Življenje ni generalka

Preprosto in kruto: življenje je kratko, zato je bolje, da z odločitvami in dejanji ne odlašamo v nedogled. Življenje pač ni generalka. Življenje je vsak dan znova – premiera.

Na naše življenjske rezultate odločilno vplivajo naši vedenjski vzorci. Ko izberemo način vedenja, izberemo posledice. Če izberemo, da ne bomo ničesar storili, ničesar ne bomo dobili, ali kot pravi dr. Phillip C. Mc- Graw - priljubljeni dr. Phil s kanala A: ‘Življenje terja akcijo.’

Okolica ne ceni naših dobrih namenov; zanimajo jo naša dejanja. Policista, ki nas je sredi noči ustavil in ugotovil, da smo preveč popili, ne zanima, da nismo nameravali toliko piti, niti da smo bili ravno na rojstnem dnevu, še manj pa, da cel dan nismo nič jedli. Našega partnerja ne zanima, da smo ves teden mislili na obletnico, potem pa nanjo pozabili.

In prav gotovo moje urednice ne zanima, da sem ta in ta članek hotela oddati že v ponedeljek, a nisem imela navdiha. Da je bil v ponedeljek rok, sem izvedela vsaj tri tedne prej. In nenazadnje, tudi mojega profesorja na zadnjem jesenskem izpitnem roku ni zanimalo, da sem bila ves teden prej prehlajena.

Z lažjim prehladom lahko človek prav imenitno študira, mi je še rekel, da pa sem v času prejšnjih treh rokov pokala od zdravja, sem si morala priznati sama.

Življenje terja akcijo

Tisto, kar določa naša življenja, so dejanja, zato je prav, da ga vrednotimo glede na rezultate in ne glede na namene. Zaradi še tako dobrih namenov bomo le nazadovali, če jim ne bodo sledila dejanja. Tu pa nastopijo izgovori; ti so naš naravni obrambni mehanizem.

Občutek, da smo zgolj žrtve situacij, drugih ljudi ali življenja nasploh, prenesemo veliko lažje, kot dejstvo, da smo pač ‘zamočili’, ker smo leni, strahopetni ali neodločni. In če govorimo o neodločnosti: odlašanje je za človekov obstoj naravnost katastrofalno. Dr. Phil v svoji knjigi Življenjske strategije piše, da življenje zahteva akcijo, to pa potrjuje s svojim delom z vojnimi veterani v virginijski psihiatrični bolnišnici.

Moški, zbrani z vseh vetrov, iz različnih socialnih okolij in z različno ravnijo izobrazbe, so ga naučili pomembnih življenjskih stvari, vse lekcije pa so imele en skupni imenovalec: vsak izmed mož je ob izteku svojega življenja obžaloval, da ni storil določenih stvari, ki jih je nameraval.

Vse njihove zgodbe so se končale s stavkom ‘nameraval sem storiti veliko, veliko več’, in prav vse, brez izjeme, so bile polne izgubljenih priložnosti in izgubljenih pravih trenutkov.

Včasih je prepozno

Rek: Nikoli ni prepozno, drži le deloma. Včasih je za kakšno stvar le prepozno. V življenju se nam odpre nešteto vrat, a večina vrat nam ne ostane odprtih v nedogled. Ko se vrata enkrat zaprejo, se pač zaprejo. Res je, da se potem vedno najdejo še kakšna odprta vrata, v tem smislu torej res ni nikoli prepozno, vendar to niso ista vrata.

Priložnosti, ki so nam bile pisane na kožo, pa smo se jih ustrašili, se ne bodo nujno vrnile. Zavedati se moramo, da nimamo vedno časa, da bi šli na sestanek, na katerem bi se dogovorili za sestanek, na katerem se bomo dogovorili, kaj storiti!

Ni univerzalna resnica, a pogosto česa nimamo zato, ker ne delujemo tako, da bi to tudi lahko imeli. To pa seveda ne pomeni, da nas bodo v želeno smer pripeljala kakršna koli dejanja. V pravo smer bomo prišli le s preudarnimi, smotrnimi, konstruktivnimi dejanji.

Preden torej pritisnemo na sprožilec, si moramo vzeti čas za temeljit razmislek, nato pa je na vrsti tveganje. Tveganje kljub temu, da nam morda ne bo uspelo. Nekateri ljudje imajo tveganje v krvi, drugi pa se oklepajo varnosti in se umaknejo iz igre, takoj ko zabredejo v neznane, težavne in morda nekoliko strašljive vode.

Izogibanje bolečini

Izogibanje akciji je dostikrat le izogibanje bolečini, ki jo prinese morebiten neuspeh. Strah pred bolečino je lahko celo tako močan, da nas bo oropal življenja. Drugi pomembni dejavnik, ki nas lahko potisne v pasivnost, je izbira udobja. Udobje preprosto pomeni nič naprezanja, nič naprezanja pa pomeni nič sprememb.

Tveganje preprosto pomeni to, da izpostavimo tisto, kar ima za nas določeno vrednost. Vsi poznamo konflikt med težnjo, da bi ohranili varnost sredi našega malega udobnega sveta, in željo, da bi imeli tisto, kar zares hočemo. Kakor koli se nam zdi, da to za nas ne velja, ni res: človeški strah številka ena je strah pred zavrnitvijo.

Naučeni smo, da je barometer za našo pravo vrednost odziv zunanjega sveta. Sporočila zunanjega sveta, kot so: “Ne želim si te,” ali “Niste dovolj usposobljeni, dobri ali fotogenični,” niso šala. Morda so nas v življenju že velikokrat zavrnili, tako da se nam zdaj zdi, da je enostavneje ne narediti koraka in se ne izpostavljati.

Z izogibanjem izzivom se izognemo pritisku, bolečini, strahu. Do zmenka ali bolje plačanega delovnega mesta nismo prišli, a vsaj strah je izginil. A kot vztrajno ponavlja dr. Phil, je izgubiti vso moč zaradi strahu veliko slabše kot trpeti posledice, ki se jih bojimo. Čas je torej, da prepoznamo tista čustva in vedenjske vzorce, zaradi katerih se spremenimo v nemočna bitja.

Strah

Boji se samo negotov človek, negotov človek pa je nemočen. Strah ni nič drugega kot pomanjkljivo zaupanje vase in v svet. Bojimo se bolezni, nesreč, brezposelnosti, sodelavcev, šefa, staršev, vojaških napadov, odgovornosti, mnenja drugih ali - z drugimi besedami - zavrnitve.

Strah ima lahko pogubne posledice, saj nas pripravi do tega, da se z vsemi štirimi oklepamo določene sodbe, verovanja, delovnega mesta ali sočloveka. Oklepanje nam daje ob čutek varnosti. Verjamemo, da nam daje identiteto in orientacijo.

Posledice okle panja so na vsak način zelo hude: z oklepanjem ustavimo lastni razvoj. Če se nečesa močno držimo, zatremo gibanje, in če zaustavimo gibanje, zaustavimo življenje. Učinkovanje teh trditev lahko opazimo tudi v športu. Strah povzroča fizično in psihično zakrčenost, zato ne dovoljuje dobrega dosežka. Ovira našo energijo in sposobnost razmišljanja, zato nam prav gotovo ne more pomagati izpolniti načrtov.

Krivda

Občutek krivde nam prav tako kot strah jemlje dragocene zaloge življenjske energije in nas iz močnih ljudi dela nemočne. Ko se počutimo krive, je z nami otročje lahko manipulirati. Od človeka, ki ima slabo vest, je mogoče dobiti stvari, ki jih sicer ne bi mogli. Iz lastnih izkušenj vemo, da takrat, ko se počutimo krive, nismo sposobni reševati težav.

Vztrajamo pri napačnem partnerju kljub temu, da smo zaljubljeni v drugega, delamo v družinskem podjetju, ker so nas starši prepričali, da smo krivi za vse njihove križe in težave, čeprav bi nas rade volje zaposlili tudi v podjetju, ki za nas pomeni pomembno odskočno desko …

Ko se počutimo krive oziroma nas v to pregovorijo, obstanemo na mestu, popustimo. René Egli v svoji knjigi Načelo LOL2A skuša zbuditi bralca z naslednjimi besedami: “Ne pustite se pregovoriti, da ste grešnik, krivec. Raje se vprašajte po motivih drugega človeka, ki bi iz vas rad naredil nemočnega človeka.”

Odklanjanje odgovornosti

Odklanjanje ali prelaganje odgovornosti je priljubljena družabna igra. Zakaj bi bili za svoje napake krivi sami, če pa so Novak, vlada in gospodarska kriza mnogo primernejši krivci? Toda dejstvo, da mislimo, da je kriv nekdo drug, pomeni, da ima ta drugi očitno moč nad nami.

To pomeni, da smo mi žrtve, drugi pa imajo moč, da se znašajo nad nami. Ta igra je še posebej nevarna, saj si tisti, ki se označi kot žrtev, lahko obeta cele množice simpatizerjev; množica drži z njim, ga bodri in podpira, če uboga žrtev le stoično prenaša svojo usodo.

Ko nam gre slabo, bi se po logiki morali odzvati, saj je očitno čas za spremembe, nove odločitve in nova dejanja, toda ne, takrat priznamo nemoč in s tem odgovornost za neuspeh pripišemo neki drugi sili. Tako se izognemo bolečini ali občutku poraza in se istočasno pogreznemo v udobno pasivnost.

V nasprotnem primeru pa, dokler nam gre dobro, vse razloge za uspeh pripisujemo svoji sposobnosti. Kako lahko torej tako visoko razvito bitje, kot je človek, deluje tako paradoksalno? Enostavno; ne prenaša poraza. Če menimo, da je za naše neproduktivno in brezciljno življenje krivo to, da smo imeli težko otroštvo (isti izgovor lahko uporabijo naši starši, pa spet njihovi starši in tako v nedogled), bo naša prihodnost še bolj črna kot sedanjost.

Na srečo imamo še drugo možnost: lahko se odločimo za akcijo. Lahko poiščemo strokovno pomoč, se pomirimo s preteklostjo, sprejmemo odgovornost za sedanjost in gremo naprej.

Vmešavanje

Marsikdo si ne more kaj, da ne bi ves čas najbolje vedel, kaj je za koga dobro. Vmešava se v vse, vsakomur razlaga njegove napake in mu ponuja rešitve, ki jih v resnici nihče noče. Seveda se vmešava v imenu dobronamernosti, a koliko je dobronamernosti v obsojanju?

Vmešavanje je namreč vedno povezano s sojenjem, sodbe pa povzročajo konflikte. Navadno ljudje z notranjimi napetostmi skušajo reševati konflikte drugih. Vsak med nami se je že kdaj znašel na kateri koli strani brega. Namesto da bi svojo psihično energijo porabili za kaj pomembnega, se raje ukvarjamo s tem, da soseda slabo skrbi za svoje otroke, in ne le to, njen mož poleg tega pije in bi moral na zdravljenje.

Pa saj ni ozdravljenih alkoholikov, soseda pa ne bi rešil niti dr. Rugelj! In naš otrok nikakor ne bi smel hoditi na košarko, ampak na pevske vaje, saj je to zanj najbolje. Mi že vemo. In kako lahko gospod Novak vara svojo prikupno mlado ženo? Prasec, da mu ni para! Medtem ko takole modrujemo, se na zbirki Sto romanov nabira prah, na Šmarno goro pa naša noga sploh še ni stopila.

Najprej moramo svojega otroka rešiti zablod, gospe Novakovi pa dopovedati, naj se vendar loči. Ne bo lahko, vendar se bomo že potrudili, da jo bomo prepričali … Stavim, da ste se utrudili že ob branju teh vrstic!

Iskanje v zunanjem svetu

Naslednji dokaz, da ne zaupamo lastni moči, je, da pomoč pri reševanju težav vedno poiščemo v zunanjem svetu. Zakonske spore nam bo rešil psiholog, pri dobitku na lotu bo ključno vlogo odigrala vedeževalka, odvečno salo pa nam bo odstranil plastični kirurg.

Ko reševanje težav predamo drugim, se prostovoljno odrečemo svoji moči, volji in pameti, to pa – že sama zdrava pamet pove – preprečuje naš razvoj in nas nevarno oddaljuje od sebe. Rene Egli v svoji knjigi navaja primer mlade ženske, ki je obiskala astrologa.

Ta ji je povedal, da do 15. decembra ne sme pričakovati, da bi šlo kar koli na bolje, potem pa bo še vse v redu. Seveda ta oseba do 15. decembra poleg gledanjav strop ni naredila ničesar! Iz človeka se je prostovoljno spremenila v lutko. Reševanje naših težav ni naloga drugih in kdor le čaka na pomoč, iz sebe dela nemočno revo.

Kdor se naredi nemočnega, ne sme pričakovati, da bo hitro in uspešno uresničil svoje načrte. Nemoč je povezana z odlašanjem, odlašanje pa je sprto z življenjem. V življenju lahko storimo marsikaj, toda če se nismo sposobni ločiti od zaviralnih vzorcev vedenja, ne bomo nikoli napredovali.

Preobsežno analiziranje lastnosti, ki nas delajo nemočne, pa bi bilo ravno tako nesmiselno. Tu gre za akcijo, za to, da kaj storimo in vidimo rezultate ali pa da tega ne storimo. Konec koncev gre za naše življenje, eno in edino (danes ne bi govorili o reinkarnaciji!), in ko gre za naše življenje, nimamo izbire. Pritisniti moramo na sprožilec, ker življenje ni in ni – generalka.

Nina Asti

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc