Po dveh neuspešnih razmerjih je modna oblikovalka Vivienne Westwood, ki priznava, da ni bila dobra mama, mir našla šele v ljubezenskem razmerju z biseksualcem. Spoznaj žensko, ki je - osvobojena trivialnosti, uniformiranosti in malomeščanske miselnosti - poskrbela, da tabuji (v modi) ne obstajajo več.
Vivienne Isabel Swire se je rodila 8. aprila 1941 v Tintwistlu v grofiji Derbyshire na severu Anglije.
Njen oče Gordon Swire, ki se je nekoč ukvarjal s prodajo sadja in zelenjave, je bil zaposlen kot skladiščnik v tovarni letal, mama Dora Ball pa je bila tkalka. Odraščala je v povojnem konservativnem delavskem okolju, konec petdesetih let prejšnjega stoletja pa se je s starši preselila v londonsko predmestje Harrow.
Na področju modnega oblikovanja je Vivienne samoukinja, nekaj izobrazbe iz umetnosti je pridobila le na Harrow School of Art, kjer je en semester študirala na katedri za kovanje in obdelavo srebra. Ko je fakulteto obesila na klin, je svojo potezo obrazložila z besedami, da to ni zanjo.
"Nisem razumela, kako lahko dekle iz delavskega razreda živi v svetu umetnosti," pojasnjuje Vivienne, ki se je odločila, da študij nadaljuje na pedagoški fakulteti. Takoj po diplomi je našla zaposlitev. Delo je dobila na osnovni šoli v severnem Londonu, in sicer kot učiteljica umetnosti.
"Sem dobra predavateljica in od nekdaj sem bila naklonjena nemirnim otrokom, ki jih moji kolegi opisujejo kot upornike. Ko sem bila najstnica, so me spremljale zgodbe, da sem seksualni manijak, a to definitivno nisem bila, tako da se zavedam, kako zelo lahko prvi vtis vara. Pogosto rada rečem, da seks nikoli ni bil visoko uvrščen na lestvici mojih prioritet," zatrjuje Vivienne, ki je paralelno z delom na šoli izdelovala nakit, ki ga je prodajala na ulici.
V nasprotju s poznejšim obdobjem je takrat živela neobičajno dolgočasno življenje. Delala je, ni veliko hodila ven, čas je v glavnem preživljala v samoti. Leta 1961 je spoznala Dereka Westwooda, pripravnika v podjetju Hoover, ki je že naslednje leto postal njen prvi soprog. Poročno obleko si je oblikovala kar sama, v treh letih, ki jih je preživela v zakonu, pa se ji je rodil sin Ben.
"Moj sin pravi, da njegov oče ni bil ravno presrečen zaradi slave, ki sem jo prinesla njegovemu priimku Westwood. Odločila sem se, da ga obdržim, ker mi je tako svetoval Malcolm, ki je rekel, da zveni prav angleško," pojasnjuje modna oblikovalka, ki se je od soproga ločila prav zaradi usodnega srečanja z Malcolmom Edwardsom, ki si je, ko je postal menedžer legendarne pankovske skupine Sex Pistols, priimek spremenil v McLaren. Čeprav je ljubila tako soproga kot otroka, je monotono življenje gospodinje zanjo kmalu postalo dolgočasno. Preselila se je k bratu, ki si je hišo delil s študenti filmske režije in igre, med katerimi je bil tudi človek, ki ji je spremenil življenje. Z Malcolmom je leta 1971 na ulici King's Road 430 odprla butik Let It Rock, ki se je pozneje preimenoval v Sex, Too Fast To Live Too Young To Die in Seditionaries, trenutno pa se imenuje Worlds Ends.
V njem se seveda še vedno prodajajo oblačila z njenim podpisom. Leta 1971 se je začelo tudi njuno skupno oblikovalsko obdobje. Malcolm je precej vplival na njeno delo, pod njegovim nadzorom je spoznala svet ulične mode, ki je odsevala uporništvo kot srž pankovskega gibanja.
"Prišla sem s severa Anglije, kjer kultura ni favorizirana. Kot otrok sem brala, a nikoli nisem šla v gledališče in nisem vedela, da obstajajo umetniške galerije. Odraščala sem v kulturnem vakuumu, potem pa sem spoznala Malcolma, ki je bil iz judovske družine prodajalcev diamantov, in pomagal mi je, da sem odkrila drugačen svet. Moški, s katerimi sem bila, so mi vedno dajali intelektualno stimulacijo, in prav to je tisto, kar sem od nekdaj potrebovala," razlaga.
V prvi polovici sedemdesetih je McLaren postal menedžer pankovske skupine Sex Pistols, katere člani so nosili njune modele in promovirali novo modno smer, navdahnjeno z motoristi, prostitutkami in fetišizmom. Ta smer je vključevala pasje ovratnice, verige, zakovice, dele vojaških uniform, zadrge, razreze ...
Garderoba je bila široka, ohlapna, nonšalantna, neredko poslikana s pornografskimi motivi in izdelana iz tradicionalnih britanskih materialov. Dominirale so irokeze, specifična ličila in takrat še šokantni pirsingi. Vse to, kombinirano s tradicionalnimi linijami iz 17. in 18. stoletja, je poskrbelo, da so opazovalci ostali brez besed. Klasično pankovsko gibanje je vključevalo agresivnost, šokantnost in socialno uporništvo, oblačila Westwoodove pa so ga spremljala na vsakem koraku. Puritanska javnost je bila zgrožena nad njenim delom, oblikovalka pa je uživala prav v tem, da šokira. Čeprav sta bila Vivienne in Malcolm v poznih tridesetih, ko sta se začela ukvarjati z umetnostjo, ju imajo številni za dva izmed začetnikov pankovskega gibanja. Sebe sta doživljala kot naslednika dadaizma in nadrealizma, subkulturo seksualnih odstopanj in pornografijo pa sta jemala kot popolno orožje v boju proti dolgočasnosti. Vivienne je v razmerju z Malcolmom dobila še svojega drugega sina, ki mu je nadela ime Joseph.
"Dobro poznam svoja sinova in vedno sem se trudila, da bi počela stvari po vzoru nekoga drugega, tako da se zavedam tudi tega, da nisem bila vedno dobra mama z zornega kota rutine družinskega življenja. Na primer, mojima sinovoma ni bilo dovoljeno vstopiti v mojo sobo, ko sta se zbudila, in skakati po meni, medtem ko sem spala. Mlajši sin Joseph je ustanovil verigo spodnjega perila Agent Provocateur, starejši Ben pa je pornofotograf, čeprav ni ravno uspešen v tem," opisuje svoja potomca.
Leta 1981 je predstavila svojo prvo kolekcijo v Londonu. Poimenovala jo je Pirates, navdih zanjo pa je našla v Boyu Georgeu in homoseksualnosti. Že takrat je bilo vsem jasno, da je zvezda rojena. Že dve leti po tem je sodelovala na pariškem tednu mode in bila po Mary Quant prva britanska modna oblikovalka, ki ji je to uspelo. Sončno poslovno nebo pa je napovedovalo, da se nevihta pripravlja na področju zasebnosti. Še istega leta sta se z McLarnom razšla. Konec ljubezenske zgodbe je bil boleč in eruptiven, tako da je o njuni propadli zvezi govoril ves London. Čeprav nista obstala, sta v spominu ostala kot par, ki je najbolj vplival na modo, tako na Otoku kot tudi v svetu. Vse do njegove smrti leta 2010 se skoraj sploh nista videvala, srečala sta se zelo redko.
"Z McLarnom se sploh nisem videvala. Delala sem ogromno revij v Parizu, kjer je živel, a nikoli mi ni padlo na pamet, da bi ga poklicala, ker mislim, da je bil precej slab do mene, zato sem se na koncu odločila, da pretrgam vse stike."
Po koncu razmerja je slikar Gary Ness postal njen duhovni mentor in ji pomagal pri izbiri tem, ki jih je uporabljala pri izdelovanju svojih kolekcij. Na začetku devetdesetih se je bolj posvetila visoki modi, ustvarjati pa je začela tudi moške kolekcije. Poleg tega je postala znana kot oblikovalka čevljev. Od leta 1990 in predstavitve kolekcije Portrait je standardizirala model čevlja. To je čevelj, ki ima devet inčev, kar je 22,6 centimetra, pete, in štiri inče, 10,16 centimetra, platforme.
Drugič se je poročila na začetku devetdesetih, natančneje leta 1992, in sicer s svojim študentom Andreasom Kronthalerjem, ki je kar četrt stoletja mlajši od nje, poleg tega pa je biseksualec.
"Je najbolj nadarjena oseba v modi, ki sem jo kdaj spoznala, in popolno se ujemava. Potrebuje mojo umirjenost, ker je precej histeričen in včasih obremenjen s seboj. Čudovit je, ko ustvarja, usmeril je najino produkcijo in jo pretvoril v nekaj povsem drugega," pravi Vivienne in razkriva, da ji moževa seksualna opredeljenost ne predstavlja težave:
"Nikoli nisem zaskrbljena zaradi tega, kar mu roji po glavi, in ga puščam pri miru. Na dopuste odhaja sam, in kadar je odsoten, jaz berem in se ukvarjam z ženskimi stvarmi."
Vivienne že dve desetletji predava industrijsko oblikovanje na umetnostni univerzi v Berlinu. Zanjo je Elvis Presley moški pin-up prejšnjega stoletja, ko so jo leta 1992 razglasili za najboljšo modno oblikovalko, pa je kralju rokenrola v svojem govoru izrazila veliko hvalo z besedami: Kiss me once, kiss me twice.
"Zadnja stvar, ki me zanima, je, da bi bila v toku s časom. Raje grem hitreje od časa. Če greš v korak s časom, nimaš česa videti. Pravzaprav stalno nekaj zamujaš."
Leta 1992 so ji podelili tudi Order of the British Empire (red britanskega imperija), s katerim je pridobila naziv 'dame'. Ob tej priložnosti je bila povabljena na kraljevsko čajanko, na kateri se je pojavila kot Sharon Stone v filmu Prvinski nagon, torej brez spodnjih hlačk, kar se kraljici niti ni zdelo pretirano zabavno.
"Osnove mojega ustvarjanja se odražajo v analizi vseh prelomnih obdobij, ki sem jih preživela, in v pazljivi dolgoletni izgradnji osebnih intelektualnih okvirjev. Samo z nepopularnimi idejami je mogoče spremeniti svet. S krojem lahko pokažemo marsikaj in menim, da je tehnika nezamenljiva. Velika zabloda tega stoletja je, da ima kreativnost prednost v primerjavi z vsemi drugimi kvalitetami."
Čeprav je bila odlikovana z enim od najvišjih britanskih priznanj, je velik del kariere preživela v znamenju boja proti elitizmu. Znana je tudi po svoji odprtosti in pogumu, da glasno pove, kar si misli. In tako je nekoč izjavila, da je zaprisežena antinacionalistka in da je proti vsemu, kar promovira nacionalizem, brez dlake na jeziku pa je povedala tudi to, da ne razume, kako lahko danes sploh še kdo verjame v sveto pismo. Ob tej priložnosti ni pozabila niti politikov:
"Mislim, da je Tony Blair precej slab lik, in menim, da je veliko večja pošast kot Margaret Thatcher. Deželo je popeljal v vojno in je odgovoren za smrti veliko več ljudi kot ona. Nikoli ne bi glasovala niti za politično stranko z Gordonom Brownom na čelu, ker mislim, da je nesposoben."
Čeprav številni mislijo, da je serija Seks v mestu kultna, ko gre za modno izražanje, se Vivienne ne strinja z mnenjem večine. V prvem delu istoimenskega filma je oblikovala poročno obleko, v kateri bi se morala poročiti glavna junakinja Carrie. Čeprav so jo ustvarjalci filma povabili, da se pojavi v njem, je njihovo ponudbo zavrnila, ker ne spoštuje dela kostumografinje Patricie Field. Londonsko premiero filma je zapustila po 10 minutah in pojasnila, da so kostumi v filmu dolgočasni in brezosebni. Kljub temu pa njena poročna obleka iz filma velja za eno od najlepših oblek vseh časov v filmski industriji.
Sicer pa je Vivienne leta 2006 začela sodelovati s podjetjem Nine West. Njihovih čevljev sicer ni oblikovala Vivienne, a podjetje Vivienne Westwood stoji za kolekcijo. Imperij Vivienne Westwood obsega Gold Label, 'ready-to-wear' linijo Red Label, Vivienne Westwood Man in Anglomanio.
Čeprav je začela brez prebite pare, je danes na čelu donosnega modnega imperija, vrednega 36 milijonov dolarjev, z luksuznimi butiki v New Yorku, Parizu, Moskvi in Hongkongu. Vivienne Westwood je torej živ dokaz za to, da se vizija še kako izplača.
Napisal Tim Jeras, fotografije: Profimedia.si, Getty Images
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
