Tudi moške pretepajo, mar ne?

30. 6. 2011
Tudi moške pretepajo, mar ne?

Tomaž, 33-letnik iz Kranja, se ni želel izpostavljati, pravi, da so zgodbe o možu, ki ga tepe žena, večini bolj smešne kot tragične. A Tomaž ne zdrži več in je moral svojo zgodbo povedati vsaj anonimno.

Zgodba je resnična, fotografija je agencijska.

Tomaž je v resnici velik, močan moški, ki na prvi pogled deluje kot mogočno drevo, ki ga noben orkan ne more upogniti. Večina ljudi meni, da je njegovo življenje skoraj popolno, da je človek, ki življenje in ugodje zajema z veliko žlico. Že deset let je poročen z ljubko ženo, s katero ima sinova Nika, 6 let, in Žana, 8 let.

A resnica je precej drugačna.

“Vse to je fasada!”

Tomaž sedi v lokalu sredi Ljubljane in odkimava z glavo. Kar ne more z besedo na dan, čeprav je sam poklical v uredništvo tednika Lisa in napisal pismo, da bi rad vse opozoril tudi na nasilje nad moškimi.

“Oh, ko bi ljudje vedeli, kakšno je moje življenje v resnici. Živim v pravem peklu, in čeprav se prav vsak dan zbujam brez veselja do življenja, do zdaj še nisem spregovoril. Se vam zdim reva, ne? Saj
tudi samega sebe ne razumem, vsak dan se vprašam, kako se mi lahko to dogaja, kako sem se znašel v tem filmu?”

Tomaž se je znašel v začaranem krogu nasilja v družini. A tokrat žrtev ni njegova žena, ampak on. Žena ga tepe.

Tomaž in Irma sta se poročila pred desetimi leti.

“Ja, bila sva mlada, a Irma je bila moja popolna sanjska ženska,” pravi tiho in žalostno. Irma je visoka, vitka črnolaska, ima sijoče modre oči in včasih je tako oboževal njen smeh. Takrat se je
veliko smejala. A ko so prišli otroci, se je Irma popolnoma spremenila:

”Ne takoj, počasi, korak za korakom.”

Najprej je pustila službo kot trgovka v Kranju, da se je lahko v miru posvetila Niku in Žanu. Potem je začela zavračati tudi vsako druženje s prijateljicami in prijatelji, ves čas je govorila, da ju otroka potrebujeta stoodstotno. Nikoli nista bila sama, onadva kot moški in ženska nista več obstajala, bila sta le še starša.

“Seveda sem naredil vse za otroka, a človek potrebuje čas tudi zase in za partnerja. Sem in tja je treba iti tudi ven med ljudi, se zabavati, smejati. Enkrat na teden sem hodil kartat s prijatelji in skupaj smo pogledali kakšno pomembno nogometno tekmo. Približno šestkrat na mesec me zvečer ni bilo doma, mislim, da nisem pretiraval,” se Tomaž končno malo nasmehne.

In seveda je Irma vedno, ko je šel Tomaž zvečer ven, naredila cel cirkus, vpila je in grozila.

Pred štirimi leti pa se je zgodilo prvič.

“Kričala je, naj ostanem, da so to tudi moji otroci. Nekaj časa sva se prepirala, potem mi je prisolila zaušnico. Ko sem jo prijel za roke, da bi jo umiril, me je začela brcati, ampak res močno, na vso silo.”

Tomaž ne bi nikoli udaril ženske, tako je bil vzgojen. Z ženo se je hotel v miru pogovoriti:

“Razložil sem ji, da se človek ne more tako vesti do nekoga, ki ga ima rad in s komer se je poročil iz ljubezni.”

A nore, divje scene so se ponavljale. Vsak prepir je začinila s klofuto, z udarci, s poniževanjem, z žaljivkami ...

“Pri vsakem prepiru je povsem brez nadzora. Udarja in žali. Jaz tega ne morem. Nočem je udariti. Ko se umiri, mi vedno obljubi, da se to ne bo ponovilo, ampak zdaj ji ne verjamem več. Zadnjič me je tako močno boksnila v oko, da sem krvavel. Ženska je neverjetno močna, polna besa in sovraštva.”

Tomaž je svoje težave zaupal Irmini mami, ki je hčerko poskušala prepričati, naj gre na terapijo za nadziranje besa in jeze. A Irma je gluha za vsako pomoč, pa čeprav je ona tista, ki povzroča nasilje v
družini.

“Ženo imam rad in trudim se ohraniti najin zakon. A če se bo to nasilje nadaljevalo, če bo padla samo še ena klofuta in si Irma ne bo poiskala pomoči, bom odšel. Kljub vseemu imam še malo ponosa.”

Nasilje žensk nad moškimi!

Res tako redko?

  • ZDA

Najdaljšo tradicijo na področju pomoči pri nasilju nad moškimi imajo v ZDA. Tam so se skupine za samopomoč moškim, ki so doživeli kakršnokoli nasilje, razvile iz terapevtskih skupin nekdanjih obsojencev, ki so bili obsojeni po krivem. Kljub več kot desetletni tradiciji so te skupine še vedno tarča kritik, nasprotovanja in posmeha. Nasprotovanje takšnim skupinam za samopomoč ni nič drugega kot zatiskanje oči pred resnico, da so tudi moški lahko žrtve.

  • Mehika

V Mehiki so odprli prvo tako imenovano moško hišo, namenjeno moškim, ki so žrtve družinskega nasilja. Prvo tako hišo so odprli v prestolnici mehiške zvezne države Yucatan Merida. V Mehiki so v družinskem nasilju moški žrtve v treh odstotkih primerov. Do zdaj se je v moško hišo prijavilo že 100 moških, ki so žrtve družinskega nasilja svojih žena in tašč, večina od njih pa zaradi tega potrebuje posebno terapijo.

  • Pri nas?

Združenje Varnih Hiš Nova Slovenije je zaradi naraščujočega povpraševanja v letu 2008 ustanovilo ločeno enoto - varno hišo za moške in s tem kot edina tovrstna institucija v Sloveniji nudi varno zatočišče pred različnimi oblikami družinskega, sorodstvengega ali partnerskega nasilja tudi moškim.

Več o tem tudi tukaj.

S Tomažem so govorili novinarji tednika Lisa

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"