Življenje žensk za zaklenjenimi vrati

Pri otrocih je pač tako, da lahko že ena sama beseda ponudi asociacijo za novo temo in klepetavi venček se plete v nedogled. S svoje spoznavne panorame so mi razložili, da je zapor hiša, kamor za krajši ali daljši čas zaprejo poredne odrasle.

Hiša za poredne

Priznala sem jim, da sem tudi sama včasih poredna, in da ne poznam ljudi, ki bi bili vedno pridni. Rekli so, da porednost sama po sebi še ni dovolj, da te zaprejo, in mi pojasnili, da jo je treba dokazati zunaj svojega doma – da te vidijo drugi, neznani ljudje. Pa tudi to menda ne zadošča; nekdo te mora zatožiti policaju, da te zgrabi. Kljub še tako veliki porednosti, ki lahko presega vse meje in v nesrečo potisne mnogo ljudi, v zapor ne prideš, če te ne ulovijo, kajti tudi za porednosti veljajo posebni predpisi …

Prepričala sem se, da v zapor res ni mogoče vstopiti kar tako – na lepe oči, in ne dvomim, da je izhod iz njega še mnogo težji.

V prošnji za obisk Zavoda za prestajanje kazni, naslovljeni na Ministrstvo za pravosodje, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij sem navedla, o čem se želim pogovarjati z ženskami, ki za določen čas bivajo na Igu. Hiter in prijazno naravnan odgovor je vseboval tudi informacijo, na koga naj se v zavodu obrnem. S predsodki, da državni mlini meljejo po polžje in da obvladujejo zgolj hladen uradniški jezik, bo tokrat treba pomesti, sem pomislila.

Presenečenje se je nadaljevalo, ko sem se z upravnikom zavoda dogovarjala za dan in čas obiska. Brez opletanja z vzvišenimi besedami, da kot glavni nima nobenega časa, mi je ponudil več terminov in dodal, da bo skušal pridobiti čim več sogovornic, seveda s spoštovanjem njihove volje in zasebnosti. Znova sem si predstavljala metlo in zamahnila po vsiljivih vzorcih, ki so jih oblikovale moje dosedanje izkušnje z birokracijo …

Prvi vtisi

Brezhibno čista in urejena okolica zavoda za prestajanje kazni zapora Ig me je izzivala, da bi se sprehodila naokrog in poklepetala z rumeno jesenjo, ki je razkazovala pravkar umito podobo. Zavest, da se nahajam v okolju, kjer veljajo posebna pravila, me je previdno usmerila naravnost k vhodu stavbe. Težka vrata v veliko poslopje, ki izdaja častitljivo letnico, so me spomnila na ilustracijo iz neke pravljice. Ob zdrsu misli, da sem s takšno zaznavo morda premalo resna in spoštljiva do stanovalcev, sem pozvonila.

Povabili so me naprej. V pripravljenosti, da bom morala ob vstopu z vso silo telesa potisniti vrata, sem skoraj padla v prostor. Kolegica me je predhodno poučila, naj na ‘kapiji’ mirno pokažem vse, kar imam v torbici in v žepih, a ‘kapije’ ni bilo nikjer … Recepcija s paznikom, ki me je med pogovorom prijazno gledal v oči, je bilo vse, kar je vredno omeniti. Njegovo spremstvo do upravnikove sobe sem sprejela kot gostoljubno gesto; vrinjeno misel, da me morda spremlja zaradi nezaupanja, pa v zadregi brž opustila.

Med čakanjem sogovornic, ki sta na upravo zavoda naslovili prošnjo, da se želita pogovarjati za revijo Cosmopolitan, sva se z gospodom upravnikom pogovarjala o življenju v zavodu. Njegovo stališče do prevzgoje je bilo naravnost navdihujoče: odgovorno in hkrati modro trdno. V hipu sem preletela nekaj poglavij iz psihologije osebnosti in zaključila, da imajo ljudje v tem zaporu na nek način vendarle tudi srečo.

Nepotrebna zadrega

Gospe, pripravljeni na pogovor, sta me čakali pred knjižnico. Upravnik se je vrnil v svojo pisarno. Opazila sem, da sta bili sogovornici v rahli zadregi. Misli, ki so pljuskale po mojih občutjih, so obstale v grlu kot cmok vročega kruha. Vest mi je narekovala, da bi rekla: “Poznam življenje: iz neposrednih izkušenj, iz stroke, iz dnevnih novic in iz branja resne literature. Nisem tu, da bi obsojala! Le kako bi lahko, ko pa že otroci vedo, da gre v zapor le tisti, ki ga ulovijo … Moji mladi prijatelji, polni sončnega veselja, pa še niso spoznali resnice, da so tisti neulovljivi v resnici mnogo večje družbeno zlo …”

Po kratki predstavitvi revije Cosmopolitan, sogovornici sta jo že poznali, sem jima predlagala, da si izbereta psevdonim, s katerimi ju bom v prispevku nagovarjala. Julija in Silva, blondinka in temnolaska, obe mlajših srednjih let, sta se sprostili in rekli, da se lahko brez zadržkov pogovarjamo v troje.

Moj namen, da bralkam in bralcem predstavim, kako lahko ženska tudi v specifičnih situacijah ohrani svojo ženskost, se uči novih pogledov na življenje in preseže meje nesvobode, ni potreboval ovinkastih uvodov. Sedela sem v družbi dveh urejenih dam, ki sta bili sposobni zaobiti zakoreninjen predsodek, da se je treba, glede na okoliščine, pogovarjati zadržano – statusu primerno. Tudi to je potrdilo, da moj prvi vtis o zavodu ni bil vsiljen s strani odgovornega osebja.

Urejenost zase

Zgodbi o vzrokih Julijine in Silvine kazni me nista zanimali. V družbene probleme odprti bralci namreč ne pričakujejo grenkih ‘začimb’, ki bi kot aperitiv spodbudile njihovo pasivno agresivnost, pa čeprav se ta v sodobni družbi kaže na sprejemljiv, a z vidika visoke etike vendarle dvomljiv način.

Moje prvo vprašanje, ali kot ženski v zaporu čutita potrebo po urejenem zunanjem videzu, je bilo pravzaprav odveč. Julija in Silva sta opazno negovani in urejeni.

Povedali sta, da se negujeta zase, ker ju to navdaja s samozavestjo in z odgovornostjo do sebe, hkrati pa ugodno vpliva na druge – sostanovalke in osebje zavoda. Silva je dodala, da se včasih poudarjeno uredi tudi zato, da bi sama sebi prikrila slabše počutje.

Pravita, da pogojev za osebno urejanje sicer ni mogoče primerjati s tistimi doma, vendar imajo na razpolago pred časom obnovljeno kopalnico, ‘kozmetične kotičke’ pa si uredijo kar same. V zavod sicer prihaja frizerka, vendar znajo ženske ‘profesionalno’ urediti tudi druga drugo. Razen ličil za ustnice si kozmetična sredstva in pripomočke včasih izposojajo med sabo.

Julija je izpostavila različnost pogledov sostanovalk na osebno urejenost in poudarila, da je na prvo mesto vendarle treba postaviti vsakodnevno umivanje, šele potem je na vrsti lepotičenje. Urejenost človeka obe zaznavata celostno; šele notranji mir in dobronamernost v odnosih z drugimi bistveno dopolnita zunanji videz. Sama maska nima vrednosti, nasprotno: pred sogovornikom se hitro razkrije njena zlaganost, ki omeji odnos.

Osebnostna preobrazba

Pogovor je stekel v smeri spodbud po higieni duhá, izraženih v potrebi po osebnostni preobrazbi. Medtem ko je Julija bolj introvertirana osebnost, ki cilje usmerja predvsem na družino in poudarja hvaležnost do partnerjeve iskrene podpore, je Silva zgovornejša. Njena stališča do osebnostne preobrazbe so prava zakladnica izkušenj, ki opozarjajo, da moramo ljudje najprej ljubiti sebe, če hočemo rasti v ljubezni do drugih.

Izkušnja zapora jo je veliko naučila, predvsem v odnosu do sebe.

Človek mora analizirati svoja pretekla ravnanja in si skozi analizo pošteno priznati, kaj je storil narobe, kar je delo posameznika in ne zavoda. Možnost za sprotno izmenjavo stališč in občutenj je zelo dobrodošla. Psiholog je sicer na voljo osem ur na teden, vendar se je težko notranje programirati, da bi občutja in dileme vnaprej konzerviral za čas, ko imaš možnost pogovora.

Silvina odraščajoča hči, s katero imata neposreden in iskren odnos, ji je zastavila vprašanje, zakaj je toliko dobrega pripravljena storiti za druge, zase pa skorajda nič. Hčerino razmišljanje ima zanjo ključni pomen; na njem gradi cilje prihodnosti. Nadgrajen odnos do sebe in drugih vključuje tudi presojo, da bo staro okolje morala zapustiti. Čeprav ji je življenje oblikovalo visok prag občutljivosti, bi bili novi stresi lahko znova usodni.

Intimna bilanca

Obe sogovornici sta v zavodu dovolj dolgo, da sta uspeli narediti kritično intimno bilanco, ki vključuje analizo vzrokov in posledic dejanj, ki jih je družba obsodila.

Silva pravi, da je bila nekoč prepričana, da lahko spremeni svet. Zdaj ve, da je bil ta cilj utopičen. Sprva se je spraševala, ali morda sama ni sposobna razumeti drugih ali drugi ne premorejo razumevanja do nje. Vselej so opazili le njene slabosti, medtem ko so dobre strani praviloma spregledali. Edini, ki je vedno verjel vanjo, je bil oče. Vzporedno ob krizah se je naučila razumevati merila drugih in se kritično soočila s svojo preteklostjo.

Julija se prisrčno nasmehne in pove, da je obdobje skrivalnic in zamegljevanj o dejstvih pustila za seboj. V svoji intimni bilanci je spoznala, da mora človek brez strahu pred zamero kdaj pa kdaj odločno reči NE. Dokler tega ne stori, zlahka postane odvisen od naključnih situacij in izzivov drugih.

Motivacija za novo pot

“Zavedam se, da moram spodbude črpati iz sebe in hčerine razumevajoče podpore,” pravi Silva. V zavodu pogreša predvsem možnost za poglobljene osebne izpovedi. Čeprav sta s psihologom ugotovila, da je kratek stik med njo in družbo nastal tudi zato, ker se premalo ceni, čuti, da bi jo zunanja spodbuda lahko pospešeno nahranila z ljubeznijo do sebe. Pogosto pogreša miren kotiček. V sobi z večjim številom ljudi, od katerih ima razumljivo vsak svoje potrebe, se ni mogoče poglobljeno posvetiti sebi, a tudi to je izkušnja, ki jo bo Silva po prestani kazni znala ceniti.

Julija pravi, da ji je motivacija poskočila po prvem izhodu, ki jo je navdajal s strahom in tesnobo. Podpora partnerja ji pomeni neprecenljiv navdih; njuna ločenost je obema razprla zaznavo globoke povezanosti, kar kljub notranjemu trpljenju sprejema kot posebno darilo življenja.

Preraščanje malodušja

Čeprav iz branja literature poznata alternativne metode, ki pospešujejo osebnostno rast, pravita, da jih v zavodu ni mogoče izvajati. Vsaka sostanovalka ima svoje potrebe in navade; za uspeh štejeta že to, da sta se prilagodili načinu skupnega življenja.

Silva se najučinkoviteje sprosti ob težjem delu. Fizična osamitev z motiko v roki je zanjo pravi balzam. Čeprav se tudi ob delu nenehno srečuje s svojo zgodbo, ji poživljajoča energija narave dobro dene. Za hipec umolkne in nadaljuje, da imajo inštruktorji v zavodu zelo odgovorne naloge, saj je ljudi, ki nimajo delovnih navad, težko naučiti, da bi uglašeno sodelovali v skupnih prizadevanjih.

Julija malodušje prerašča predvsem z nenehno mislijo na dom. V ospredje postavlja uvid, da ne more spremeniti ničesar razen sebe. Žal ji je, da se večina sostanovalk ukvarja le druga z drugo namesto s samo seboj. Mentorica je čudovit človek, in ker jo spoštuje, se po najboljših močeh trudi, da svoje stiske premelje sama v sebi, brez da bi obremenjevala njo ali druge.

Prijateljstva

Na vprašanje, v kolikšni meri je mogoče v zaporu vzpostaviti pristna in morda celo v svobodo segajoča prijateljstva, me Julija in Silva hitro postavita na trdna tla. Čeprav potrdita, da nekatere sostanovalke povezujejo tudi globlja izpovedovanja, v zraku nenehno visi strah pred zlorabo zaupanja. V posebnih, za človeka omejujočih situacijah je pričakovati, da plitvi egoizem zlahka stopi v ospredje.

Silva pove, da je globina medsebojnega komuniciranja odvisna tudi od dolžine prestajanja kazni. Sistem zavoda namreč ne predvideva, da bi se človek potem, ko se njegova prevzgoja konča, vračal nazaj – na obisk zaporniških prijateljic. Če bi vse ženske dojele, da ni nihče od osebja ali sostanovalk kriv za njihovo situacijo, bi lahko živele mnogo bolj povezano in spodbujajoče.

Julija doda, da je med ljudmi, kamor koli že pogledaš, veliko igre in sprenevedanja. Tudi med njimi je prisotno mišljenje, da je najgloblja čustva – temna ali svetla – najbolje zadržati zase, nenazadnje tudi zaradi spoštovanja do sostanovalk in osebja.

Veselje, ki jo prežema ob misli, da bo med vikendom z domačimi, je sočasno lahko izvor zavidanja in izziv za žalost drugih. Mnoge od žensk doma nimajo ustrezne podpore in razumevanja. Prilagajanje na življenje v zaporu ni zgolj sledenje hišnemu redu, pač pa predvsem globoko razumevanje in spoštovanje doživljajskega sveta drugih.

Silvini in Julijini odgovori potrjujejo že znane izkušnje, da začasni družbeni nadzor ne zmore nikogar prevzgojiti, če se v človeku samem ne razpre obzorje, ki ga povabi na pot drugačnih razmišljanj. Da se to lahko zgodi, je treba pred zaveso formalne sodbe v sebi premleti vzroke in posledice dejanj, neštetokrat predstavljati celotno dogajanje in ga brez čustvenih uteži ovrednotiti skozi posledice obeh – prizadetega in obsojenega.

Ljudje za zaprtimi vrati to morajo storiti, sicer nikoli ne doživijo potrebne katarze, ki prečisti etične in moralne vsebine osebnih in družbenih meril.

Pravzaprav moramo to kdaj pa kdaj storiti vsi – ne glede na to, kje smo in kako nas vrednotijo drugi. Človekova narava ima namreč dve ravni: nižjo in višjo. Spodbude k višji moramo poiskati v sebi in v svojem ožjem okolju, kajti življenje ima predvidljive in nepredvidljive poti. Predvsem na slednje moramo biti pripravljeni, da bi nas situacije ne zanesle v dejanja, ki jih bomo obžalovali vse življenje.

Ob mojem odhodu je sonce zatajeno drselo po megličastem nebu. Igra svetlobe in senc je pometala pot in brez ostrih meja med Julijo, Silvo in menoj segala v prostor in čas – nenehno prisotni dimenziji bivanja. Misel se je dotaknila pojma svobode in jo razumela v povsem drugačni razsežnosti kot doslej.

P.S. Silva je še pred izidom naše revije prestala kazen in je že na prostosti.

Imeni sta spremenjeni.

Ženske za rešetkami ...

... so manj agresivne kot moški

Znano je, da se ženski kriminal (t. j. dejavnost, ki zajema kazniva dejanja) razlikuje od moškega. V njem je predvsem manj agresivnosti in nasilja, ženske, ki prestanejo zaporno kazen, se redkeje od moških vrnejo nazaj na kriva pota. Prav tako velja, da so ženske zapornice med prestajanjem kazni v zaporniških ustanovah mirnejše oziroma manj agresivne od moških zapornikov.

Različne mednarodne raziskave zaporniškega življenja so pokazale, da med ženskimi zapornicami znotraj kazenske ustanove ni teženj po organiziranju tako imenovanega zaporniškega podzemlja, redkejši so konflikti z zaporniškim osebjem, poskusi pobegov ali kakršnikoli upori.

Večina strokovnjakov na tem področju se strinja, da v ženskem zaporniškem življenju ni boja za moč in prevlado, temveč se med zapornicami zaradi občutka vzajemne pomoči in podpore razvijejo neformalni medosebni odnosi, podobni družinskim. A dejstvo, da je življenje za zaklenjenimi vrati vse prej kot lahko, ostaja za oboje nespremenljivo.

Zvezdana Majhen

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del