Prave fashionistke vedo – ko zakorakaš v številne trgovine z množično modo, si pravzaprav ogleduješ kolaž vseh odmevnih in uspešnih kolekcij, ki so se pred kratkim predstavile na tednih mode. Nekaj iz ene kolekcije, nekaj iz druge. Skoraj do šiva podobna oblačila tistim znamkam, ki v svetu mode štejejo največ. A seveda z nekaj razlikami, predvsem v ceni in kakovosti.
Ekskluzivno za Cosmo: Lara Bohinc, Nataša Čagalj, Urkša in Tomaž Draž ter Lorella Flego iskreno o kopijah.
Pod 'indigo papirjem' se najpogosteje znajdejo najbolj kultni kosi, ki jih obožujejo tudi zvezdniki. Velik Givenchyjev rotvajler, potisk očesa modne hiše Kenzo, 'birkinka', o kateri lahko večina ljudi le sanja, ali pa mačji potisk na srajčkah Miu Miu so le ene izmed mnogih. Da to ni dovolj, si 'plonkarji' od dražjih kolegov 'sposojajo' kar celotne videze z modnih brvi.
Kopiranje prestižnih znamk sicer ni nova pogruntavščina, nove so le razsežnosti. V času družbenih omrežij in napredne tehnologije, ki je sicer v modno industrijo prinesla precej pozitivnega, je 'copy-paste moda' še preprostejša kot včasih. V istem trenutku, ko oblikovalec predstavi kolekcijo, že fotografije izdelkov kot velika hobotnica z dolgimi lovkami preplavijo svetovni splet in se nato po hitrem postopku znajdejo v šivalnicah predvsem v vzhodnih državah sveta.
Oblačila in dodatki se v trgovinah z nizkocenovno modo pojavijo še veliko mesecev prej, kot originali prispejo v prestižne trgovine in butike. "Menim, da je teh kopij preveč. Moda se sicer mora razvijati tudi na tak način, predvsem zaradi mladih, ki si oblačil iz prve linije ne morejo privoščiti. Tako je po svoje seveda prav, da obstajajo hitre, nizkocenovne znamke, vseeno pa se mi zdi, da je teh znamk občutno preveč," meni modna poznavalka in voditeljica oddaje o modi Bleščica Lorella Flego.
Krajša pot
Blagovne znamke z množično modo tako nimajo več svojih oblikovalcev, ampak večino dizajnov prekopirajo od prestižnejših znamk, v ta namen pa imajo zaposlene in usposobljene oblikovalce ter seveda številčno pravno službo, ki se ukvarja s tožbami oblikovalskih hiš.
Rastejo kot gobe po dežju, njihova masovna proizvodnja pa je skladno s povpraševanjem in zahtevami kupcev nekaj svetlobnih let hitrejša od ideje dizajna, ki lahko nastaja tudi po več mesecev in celo let. Voda na njihov mlin je tudi vse večja gospodarska kriza, saj je povpraševanje po luksuznih dobrinah manjše. Tom Ford je sicer skušal zajeziti proces kopiranja tako, da javnosti ni razkril kolekcije, vse dokler ta ni prišla v trgovine, ampak je kmalu ugotovil, da to škodi njegovi prodaji in poslu.
Da ne gre le za denar, pa trdita Tomaž in Urška Draž: "Kot ustvarjalec veš, kako trnova pot je od ideje do realizacije, kako moraš biti discipliniran, da narediš nekaj novega. Problem je v tem, da posnemovalci vidijo le končni izdelek, ne poznajo pa poti. Ubirajo bližnjice, ki so zelo slabe." Že deset let, vse od leta 2003, ko sta ustvarila prvi barvni kolaž pletenin, se srečujeta s kopiranjem svojih izdelkov in načina izdelave oblačil.
Pravita, da je njuno delo kopiralo veliko punc, ki so včasih delale pri njima, vendar ostajata pozitivna: "Vedno verjameva, da bo vsak kupec prišel tja, kamor mora priti. Verjameva v pošteno in iskreno delo."
Za ali proti
S kopiranjem dizajna se v svoji 15-letni bogati modni karieri pogosto srečuje tudi modna oblikovalka Nataša Čagalj, ki je delala pri modnih hišah Cerutti, bila desna roka Alberja Elbaza pri Lanvinu in vodja kreativnega tima pri Stelli McCartney.
Na kopiranje ima malce drugačen pogled: "Včasih je to kompliment, lepo zadovoljstvo, da je ta ideja prišla od tebe in jo potem vidiš drugod, po drugi strani pa to lahko škoduje modni znamki. Ne v tem smislu, da nekdo ne bo kupil oblačila – različni ljudje kupujejo nizko- in visokocenovne znamke –, problem se pojavi, ko postane trg nasičen z neko markantno zadevo, in ko bi morala originalna različica prispeti v trgovine, ideja ni več sveža, zato so je že vsi naveličani." Čagaljeva dodaja, da so kopije dvorezen meč, da pa kakovost izdelave in materiali brez dvoma upravičujejo ceno dražjih blagovnih znamk.
Čeprav kopije po svoje pripomorejo k širitvi prepoznavnosti znamke, pa slovenska oblikovalka Lara Bohinc meni drugače: "To je čista kraja, ropanje idej. Dizajn je edino, kar imaš, iz tega črpaš in ustvarjaš." Lara kopiranju nasprotuje, saj to vpliva tudi na njeno prodajo: "Pri modnih znamkah oblačil to ni tako velik problem, saj se moda spreminja zelo hitro in se vsako leto zamenja ogromno kolekcij. Meni pa ni v interesu zamenjati veliko izdelkov v sezoni, ker hočejo moji kupci izdelke za dalj časa. Čar posebnih izdelkov je v tem, da so posebni, da jih nimajo vsi, s kopijami pa to dodano vrednost izgubijo, so razvrednoteni."
Krivci s(m)o seveda predvsem kupci, ki s(m)o v želji, da bi imeli vsaj delček želenega modnega videza, pripravljeni kupiti ponaredek, kopijo ali le približek originala. Takoj za nami pa so krivci kapitalistično usmerjene korporacije, ki hlastajo po bankovcih, ne meneč se, da jih bo to morda (upajmo!) kot bumerang nekoč teplo po prstih. Nič ni namreč narobe, da nizkocenovne blagovne znamke iščejo navdih pri dražjih, a meja podobnosti mora obstajati.
Ujemi me, če me moreš
Tako kot je glavni junak istoimenskega filma z Leonardom DiCapriem v glavni vlogi postal pri svojih ponaredkih vse bolj previden in iznajdljiv, so postale take tudi instantne blagovne znamke. Na področju plagiatov v modnem svetu sicer ni storjenega prav veliko, a vendar obstajajo omejitve, ki jih je treba spoštovati. "V Angliji mora biti med izdelkoma najmanj pet razlik, a je, če imaš med izdelkoma a in b samo teh pet razlik, to še vedno zelo podoben izdelek," razlaga Lara, ki živi in ustvarja v Londonu.
Tudi ko 'hudobneže' dobijo, se po njenih besedah ne spremeni skoraj nič. "Velikokrat smo tožili znamke in proizvajalce ter tožbe običajno tudi dobili, vendar je to izguba časa in denarja. Vsaka tožba v Angliji stane med 35 in 60 tisoč evri. Na ta račun odlično služijo odvetniki, mi pa od tega nimamo nič."
V Evropi odškodnine za kopiranje, kot je to praksa v Ameriki, ne obstajajo. Vse, kar lahko oblikovalci in modne hiše dosežejo, je povrnitev stroškov ter prepoved prodaje izdelkov. Enako je seveda v Sloveniji, opozarjata Urška in Tomaž: "Na zakonskem področju je nered, preveč je dovoljenega. Enkrat smo poslali opozorilo punci, ki je svoje izdelke nato umaknila." Sama se s tem ne ukvarjata veliko, saj bi jima to vzelo preveč energije, ki jo raje uporabita za svoje kreacije.
Ovira pri tožbah za krajo dizajna je tudi dokazovanje. "V nekem trenutku smo imeli pet tožb, v tem času pa nismo mogli delati, saj je bilo treba pravico dokazovati z arhivskimi slikami, skicami – veliko materiala je treba priložiti, sledili so sestanki z odvetniki ... Velike modne hiše si to lahko privoščijo, ker imajo odvetnike, ki se ukvarjajo samo s tem," razloži Lara, katere nakit in dodatke nosijo številne zvezdnice. Eno najbolj znanih tožb glede kraje kreativne lastnine je sprožil slavni 'čevljar' Christian Louboutin, ki je modno hišo YSL tožil zaradi uporabe rdečega podplata. V tem primeru je šlo le za eno razliko, za barvo, in gospod Louboutin se je moral za ekskluzivni rdeči podpis obrisati pod nosom.
Da bi zaščitili kreativnost modnih oblikovalcev, bi se morala spremeniti predvsem zakonodaja, razlik med originalnim izdelkom in kopijo bi moralo biti več kot le pet, izplačevati bi se morala tudi odškodnina. Ena od začasnih rešitev je patentiranje, vendar je to v večini držav zapleten, dolgotrajen in drag postopek. "V Angliji so to ogromni stroški, samo za eno ogrlico stane patent okoli 120 tisoč evrov.
Zakonodaja je slaba, ker ne zaščiti dizajnov in izdelkov, ampak distributerje in masovne proizvajalce." Lara zaradi tega svojih izdelkov nima zaščitenih, jih imata pa zato oblikovalca Draž, ki pa sta pred časom kupila nov pletilni stroj in v svoj dizajn vpletla tudi novo tehnologijo pletenja, za katero sta prepričana, da je nihče ne more poneveriti. Popolnega postopka namreč ne poznata niti sama, sodelujeta s tehnologom, ki jima tega ni izdal v celoti.
Kopiranje velikih
Tudi priznani modni oblikovalci kdaj pa kdaj 'poškilijo' k drugim oblikovalcem, a kot pravi Lara Bohinc – njene kreacije je kopirala ena izmed znamk višjega cenovnega razreda – je to včasih le posledica nenamerne napake, predvsem če oblikovalci ne spremljajo dovolj natančno trga. "Moda se razvija v logičnem cikličnem smislu, če je eno sezono veliko mini kril, potem je logično, da bodo naslednjo sezono daljša. Zato je možno, da se lansirajo podobni izdelki, a problem nizkocenovnih znamk je v tem, da izdelek objavijo, ko je bil že viden na modnih revijah," razmišlja oblikovalka nakita.
Velikokrat oblikovalci navdih iščejo v zgodovini in zaradi tega nehote vpletejo podobne ali celo enake značilnosti. Modne hiše obujajo zgodovinske kreacije in jih modernizirajo, včasih celo preveč in so praktično identične.
Plagiat, kopija, imitacija, kraja. Ne glede na to, kako poimenujemo 'izposojo' dizajna modnih oblačil, koliko razlik mora biti v dizajnu in koliko mladih punc si bo lahko privoščilo in s ponosom nosilo kvazi 'dizajnerski' kos, je to še vedno neopravičljivo in kršenje avtorskih pravic. Je pa vseeno lep občutek, če si le streljaj stran od nedosegljivih originalov.
Besedilo: Katja Jakopovič
