Zoprna ženska zavist

Zavist je bila od nekdaj ključna rdeča nit mnogo mitov in pravljic. Le spomni se na Pepelko in na njeno trpljenje na mačehinem domu, ko so ji tako mačeha kot njeni dve hčeri pošteno zavidale njeno lepoto. Pomisli na vse reklame, ki oglasno zgodbo gradijo prav na ženski zavisti, ali pa na prepire med slavnimi zvezdnicami in govorice, ki se o njih spletajo prav na temelju zavisti. Zavist je že tako močno ukoreninjena v naših vsakdanjih življenjih, da zaradi nje kupujemo celo parfume, oblačila in druge izdelke.

Samo za ženske?

Seveda zavist ni izključno žensko čustvo. Daleč od tega, za njim trpimo tako ženske kot moški. Po besedah psihologinje Darke Bajec Ovčar (www.svetujem.cjb.net) je razlika le v tem, da “zavidamo druge stvari in na drugih področjih kot moški. Bolj se primerjamo glede zunanjosti in urejenosti, kasneje pa tudi glede uspešnosti svojih otrok. Moški pa bolj ali pogosteje primerjajo količino in vrednost svojih materialnih dobrin z materialnimi dobrinami drugih.”

In medtem ko se moški po navadi bolj zanimajo za lastnino in za to, kaj imajo drugi, se ženske veliko bolj obremenjujejo tudi s tistim, kar druge zanima ali kar si drugi želijo. Tvoj dragi se ti bo na primer zdel veliko bolj poželjiv, če boš vedela, da se zanj zanima tudi druga ženska. Ali pa si boš hotela kupiti prav tisto obleko, ki si jo z zanimanjem ogleduje druga ženska.

“Mladena sem spoznala v srednji šoli. Zelo dolgo me je osvajal, a se mi ni zdel zanimiv in ga nisem niti pogledala. Ampak potem ko sem videla, da je všeč tudi moji sošolki, se mi je takoj zdel bolj zanimiv. Kar sram me je to priznati, ampak prav to je bil razlog, da sem se začela videvati z njim. S tem sem tekmico sicer izredno prizadela, ampak midva sva se noro zaljubila in po sedmih letih sva še vedno skupaj,” nekoliko skesano priznava 25-letna Brigita, ki ji je prav zavist pomagala spoznati ljubezen.

‘Dobra’ in ‘slaba’ zavist

Pri tem je pomembno poudariti mnenje naše psihologinje, ki zavist deli na dve vrsti, razdiralno in motivacijsko:

“Ena je tista, ko komu drugemu ne privoščimo tistega, kar ima, druga pa tista, ko drugemu privoščimo, da ima, kar pač ima, a bi si želeli imeti tudi sami enako. Prva zavist je sama po sebi negativna in razdiralna za tistega, ki jo čuti, medtem ko je druga zavist lahko odličen motivator. Zaradi nje se lahko bolj potrudimo, da bi dosegli želeno.”

Štiriindvajsetletna Nataša se ima prav motivacijski zavisti zahvaliti, da je končala študij.

“Med študijem sem začela delati, in ker sem služila dober denar, se temu nisem hotela odpovedati. Zato sem opustila študij in se osredotočila samo na celodnevne delavnike. Toda ko je diplomirala moja najboljša prijateljica Vesna, ki se je prav tako morala bojevati s službenimi in študijskimi obveznostmi, se je v meni nekaj premaknilo. Seveda sem ji privoščila uspeh, po drugi strani pa sem ji zavidala. Čeprav sem do takrat ves čas govorila, da mi diploma nič ne pomeni, sem spoznala, da to ni res. Tudi sama sem jo hotela imeti!”

Nataša se je nekaj dni po tem, ko ji je Vesna povedala za svoj uspeh, oglasila na svoji fakulteti in se pozanimala, kaj mora narediti, da dokonča študij.

“V dveh letih mi je uspelo. In zdaj lahko rečem, da se lahko samo Vesni zahvalim za svojo diplomo.”

Mučno primerjanje

Osnova za zavist je zagotovo primerjanje z drugimi, ta pa je po mnenju Darke Bajec Ovčar odvisna od našega občutka lastne vrednosti. Kaj imam jaz, kaj imajo drugi? Imajo drugi več ali manj od mene? Vse to so po mnenju psihologinje običajna vprašanja, ki si jih zastavljamo ljudje:

“Pri primerjanju z drugimi si opredeljujemo svojo pozicijo. Kadar se nam zdi, da smo boljši od drugih, imamo dober občutek lastne vrednosti, kadar se nam zdi, da smo slabši od drugih, imamo slab občutek lastne vrednosti. Bolj ko smo torej negotovi vase, večkrat se primerjamo z drugimi,” pravi Ovčarjeva.

Podobne izkušnje ima tudi 27-letna Rebeka.

“Od otroštva sem se vedno primerjala z drugimi, najprej s sestro, potem s sošolkami, kasneje s prijateljicami … Vedno sem bila obremenjena s tem, kako bo kakšno nalogo opravil nekdo drug in kako jo bom jaz. V takšna primerjanja sem vlagala izredno veliko energije,” pravi Rebeka, ki se je takšnemu primerjanju vdajala tudi v ljubezni:

“Vse skupaj je šlo tako daleč, da sem fanta pustila samo zato, ker se je v istem času moja najboljša prijateljica zaljubila v najbolj priljubljenega fanta na šoli. Ker je bil najbolj priljubljen, je bil seveda tudi najbolj zaželen, in v svoji neumni glavi sem si zamislila načrt, kako bi ga lahko osvojila in s tem prizadela prijateljico.”

Rebeka je svoj načrt izpeljala, pri tem pa izgubila tako prijateljico kot fanta, ki jo je imel rad, medtem ko se je njeno preračunljivo razmerje z najpopularnejšim fantom na šoli kaj hitro izjalovilo.

“Prav nič mi ni pomenil in svojo ne­umnost sem zelo hitro obžalovala. Toda žal nisem mogla zavrteti časa nazaj. Tako boleča lekcija me je tudi naučila, da sem se nehala primerjati z drugimi in škoditi sama sebi.”

Tako v Rebekinem kot Natašinem primeru bi lahko rekli, da je zavist pri njiju povzročila nekakšen alarm, ki ju je predramil iz spanca in pripravil do tega, da sta prepoznali svojo željo oziroma težavo in se z njo tudi soočili. Nataša je prepoznala svoje ambicije in dokončala študij, medtem ko je Rebeka prepoznala, da njena zavistna narava izhaja iz negativne samopodobe:

“Spoznala sem, da se nimam prav nič rada in da je čas, da to spremenim. Počasi mi je uspelo. Ali bolje: mi uspeva.”

Predmet zavisti

Ljudje po navadi drugim zavidamo tisto, česar sami nimamo ali česar nam primanjkuje. Tipičen primer zavisti med dvema ženskama je na primer, da prva drugi zavida izvrstnega fanta in skorajšnjo poroko, druga pa prvi odlično novo službo, ki ji omogoča, da si bo kmalu kupila stanovanje. Da o nenehnih primerjanjih o tem, katera je lepša, bolje oblečena in seksi, sploh ne govorimo. Vse se torej vrti okrog tega, kaj imamo in kako se nam vse, kar imamo, ne zdi dovolj dobro, saj je, kot pravi star ljudski pregovor, trava vedno bolj zelena pri sosedovih. Ali se potemtakem zavisti sploh kdaj lahko povsem znebimo?

“Dvomim. Živimo precej koncentrirano na relativno majhnih prostorih, in če hočemo ali ne, vidimo, kako živijo ljudje okrog nas, in se z njimi vedno znova primerjamo. Poleg tega pa je v človekovi naravi, da hlepi po več in več ter da tisto ‘več’ vedno vidi pri drugih ljudeh.”

Zavist je torej del našega vsakdanjega življenja, ki nam omogoča ali pa nas vedno znova tudi sili dosegati višje cilje in pridobivati dragocenejše materialne dobrine. Zato ni prav nič nenavadnega, če se včasih zalotimo, da nekomu zavidamo nekaj, česar si sami pravzaprav sploh ne želimo. Nasičenost z materialnimi dobrinami in vsesplošna preobremenjenost z videzom lahko tudi tebe zlahka popelje na pot zavisti, pa četudi za to sploh nimaš posebnega razloga.

“V študentskih letih sem sostanovalki zavidala družabno življenje. Skoraj vsak dan so jo obiskovale prijateljice ali pa so se dobivale zunaj, tako da je domov prihajala v zgodnjih jutranjih urah. Zavidala sem ji neobremenjenost z vsakdanjimi obveznostmi in študijem, ki ji je kljub vsemu šel izredno dobro od rok. Večkrat sem ji navrgla kakšno sarkastično pripombo, ki pa jo je kar preslišala ali pa jo vzela za šalo, kar me je potem še bolj razburilo in še bolj sem bila zavistna,” pravi 24-letna Staša, ki se je šele kasneje zavedla, da jo je zavist prikrajšala prav za tisto, kar je zavidala sostanovalki.

“Sama ne bi nikoli mogla biti takšna, kot je bila ona, in si tega tudi nisem želela. Lahko rečem, da sem bila čisto zadovoljna s seboj, ampak zavist mi vseeno ni dala miru. Nazadnje sem ugotovila, da ji zavidam sposobnost, da uživa življenje, in da mi prav zavist, s katero se tako obremenjujem, pravzaprav preprečuje, da bi se tudi sama nekoliko bolj sprostila. Globoko v sebi sem mislila, da jo bom spreobrnila, če ji bom s svojim zgledom pokazala, da mora biti odgovornejša in resnejša v življenju. In namesto da bi se dobila s svojimi prijateljicami, sem ostajala doma samo zato, da bi ji pokazala, kakšna bi morala biti ona.”

Ljubosumje ali zavist?

Zanimivo je, da v povezavi z zavistjo pogosto omenjamo tudi ljubosumje. Tako bi lahko na primer rekli, da je bila Staša ljubosumna na sostanovalkin življenjski stil. Toda ali sta si zavist in ljubosumje res tako podobna? Darka Bajec Ovčar pravi:

“Po definiciji je ljubosumje čustvo, ki ga doživljamo, ko ocenimo, da rival (ali namišljeni rival) ogroža naš odnos z nekom, ki nam je pomemben. Zavist pa je čustvo, ki ga doživljamo ob tem, ko opazimo, da ima nekdo drug nekaj, kar si želimo. Vsekakor se čustvi razlikujeta v tem, da pri ljubosumju mi ‘imamo’ nekoga in se bojimo, da ga bomo zaradi nekoga drugega izgubili; pri zavisti pa nečesa nimamo, kar nekdo drug ima. Vsekakor pa sta obe čustvi negativni.”

Poleg tega je ljubosumje tudi veliko konkretnejše čustvo, saj vključuje tudi vprašanje lastnine oziroma posesivnosti. Lahko si na primer ljubosumna na prijateljičino novo jesensko kolekcijo, vendar pa ji v resnici zavidaš stil in karizmo; tako kot je na primer Staša prijateljici zavidala njen brezskrbni odnos do življenja.

Zavist tudi ni vseprisotno čustvo, kot je ljubosumje ali na primer sovražnost. Zavist po navadi tudi pride in gre, saj nastane kot reakcija na določene okoliščine, veliko večje težave pa lahko nastopijo, če zavist povsem nadvlada tvoje življenje. Če prijateljici na primer zavidaš boljšo službo, lahko zavist traja toliko časa, dokler si na primer še sama ne najdeš boljšega delovnega mesta; če pa bodo tvoje ambicije vedno temeljile na njenih dosežkih, lahko to prav gotovo začne počasi negativno vplivati nate in seveda tudi na vajino prijateljstvo.

Jasne želje, manjša zavist

Poleg tega je zavist izredno odvisna od naših predstav o tem, kaj je v življenju zares vredno in kaj ne. Še posebej pri ženski zavisti je dobro, da točno definiramo, kakšna je naša predstava o ženskem uspehu in osebni sreči. Če ti veliko več pomeni kariera, je jasno, da boš veliko bolj zavidala uspešni podjetnici z dvema podjetjema kot pa srečni materi s tremi otroki. Težava pa je v tem, da veliko žensk dandanes nima razjasnjenih predstav o tem, kakšna bi popolna sodobna ženska sploh morala biti. Tako lahko na primer svoji sosedi zavidaš materinstvo, ker meniš, da je to edino, kar lahko žensko osreči, med tem ko ona tebi zavida prav tisto, kar imaš ti, tvojo dobro plačano službo na primer.

Še preden boš dovolila, da zavist začne vladati tudi nad tvojim življenjem, si torej poskušaj jasno definirati želje in se tako omejiti tudi od želja drugih. Obenem pa se zavedaj, da se bodo v tebi tako kot v vsakem izmed nas vedno znova porajale želje po nečem, česar sama nimaš in kar bi prav lahko zavidala drugim. Toda če boš zadovoljna sama s seboj in s tem, kar imaš, bo tudi tvoja zavist počasi poniknila.

Poglej globlje v zavist

Namesto da imaš slabo vest, poskusi razumeti, od kod pri­hajajo tvoja zavistna čustva.

• 1. Razumi, da je zavist povsem naravno človeško čustvo, ki ga občutimo prav vsi.
• 2. Nauči se prepoznati sim­ptome. Se v prijateljičini družbi počutiš manjvredno ali pa jo morda pretirano občuduješ?
• 3. Če nam kdo ni všeč, je to pogostokrat znamenje potlačene zavisti. Kaj točno ima ona, česar ti nimaš, pa bi rada imela?
• 4. Kdaj se je zavist pojavila? Včasih gre za določen dogodek ali pa za nove okoliščine, ki v tebi zbudijo zavistna čustva.
• 5. Če je oseba, ki ji zavidaš, tvoja prijateljica, se včasih izplača o tem pogovoriti z njo. Ni rečeno, da tudi ona tebi česa ne zavida.

Ko pozeleniš od zavisti

Ko zavidaš prijateljici, je dobro, da pri svojih dejanjih upoštevaš tudi moralni kompas.

Narobe

Serviraš ji nekaj ostrih komentarjev glede nečesa, za kar veš, da je občutljiva, in ji s tem poskušaš vsiliti občutek manjvrednosti.

Prav

Ugotovi, kaj konkretno ji zavidaš (npr. dobro plačo, šolski uspeh, družbo), in potem poskusi to doseči tudi sama.

Narobe

Poskušaš ji dati nasvet, za katerega veš, da je napačen.

Prav

Zavistne misli naj ti služijo kot motivacija, da dosežeš podobne uspehe.

Narobe

Narediš nekaj, s čimer ji onemogočiš napredek.

Prav

Zavistne misli naj ti služijo kot motivacija, da dosežeš podobne uspehe.

Narobe

Sprožiš negativne govorice o njej.

Prav

Pomisli na tiste lastnosti oziroma stvari v svojem življenju, na katere si ponosna. Če si boš občasno sama podelila kompliment, lahko to močno izboljša tvojo samopodobo.

Marta Pirnar