Naša novinarka pravi: "Sleci modo, obleci stil!"

5. 1. 2016
Anamarija Lukovac (na fotografiji) redno piše za revijo Cosmopolitan.  (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

"Kakšna sreča," sem pomislila, ko sem izstopila iz trgovine Penneys, kjer sem za eno krilo, dvoje žab, pončo in dva puloverja odštela nekaj manj kot 20 evrov.

V neki drugi trgovini sem si kavbojke za sedem evrov privoščila zgolj zaradi cene, češ da se splača, tudi če jih oblečem samo enkrat.

Nato mi je nekaj kliknilo v glavi. Saj te hlače niso narejene iz zraka, niso se sešile same in se na police kar teleportirale. Kdo torej plača ceno, če je jaz ne?

Ko so se začetek prejšnjega meseca po vsem svetu ljudje prerivali, da bi prišli do dizajnerskih kosov iz kolekcije trgovine s hitro modo, sem se morala prijeti za glavo. Mislim, da vsi vemo, o čem govorim.

Če si bomo pravile modne navdušenke, potem bi bilo dobro vedeti, nad čem se navdušujemo.

V dobi hitre mode (tudi dražje znamke niso nujno izjema) vsak cent, ki ga privarčujemo, s svojimi življenji plačajo delavci tretjega sveta.

Plača jih narava, v katero modna industrija spušča toplogredne pline in strupene kemikalije. Ne nazadnje jih bomo na dolgi rok z obrestmi plačali mi.

V zahvalo za to, da se lahko veselimo lepote te nosljive umetnosti, bi lahko v nakupe in izbiro vključile malo več premišljenosti, preudarnosti in odgovornosti.

Sprašujem se, ali je moda res to, da se med seboj stepemo za oblačila, ki so imela dobro oglaševalsko kampanjo. Ali modno žensko zares definira število nenošenih čevljev v omari in posodabljanje garderobe, ki gre kot po tekočem traku?

Kaj je modnega na tem, da pozimi ljudje dajemo vtis, da nas je nekdo kloniral? Kako naj navijam za modno izbiro, če iz nje ne morem razbrati osebnosti tistega, ki jo nosi, razberem pa lahko, da so za te nove kavbojke porabili 3500 litrov vode in da so kovice na plašček prišile otroške roke?

Ljudje že tisočletja skozi svoja oblačila izražamo, kdo smo. Vendar se v mojih ušesih beseda moda prepogosto prevede kot materializem.

Zame je moda, kako se moja svilena srajca, ki sem jo pred štirimi leti kupila v Srbiji, zlije z barvami arabske puščave in kako se pri prstih strgane vanske povežejo z lučmi praznega večernega avtobusa. To so moje edine superge, v katerih sem prehodila vse poti zadnjih dveh let.

Moda je, kako nekdo zjutraj vstane in na svoje golo telo navleče kose različnih znamk, starosti, izvora in jih poveže v enkratno kombinacijo, ki priča o tem, kdo je.

Za vsakim kosom obstaja navdušenje ob prvem srečanju z njim ali oseba, ki je kos izbrala za nas. Zgodbo pripoveduje komaj opazen madež, ki ga je pustila majoneza tistega nerodnega dne, vzorci, ki so nastali v glavah študentov oblikovanja, in šivi, ki so jih vbodli prenizko plačani delavci v Kambodži.

Če se ozremo v zgodovino najbolj nepozabnih in najbolj stilskih žensk, opazimo, da niso sledile modi. Bile se unikatne v svojem stilu, kršile so pravila. Ikone so postale, ker so bile avtentične, pristne in originalne, ne zato ker bi manično sledile trendom. Kdor se oblači po modnih smernicah, je moden, kdor pa skozi oblačila pripoveduje o tem, kdo je, ima stil.

Sanjam o svetu, kjer nesreča nekaterih ni pogoj za srečo drugih. Sanjam o svetu, kjer ustvarjalnost bruha iz ljudi, kjer je lepota v vseh pogledih lepa. Svetu, kjer moda spet dobi svojo pravo vrednost. O svetu, kjer govorimo o ustvarjalnem delu, in ne delovni sili.

Svetu, ki zemljo vidi kot osnovno za naše življenje, in ne potrošne surovine, ki iz ljudi in narave črpa navdih in ne zadnjih kapelj življenja. Sanjam o svetu, v katerem imajo vsi ljudje svoj stil, in ne samo dober okus za modo.

Napisala: Anamarija Lukovac

Preberi še najbolj brano kolumno Anamarije  Lukovac Zakaj nimam fanta ali pa sodeluj v nagradni igri: Povej svojo novoletno zaobljubo in se pusti presenetiti!

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"