Marjeta Grošelj: Modna ikona, ki ostaja zvesta svojemu slogu

“Seveda te prizadene, če nekdo kritizira nekaj, kar je prišlo izpod tvojih rok, a se z opazkami ljudi, ki o modi govorijo le z laičnega stališča, ne obremenjujem. Mi pa zelo veliko pomenijo pohvale in pozitivni odzivi na moje kreacije. Tako mi je pred časom dama, ki je bila v družbi oblikovalcev znamke Dsquared, povedala, da sta bila oba tako navdušena nad mojo torbico, da sta jo fotografirala z vseh strani ter naštudirala vse detajle. Rekla mi je, naj bom pozorna na njuno naslednjo kolekcijo, če bi se pojavila kakšna kopija. (smeh) Se je pa nad mojimi izdelki navduševal tudi Jean Paul Gaultier, ko mu je gospa, ki je bila z njim na večerji, takoj rekla, da prihajajo iz Slovenije.”

Slovenijo postavi na modni zemljevid sveta

Marjeta Grošelj je zagotova ena od največjih modnih ikon pri nas, ki je z izvirnimi torbicami Slovenijo postavila na modni zemljevid sveta.

Svojo trgovino na Tavčarjevi ulici v središču Ljubljane je odprla že pri rosnih 21 letih, in čeprav je septembra praznovala že 45 let delovanja, o upokojitvi noče niti slišati. Ravno nasprotno - pravi, da bo delala, dokler bo lahko.

Marjeta Grošelj velja za eno najbolj priznanih in vplivnih modnih oblikovalk torbic, na katere že več kot 40 let prisegajo tako slovenske kot nekatere tuje zvezdnice.

Čeprav je za njo že zavidljiva delovna doba, med pogovorom z uglajeno mestno gospo takoj dobiš občutek, da v trgovino in delavnico še danes vsak dan prihaja z isto vnemo in strastjo kot na začetku.

Pisalo se je leto 1966, ko se je takrat 21-letna Marjeta po končani šoli za leto dni odpravila na izpopolnjevanje v Veliko Britanijo, nato pa z očetovo pomočjo odprla svojo trgovino na mestu, kjer stoji še danes.

“V tistih časih ni bilo dovoljeno imeti trgovine, ampak je bilo dovoljeno imeti le prostor, v katerem si lahko prodajal svoje izdelke, torej tiste, ki si jih izdelal sam. Temu sem zvesta še danes,” razloži Marjeta, ki pravi, da se je bilo takrat veliko lažje lotiti nečesa novega, saj ponudbe pri nas tako rekoč ni bilo. Je bilo pa težje, ker v primerjavi z današnjimi časi, ko nam je vse na dosegu roke, ni bilo na voljo materialov, ki bi si jih oblikovalec želel, in ker ni bilo uvoza, je morala biti še toliko bolj iznajdljiva.

Žive barve v srcu Tavčarjeve ulice

Takrat pa ni niti malo slutila, da bo 45 let pozneje njena trgovina še vedno zaščitni znak Tavčarjeve ulice, kjer je bilo na začetku poleg delikatese na vogalu le nekaj klasičnih trgovin, sama pa je s svojimi izdelki v središče prestolnice vnesla nekaj svežine.

“Za tiste čase, ko je v modi vladalo predvsem turobno socialistično vzdušje, so bile moje torbice živih barv in zanimivih detajlov nekaj novega.”

Za to je v veliki meri zaslužen tudi njen oče Anton, po poklicu krojač, ki je že pred vojno sezidal tovarno, ki se je po nacionalizaciji preimenovala v Toko in je bila znana po izdelavi torbic, kovčkov in preostale usnjene galanterije. Tako rekoč sta ji bila krojaštvo in oblikovanje položena v zibelko, a pravi, da po očetovih stopinjah ne bi šla, če v tem ne bi uživala.

“On je bil tisti, ki me je uvedel v ta posel že v najstniških letih, v tovarno sem hodila na prakso ob šestih zjutraj. To, da sem bila njegova hčerka, nikoli ni bil izgovor, da ne bi poprijela za kakršnokoli opravilo. Ravno nasprotno, v ospredju je bilo vedno samo delo. Ravno zaradi tega sem danes takšna, kot sem. Oče je vedno poudarjal, da če želiš otroku dobro, ga moraš naučiti trdo delati.”

Trdo delo je načelo, ki se ga drži od samega začetka in odprtja trgovine, ki pa ni bilo niti malo podobno vsemu pompu, blišču in glamurju rdeče preproge, kot smo jih vajeni ob današnjih odprtjih.

“Enostavno sem odklenila vrata svoje nove trgovine in začela prodajati,” pove Marjeta, ki so jo sprva obiskovali čisto običajni ljudje, ki so bili radovedni, kakšne izdelke ponuja.

V tujini je bila tovrstna ponudba sicer v tistih časih izjemno pestra, a so bila potovanja vse prej kot mačji kašelj, saj si za prehod meje potreboval dovoljenje. Z odprtjem trgovine je tako lahko sama ustvarjala in širila nove modne trende, za katere je ideje dobila na različnih sejmih v Italiji, veliko pa se je naučila tudi med študijem v Veliki Britaniji, saj ji je bila moda vedno v veselje in užitek, bila je njen hobi. V vseh letih je preživela kar nekaj političnih in gospodarskih sistemov, vendar nikoli ni dovolila, da bi ji spremembe omajale posel.

Marjeta Grošelj živi za to, kar dela

Pravi, da ključ do uspeha vidi prav v tem, da živi za to, kar dela.

“Mojih torbic pa se najbrž niso naveličali tudi zaradi tega, ker so se v vseh teh letih zamenjale vsaj tri generacije, ki jih nosijo. (smeh) Stranke mi večkrat tudi pravijo, da so dobile mojo torbico v dar od mame ali babice, torej prehajajo iz roda v rod, kar je še dodaten poklon zame. Poudarek dajem kakovosti in dizajnu, zato sem takšnih odzivov vedno vesela. Nekoč mi je neka gospa celo povedala, da je torbico pomotoma pustila zunaj, tako da je bila dva dni na dežju, potem ko jo je posušila, pa je bila skoraj enaka kot prej.”

Čeprav je v karieri doživljala predvsem vzpone, pa kljub nekaterim padcem niti enkrat ni pomislila na to, da bi trgovino zaprla in počela kaj drugega.

“Najbrž tudi zato, ker sem bila vedno zadovoljna s tistim, kar imam, in nisem delala velikopoteznih načrtov, ki bi se mi lahko ob prvi večji oviri podrli. Ko se je gospodarstvo razvijalo, so se nekateri mali trgovci začeli širiti, med krizo pa zašli v težave in nekateri tudi propadli.”

Ker je bila vedno zvesta svoji trgovini, se kljub ponudbam iz tujine za širitev ni odločila, ker prisega na ročno delo, osebni odnos s stranko in nadzor nad poslovanjem.

“Če bi imela trgovine po vsem svetu, to ne bi bilo izvedljivo. V trgovini opravljam skoraj vse - sem oblikovalka, svetovalka, sama kreiram, tudi čistim - tako da mi ni nikoli dolgčas, ko sem ves dan tam."

Kljub vsemu pa se dela nikoli ne naveliča, prav zato besede upokojitev noče niti slišati.

“Kaj pa bi potem naredila z vsemi idejami, ki jih imam še v glavi? (smeh) Delala bom, dokler fizično ne bom zmogla več, pa še takrat bom lahko delala od doma. Lahko bi rekla, da gre pri mojem delu za nekakšno zasvojenost, brez katere si ne predstavljam vsakdanjika, v njem preprosto uživam.”

Čeprav v trgovini preživlja skoraj vse dneve - že vsa leta ima italijanski delavnik z ločenim dopoldanskim in popoldanskim terminom - pa svojega dela nikoli ni nosila domov.

Delo, družina ... inpotem zmanjka časa!

Vedno je strogo ločevala poslovno in družinsko življenje, in čeprav je veliko delala, je vse trenutke, ki jih je preživela doma, v celoti posvetila sinovom Luki, Mateju in Gašperju. Družina ji tudi sicer pomeni največ in tako so še danes zvesti tradiciji, da se ob nedeljah vsi zberejo ob družinskem kosilu.

Čeprav je vse življenje posvetila delu ter družini in je za kaj drugega večkrat zmanjkalo časa, ji zaradi tega nikoli ni bilo žal in razen tega, da bi lahko malce več potovala, ne bi spremenila ničesar.

Obžaluje le, da si v zadnjih 45 letih, ko je njena trgovina zamenjala kar nekaj sosedov, ni zapisovala, kdo vse je našel mesto ob njej, saj je večino od njih že pozabila.

“Za svojo trgovino pa lahko rečem, da je skoraj takšna kot na dan odprtja, vsaj kar se notranjosti in delavnice tiče, spreminjajo se samo modeli torbic.”

Do njih Marjeta goji prav poseben odnos, tudi v izdelavo poskuša vnesti čim več svoji čustev.

“Material moraš najprej začutiti, ne gre le zato, da idejo preliješ iz glave na papir. Med izdelavo pa vedno pride do kakšne spremembe, ki se mi zdi še boljša od prvotne ideje. Prav tako se je že zgodilo, da sem prišla do polovice in odnehala, ker nisem bila zadovoljna. V takšnem primeru zaključim in začnem razvijati novo idejo.”

Sicer pa sta celoten potek in trajanje odvisno od posamezne torbice.

Izdelava lahko traja samo tri dni, a je ideja zorela že dolgo pred tem. Ena izmed pomembnejših stvari, ki je je naučil oče, je tudi ta, da moraš sam znati pravilno izdelati torbico, da dokažeš, da so tvoje ideje izvedljive. Ker je tako sama odgovorna za celoten proces, je tudi prodaja nekaj, česar nikoli ne bi prepustila komu drugemu, saj prisega na oseben odnos s stranko.

“Vedno jim po pravici povem svoje mnenje, mogoče to ni ravno v skladu s trgovsko filozofijo, vendar sem preveč navezana na svoje izdleke, da bi jih dala v napačne roke. Pod častjo bi mi bilo prodati torbico samo zato, da bi naredila posel in zaslužila. V veselje mi je, ko na cesti vidim damo z mojo torbico, ki jo zna nositi.” Ravno to jo pri modi najbolj moti, da se preveč oklepamo trendov in držimo znotraj okvirov.

Samosvoj stil in originalnost

“Pomembno je, da si ustvarimo samosvoj stil, zaradi katerega si poseben. Ne vem, zakaj bi si prizadevali za to, da bi bili podobni večini. Skozi oblačila in dodatke se moramo izražati, ne pa se izgubiti v njih.”

Čeprav ji oblikovalskega talenta ne manjka, pa nikoli ni razmišljala o tem, da bi ga iz torbic razširila in se preizkusila tudi v kreiranju oblačil. Se pa z veseljem spominja dnevov, ki jih je med šolskimi počitnicami preživela na praksi pri takrat zelo priznani ljubljanski šivilji, gospe Živki Sever.

Na vprašanje, ali bi jo motilo, da bi kateri izmed svetovno znanih oblikovalcev kopiral njene ideje, pa pravi, da se dandanes tako ali tako že vse kopira, da se moda spreminja in vedno znova vrača na trende iz preteklosti.

Sama se sicer tem trendom poskuša izogibati in še vedno ostajati zvesta svojim prepoznavnim kreacijam. Ko se danes spominja začetkov, ne more verjeti, da so leta minila tako hitro, pri svoji 21 letih ni niti pomislila na to, da bo nekoč tu, kjer je danes.

“Je pa res, da smo se pred 50 leti stvari vedno lotevali dolgoročno, tako v zasebnem kot poslovnem smislu. Zakoni so bili bolj trdni, ločitve so bile zelo redke, tudi službe so bile bolj stabilne, danes pa ni neobičajno, če na vsake toliko zamenjaš delovno mesto.”

Napisala Anja Kontrec za revijo Story, fotografije: Matej Grošelj, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ