Mogoče ne maraš zgodovine, a tole (cosmo) poglavje bi bilo (malo za splošno izobrazbo in malo za zabavo) vseeno dobro poznati. Hočeš modno petico ali ne?
1914
Trenč
V rovih prve svetovne vojne se je rodil trenč, trench coat ali kot bi rekle naše mame – balonar.
Ker je 'balonar' dobil ime po rovu (trench, angl. = rov), bo še najbolj prav kar trenč pa piši kao ... Zgodba gre približno takole: neki britanski častnik je modnega krojača in izumitelja gabardena Thomasa Burberryja prosil, naj vojaški plašč malo preuredi za nove vojne razmere.
Burberry je težek material zamenjal z lažjim nepremočljivim, dodal je epolete in znameniti D na sprednji strani, v katerega so častniki lahko pospravili vojaški zemljevid. Iz rovov prve svetovne vojne je trenč nato zašel na filmska platna – film Casablanca s Humphryjem Bogartom in Ingrid Bergman ga je spremenil v kult, nosili so ga Dick Tracy, inšpektor Clousseau, Colombo, šik upornica Michelle iz Alo' alo' ...
1939
Hlače Katherine Hepburn
V nasprotju s popularnejšo Audrey Hepburn, ki jo je film Zajtrk pri Tiffanyju ustoličil kot modno ikono, je njena soimenjakinja Katherine naredila vse, da to ne bi bila. To ji ni povsem uspelo, saj je znana po tem, da je v film prinesla moški stil oblačenja, saj je v letih po frfotajočem čarlstonu k svilenim srajcam in oxfordskim čevljem oblekla široke hlače.
Hlače ali pižama, to je bila Katherine, ki baje v omari ni imela niti enega kosa, podobnega krilu. Nekoč so jo na snemanju baje hoteli obleči v obleko, a je toliko časa protestirala v spodnjicah, dokler ji niso dovolili, da se obleče po svoje. Ženske so si to močno žensko vzele za zgled in niso posnemale le njenega načina oblačenja, ampak tudi pokončno držo.
1947
Diorjev New Look
Vojna leta so iz mode izgnala luksuz in ženstvenost. Zavladalo je dolgočasje v krojih in materialih, torej prava modna dieta, med katero so ženske sanjale o oblačilih, podobnih torticam.
Christian Dior je začutil, kaj si želijo, in leta 1947 na Avenue Montaigne v Parizu predstavil 90 modelov iz kolekcije Carolle (= cvetni venček). Zvončaste obleke iz luksuznih materialov (za nekatere modele je modni genij porabil tudi po 20 metrov blaga) so izzvale navdušenje in vrnile Pariz na modni zemljevid sveta.
1953
Kostim in mala črna s podpisom Coco Chanel
Čeprav je oblikovalec Paul Poiret, veliki rival Mademoiseille Coco, njeno malo črno oblekico poimenoval 'de luxe siromaštvo', je leta 1926 Vogue napovedal, da bo mala črna postala ženska uniforma. In Vogue ima vedno prav.
Coco se je po vojni in težavah, ki naj bi jih imela zaradi domnevnega sodelovanja z nacisti, v modni svet ponovno vrnila leta 1953, ko jo je navdihnil Diorjev uspeh. Njegova razkošna krila in korzeti se Coco niso zdeli primerni za osvobojene ženske, ki so v družbi ravnokar prevzemale aktivno vlogo. Ženskam je tako ponudila svoj legendarni kostim – krilo do kolen in suknjič brez ovratnika, obrobljen z zlato obrobo, da bi lepše 'padel', ter malo črno za tisoč in eno priložnost.
1965
Rojstvo minice
Londonska oblikovalka Mary Quant pa je pokazala več nog in več občutka za želje mladih. Naziv mini je skovala po vzoru priljubljenega mini cooperja in se je takoj prijel.
Minice je premierno predstavila v New Yorku na takrat popularnem modnem dogajanju Youthquake.
Njene kreacije so obeležile kulturno modno obdobje, poznano kot swinging London, in zgodila se je prava ulična revolucija – z mini krilom je nastala high street moda in z njo je trend postal dostopen vsem ljudem. Mary je k minicam svetovala pisane najlonke in visoke škornje, ta kombinacija pa je še danes super 'in'.
1985
Delovna dekleta
Premo sorazmerno z vedno močnejšim položajem žensk na delovnem trgu so se širila in debelila tudi ramena suknjičev.
Film Delovno dekle z Melanie Griffith in Sigourney Weaver je najboljši prikaz psihologije in mode tistega časa. Oblikovalci so v teh letih ustvarjali poslovni 'look' in poslovna ženska je (vsaj navzven) postala bolj pravilo kot izjema. Z blazinicami ali brez, suknjiči so še danes nepogrešljiv kos poslovne garderobe.
1990
Top modeli
Dobo top modelov si bomo zapomnili po izjavi Kanadčanke Linde Evangelista, da ne vstane iz postelje za manj kot deset tisoč dolarjev. Manekenstvo je v devetdesetih postalo izredno dobro plačan posel in najbrž edini poklic, v katerem ženske še danes zaslužijo več kot moški.
Vse najlepše tistega časa: Cindy Crawford, Christy Turlington, Linda Evangelista, Naomi Campbell, Tatjana Patitz in Helena Christensen so se pojavile v videospotu Freedom. Seksi oblačenje je postalo nekaj vsakdanjega, aerobika način življenja (Cindy je celo izdala nekaj videokaset na to temo), manekenstvo pa najbolj zaželen poklic za milijone najstnic.
2000
Seks v mestu
S stavkom I lost my Choo! je Carrie povzdignila do zvezd takrat še dokaj neznanega malezijskega čevljarja s trgovino v Londonu. Če bi rekla I lost my Peko, bi se enako zgodilo Pekovim čeveljcem in bi se Jimmy Choo obrisal pod nosom. Serija Seks v mestu je iz nas naredila serijske nakupovalke in prave odvisnice od čevljev, ki bi za 'manolke' lagale, stradale in kradle. V tretje tisočletje smo tako zakorakale v stilu in na visokih petah, kot se za tretje tisočletje pač spodobi.
Besedilo: Tina Torelli, fotografije: Emmet Malmström, profimedia.si, Shutterstock
