Drage moje, vse se je začelo z mojim prvim priznanjem, da jo ljubim. Zjutraj sem ji na list papirja načečkal dve težko izgovorljivi besedi in ga pustil na kuhinjskem pultu.
Čez dve uri, ko je vstala in je ob kuhanju kave opazila moje sporočilo, me je poklicala. Vprašala me je, kaj mora prinesti iz trgovine, ker nikakor ne more ugotoviti, ali gre za lepinjo ali lignje.
Smo pač počasni ;)
Ker za skoraj vsako stvar na svetu obstaja logična razlaga, tudi moško kracanje ni izjema. Fantje se razvijamo počasneje kot punce, in ko v prvem razredu osnovne šole pride na vrsto lepopis, mi za ta izziv še nismo motorično usposobljeni. Tako ostanemo za vse čase obsojeni na doktorsko pisavo. Saj ne, da nanjo ne bi bil ponosen, bom pa moral, zaradi nesporazumov, zbrati pogum in ji tisto povedati razločno, na glas.
Klemen, Cosmo vohun
