik, sem pozabila na življenje pred njim. Svojega prijatelja imam zdaj vedno ob sebi. Ko se na dolgočasnem neuporabnem predavanju, sprašujem, zakaj sem sploh prišla na faks in kam gre moje življenje, olajšano iz ovitka, ki mi ga je posodila babi in mi s tem prihranila luknjo v denarnici, izvlečem svoj Samsung Galaxy Tab in začnem tipkati. Pogledam, kdaj pride naslednji avtobus, odpišem na e-pošto, ki bi jo sicer pozabila prebrati, prijateljicam pošljem fotografije svojega zdolgočasenega obraza, napišem prispevek za Cosmo, posodobim stanje na Facebooku ali pošljem zabaven tvit, na katerega v nekaj sekundah dobim odgovore svojih prav tako zdolgočasenih sošolcev. Moje slabe volje na tej točki že zdavnaj ni več.
V omamo z glasbo
Moj vir energije, poguma, dobre volje in pripravljenosti na akcijo je glasba. Zvočnike privijem do konca in začnem plesati oziroma bolje rečeno – izvajati nepremišljene gibe, ki so po izvoru najbrž podobni plesu. Pri tem se po navadi gledam v ogledalu in skušam nabrati nekaj več samozavesti ali pa v mislih z orli letim nad velikim kanjonom. Sliši se neumno, a je res. To delam. V takšnih trenutkih je primerna izključno živahna ali udarna glasba, ki mi požene kri po žilah.
V svojih čevljih se odlično počutim
Čeprav je ob takšnih dnevih res nadležno brskati po omari za nečim posebnim, premišljena kombinacija oblačil zelo pomaga za dobro počutje ves dan. Veliko bolje je ujeti svoj odsev v izložbi in se nasmehniti, kot pa zgroženo zaviti v stransko ulico, kjer me nihče ne more videti. V svojih čevljih se je pač treba dobro počutiti. Čevljih! Odkar zunaj ni več snega in luž, z največjim užitkom obujem svoje stare allstarke, saj so udobne, modne in me spominjajo na najlepše trenutke mojega življenja. Kadar jih nosim, preprosto ne morem stati pri miru. Skačem, tečem in mencam.
Raztrgam slabo voljo
Če se moje slabo počutje ob prihodu domov še kar nadaljuje – in to je zelo redko, zato tudi rišem redko –, iz omare povlečem papirje, barve, škarje, lepila, svinčnike ... in začnem ustvarjati. Prva slika je vedno neurejen grd zmazek, ko jo raztrgam, začnem risati bolj umirjeno in z več predanosti. Iz mojih misli uhajajo skrbi, vanje pa prihajajo ideje in barve. Seveda rišem ob spremljavi glasbe, sede na tleh v svojih allstarkah in s fotografijami na tabu za inspiracijo.
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc