Zgodbe žensk, ki se jim je življenje nenadoma spremenilo (pripravi se, da ti bo zastal dih)

Globoko vdihni, preden prebereš zgodbe žensk, ki se jim je življenje nenadoma in nepričakovano spremenilo. Njihove zgodbe so namreč tako nenavadne, da ti bo od začudenja zastal dih.

V nepredvidljivih in težkih situacijah so zbrale moč in se borile za preživetje. Niso se vdale obupu, ampak so se odločile, da namesto trpljenja izberejo srečo.

Neverjetne in navdihujoče zgodbe te bodo spomnile, kako dragoceno je življenje.

Prva zgodba: Ko preživiš hudo nesrečo v tujini

Čeprav je 22-letna Manca do tujih dežel malce zadržana, se je letos poleti s fantom in prijateljema za tri tedne odpravila na Šrilanko.

Dan prihoda se je med stresnim zaključevanjem izpitnega obdobja hitro bližal, skupaj z njim pa sta rasla tudi Mančin entuziazem in neučakanost.

Prvi teden na Šrilanki je bil nenavaden, pustolovski, prav čudno aktiven za počitniški oddih. Nato pa je prišel osmi dan. Dan, ki ga ne bom nikoli pozabila.

Bili smo v hriboviti pokrajini, kjer se raztezajo plantaže čajevcev in se po vzponu na lokalni hrib odpravili k slapovom Ravana. Če bi bila sama, bi pogledala gor k slapu, zavzdihnila, kako je lep in mogočen in silovit, in se potem odpravila nazaj.

A moji avanturistični sopotniki se z golim pogledom seveda niso zadovoljili – zakaj bi si slap samo ogledali, če lahko splezamo po skalah malce višje in občudujemo razgled?

Prišli smo na vrh, brez vrvi in varovanja, se poslikali in razgledali ter nato krenili navzdol, nepreviden korak na spolzki skali pa mi je spodnesel tla pod nogami.

Nekaj sekund sem drsela, nato pa ... tema. Padec me je obvaroval pred najhujšimi spomini, saj o naslednjih 48 urah vem samo to, kar mi je o njih povedal fant: po spolzki skali sem nekaj časa drsela in nato padla pet metrov v globino na drugo skalo in tam nezavestna obležala.

Seveda bi bil mojemu stanju primeren edini varen način prevoza, prevoz z reševalnim vozilom, a ker smo bili na Šrilanki in ker je bilo časa malo, so me do najbližje ambulante prav po filmsko odpeljali s tuktukom (azijskim trikolesnim prevoznikom).

Tam so me preobleki in oskrbeli mojo rano na glavi ter zaman poskušali iz mene izrezati krvava oblačila – to sem jim svojemu stanju navkljub seveda preprečila in se z 'odprto' glavo slekla kar sama.

Iz ambulante me je rešilec odpeljal v najbližjo bolnišnico, kjer sem prenočila, a že takoj zjutraj bila nared za 200 kilometrov dolgo pot (ki je trajala dobrih šest ur!) v drugo, večjo bolnišnico v glavno mesto te državice, kjer so mi tudi postavili diagnozo: počena lobanja na zadnji strani glave in acetabulum (jamica na medenici, kamor se prilega stegnenica) na desni strani medenice, zlomljena sramna kost, tri rebra in odrastki na dveh ledvenih vretencih.

Utrpela sem tudi pretres možganov in možganske krvavitve.

Spominjam se, da ko sem se v bolnišnici začela zavedati, da sem imela hudo nesrečo, sem ves čas spraševala, ali bom še lahko hodila.

Zdravniki okrog mene niso imeli zaskrbljenih pogledov, bili so veseli in me mirili, da bo z mano vse v redu. A bila sem še vedno v šoku in sem težko verjela njihovim besedam.

Naslednjega dne so me zaradi slabih higienskih standardov in grozečih se okužb v javnih bolnišnicah premestili v zasebno bolnišnico (Nawaloka hospital).

Tu sem preživela tri dolge tedne, ki bodo moje življenje zaznamovali za vedno.

Vmes se je zgodilo marsikaj: imela sem punkcijo hematoma, več kot 20 rentgenskih slik, CT-jev, MRI-slikanj, privajala sem se na življenje s steznikom in opornico okoli vratu, na večkrat dnevno jemanje krvi in na pikantno azijsko hrano, s katero ne prizanesejo niti bolnikom.

Požreti sem morala dejstvo, da nimam zasebnosti niti pri najintimnejših opravilih, in si prigovarjala, da je to, da sem ravnokar gola pred šrilanškimi dekleti, ki me bodo umile, povsem normalno.

Sem pa vseeno vsak dan znova prosila, naj moji obroki ne bodo tako pekoči. Večkrat na dan, za vsak slučaj.

Ko sem bila že dovolj zdrava, da sem lahko zapustila intenzivno nego, sem odšla na oddelek, kjer je z mano bival fant.

Tam sem se pod budnim očesom fi­zioterapevta začela učiti vsega tega, kar sem nekoč že znala – sedenja, hoje in premikanja svojega telesa.

Tako so dnevi, ki mi jih je s prinesenimi torticami lepšal tudi slovenski konzulat, hitro minevali, a čas se je ustavil in začel drugače teči, ko je s karto, ki sva jo kupila že spomladi, moral oditi fant, ki mu zavarovalnica ni bila pripravljena plačati nove.

In tako sem ostala sama v bolnišnici na drugem koncu sveta.

Po več tednih v bolnišnici človeku postane dolgčas, zato sem se tudi lotila stvari, ki so mi predstavljale poseben izziv in mi obenem še zapolnile čas: kljub zlomljenemu kolku sem si ostrigla nohte na nogi, stuširala sem se in si celo umila glavo.

Tole umivanje je bila cela dogodivščina: zataknilo se je že, ko sem prvič začutila svoje šive in rano, situacija pa je postala skrajno resna, ko sem pod rano zatipala veliko kepo zamotanih las, ki jih je skupaj držala strjena kri iz moje glave še iz dneva nesreče.

To je bil zame šok. V takih trenutkih sem rada sama, se zjočem in se nato sestavim nazaj.

Kako pa naj razložim medicinski sestri, ki ne razume angleško, da bi bila rada nekaj časa sama?

Po nekaj besedah in ob pomoči pantomime, mi je vendarle uspelo.

Odločila sem se, da bom razčesala to sračje gnezdo na svoji glavi, pa naj stane, kar hoče. In sem. Trajalo je dve uri in pol in stalo veliko solz in še več las. Tistega dne so mi razčesani lasje pomenili osebno zmago.

Naslednjo zmago sem dosegla, ko sem se prvič gola pogledala v ogledalo in sprejela odsev, ki ga skorajda nisem prepoznala: zaradi nenehnega ležanja so mišice atrofirale in zato sem v ogledalu videla malo manj Mance, kot je je bilo pred nesrečo, z dodatkom modro vijoličnih prelivajočih se modric po telesu.

Dan pred letom nazaj domov so me osebno klicali iz zavarovalnice in mi povedali, da je letalska družba spremenila mnenje in ne želi bolnika na letalu.

Sledili so dnevi obupa, saj nisem vedela, kdaj bo napočil dan, ko bom lahko objela svojo družino in prijatelje.

Vse, kar sem si želela, je bilo oditi domov.

Nisem več vedela, kaj bi počela sama s sabo, dan za dnem sem ležala v postelji, gledala v strop in se premaknila samo, ko so mi prinesli hrano ali pa ko sva odšla s fizioterapevtom na sprehod po hodniku.

Dvaindvajseti dan pa se je le zgodila pot domov – iz Šrilanke do Dubaja in iz Dubaja v Benetke.

Konec septembra sem končala zdravljenje. Še enkrat so me rentgensko poslikali in me razveselili z dobrimi novicami.

Kolk in rebra so zaceljena, vretenca bodo ostala taka, kot so, lobanja pa bo za celjenje potrebovala dve leti, kar je normalno.

Oktobra sem se vrnila na faks in v srajci in suknjiču hodila po Ljubljani z novim modnim dodatkom – berglami.

Danes so tudi bergle že preteklost, moje življenje se je vrnilo v ustaljene tirnice, le še včasih, ko so dnevi prenaporni in predolgi, se oglasi bolečina v desni nogi – ki pa me samo opozori na to, da zlomljene kosti in vse hudo, kar sem v teh mesecih doživela, ni nič, čisto nič v primerjavi s tem, kar je zraslo v mojem srcu.

Cenim to, da sem preživela, hvaležna sem vsem in vsakemu posebej, ki mi je stal ob strani v tem poletju, predvsem pa sem ponosna nase in na svoje telo, da je z minimalnimi posledicami prebrodilo to nesrečo. 

Druga zgodba: Ko vidiš svojo sestro, za katero si mislila, da je umrla

Ko je bila Tracey stara 31 let, je bombna eksplozija skoraj uničila njeno družino. Toda kljub temu ni izgubila upanja.

Po bombni eksploziji sem se počutila kot na prizorišču snemanja kakšnega filma, saj so bili okoli mene prevrnjeni avtomobili, ljudje so kričali in na ulicah so ležala trupla.

Prekrita sem bila z blatom in pepelom, vendar sem takoj po nesreči začela iskati svojo sestro.

Leta 2002, tik pred mojim 32. rojstnim dnem, sem s svojo petletno hčerko, starši in sestro, ki je bila takrat stara 24 let, odšla na počitnice na Bali.

S sestro sva ob prihodu v hotelu spoznali skupino fantov iz nogometnega kluba.

Začeli sva klepetati z njimi in zvečer so naju povabili na pijačo. Mama in oče sta bila utrujena, zato sta ostala v hotelu in pazila na mojo hčerkico, medtem ko sva šli s sestro na pijačo.

Najprej sva se odpravili v Paddy's Bar, kjer ni bilo veliko gostov, zato sva šli čez cesto v Sari Club.

S sestro sva nehali plesati na pesem Murder on the Dancefloor, ko so začeli predvajati pesem skupine AC/DC TNT (kako ironično!). Nisva ljubiteljici razmetavanja z glavo med plesom, zato sva vzeli svojo pijačo in zapustili plesišče.

V tistem trenutku sva slišali eksplozijo v klubu. Najprej nisva vedeli, kaj natančno se je zgodilo.

Slišali sva ljudi, ki so kričali: “Groza! Eksplodiralo je!” Predvidevali sva, da se je zgodila nesreča.

Stali sva na cesti pred lokalom, in ko se je moja sestra obrnila, da bi pogledala, kaj se dogaja v lokalu, je eksplodiral avtomobil. Ne vem, koliko časa sem bila v nezavesti. Najbrž kar nekaj časa, saj so vsi preživeli odšli. Naenkrat sem slišala žensko, ki je kričala: “Ostanite z mano, držite me za roko.”

Kmalu sem odkrila, da ni govorila z mano, ampak z ljudmi nad mano, saj sem bila zakopana pod ruševinami. Ne vem, ali so sploh vedeli, da sem tam.

Moje noge so bile ukleščene med ruševinami, zato sem morala sezuti čevlje, da sem jih lahko osvobodila.

Med ruševinami sem hodila bosa, vendar nisem čutila nobene bolečine, saj sem bila v prevelikem šoku. Čutila sem le vročino od ognja. Moja prva misel je bila: Kje je moja sestra? Kričala sem njeno ime v upanju, da jo najdem.

Vendar je nisem našla. Okoli mene je bil ogenj in počutila sem se povsem šibka, omotična. Sesedla sem se in nisem mogla dihati.

Zdelo se mi je, da nimam dovolj zraka. Glede na to, da sem pred leti izgubila moža, nisem želela umreti in pustiti moje hčerke same.

Vedela sem, da se moram rešiti, čeprav nisem našla svoje sestre. Našla sem palico, ki sem jo uporabila za oporo, da sem lahko splezala na drugo stran. Potem sem videla moškega, ki je nosil drugega moškega brez noge.

Kričal je na pomoč, zato sem mu pomagala. Prijela sem ga za roko, da je lahko prišel na drugo stran ceste, kjer so mu lahko drugi pomagali priti do bolnišnice. Tega prizora ne bom nikdar pozabila.

Takrat nisem vedela, da sem poškodovana. Mislila sem, da imam le odrgnjeno kožo na stopalih.

Toda neki moški mi je rekel, naj se usedem in da bo vse v redu z mano. Izkazalo se je namreč, da sem imela opekline tretje stopnje. Čez nekaj minut je prišel moj oče, ki me je spraševal, kje je moja sestra. V tistem trenutku sem bila povsem izgubljena.

Oče jo je šel iskat, vendar se je vrnil čez 10 minut, ker je spoznal, da sam ne bo zmogel. Pospremil me je do hotela in mi povedal, da bo poiskal pomoč pri iskanju moje sestre.

Na polovici poti do hotela mi je rekel, naj neham kričati. Sploh se nisem zavedala, da kričim. Slišala sem kričanje, vendar nisem vedela, da je moje. Počutila sem se namreč kot izdajalka, ker sem pustila svojo sestro samo v klubu.

Ob prihodu v hotel je moja hči že spala, medtem ko je moja mama s strahom čakala na nas. Oče mi je rekel, da moje stanje ni videti dobro. Bila sem prekrita z obliži, vendar nisem čutila nobene bolečine, ker so bili moji živčni končiči ožgani.

Odpeljali so me v najbližjo bolnišnico, medtem pa so moji starši iskali mojo sestro. Tam je bilo na tisoče ljudi, tla so bila prekrita s krvjo.

Prizorišče je bilo grozljivo. Medicinske sestre so bile na robu joka, ker niso imele dovolj opreme in morfija, ki bi ublažil bolečino bolnikov z opeklinami.

Počutile so se povsem nemočne. Ob meni je bil moški, ki je nujno potreboval pomoč. Na nogi je imel močne opekline in čez nekaj trenutkov je izkrvavel.

Moja mama je v hotelu prejela klic, da je moja sestra še živa. Pojasnili so ji, da so jo prepeljali v nov zdravstveni center.

Imela je opekline, ki so se dopolnjevale z mojimi. Jaz sem namreč imela opekline na desni strani telesa, ona pa na levi. Ko sva se zagledali, sva jokali od sreče.

Neverjetno se mi je zdelo, da sva bili spet skupaj. V tistem trenutku sem bila presrečna.

Bombni napad na Baliju je spremenil moje življenje. Pretresel me je. Od takrat sem precej bolj previdna. Vsak dan sem hvaležna za svoje življenje.

Tretja zgodba: Ko te moški tvojega življenja zapusti tik pred poroko

Sedemindvajsetletna Ana je pet tednov pred poroko doživela presenečenje. Njen zaročenec ji je namreč priznal, da se ne želi več poročiti z njo.

Zame je bil najhujši prvi telefonski klic, ker je bilo neznosno težko na glas izgovoriti:

“Odpovedala sva poroko, ker se ni več želel poročiti z mano.”

Po moji obrazložitvi je namesto odgovora, ki bi izražal sočutje, sledila neprijetna tišina. Sram me je bilo in počutila sem se ponižano. Najhuje je, da me je čakalo še približno sto podobnih klicev.

Nikakršnih dvomov nisem imela o poroki s svojim zaročencem. Vedela sem, da želim živeti z njim do konca svojih dni. Od trenutka, ko sva se pred štirimi leti spoznala, sem vedela, da je pravi zame.

Pred­stavljala sem si prihodnost z njim, in ko me je zaprosil, sem nemudoma rekla: DA.

Poroka je bila zastavljena res na veliko, kjer naj bi z nama proslavljalo 110 gostov, večino stroškov pa sva plačala že vnaprej. Toda moja pravljična poroka se ni zgodila.

Pet tednov pred najinim velikim dnem mi je zaupal, da ga je poroke strah. Njegove pomisleke sem vzela resno, zato sem mu predlagala, da se z nekom pogovori o svojih dvomih in strahovih.

Pripo­ročala sem mu, naj se pogovori z nekom, ki ni družinski član in ni vpleten v najino poroko. Želela sem mu dati dovolj časa za razmislek, zato sem nameravala iti za nekaj dni k svojim staršem.

Pred odhodom mi je rekel: “Ljubim te, vendar še nisem pripravljen na poroko.” Njegove besede so prebodle moje prsi in me zadele naravnost v srce.

Od šoka mi je zastal dih.

Nisem želela obupati nad poroko, zato sem mu predlagala, da bi imela intimen obred, kjer bi bila navzoča samo midva, z družino in prijatelji pa bi praznovala pozneje. Toda ko je zavrnil tudi to možnost, sem vedela, da poroka ni najin največji problem.

Pomislila sem: Če ni pripravljen na poroko z mano zdaj, najbrž nikoli ne bo. V tistem trenutku mi je postalo slabo. Bila sem šokirana, razočarana, prizadeta. Najraje bi bruhala. Nisem mogla verjeti, da se to dogaja meni.

Še pred enim mesecem sva izbirala ime za psička, ki sva ga nameravala kupiti, in se pogovarjala o tem, da neham jemati kontracepcijske tablete. V najinem stanovanju sem se ozrla naokrog in ga vprašala:

“Resnično želiš obupati nad nama in zavreči najino ljubezen, skupno prihodnost in najin dom? Si res prepričan, da se ne želiš poročiti z mano?” Odgovoril je z 'ja'. Takoj sem poklicala svojo sestro in se vrnila domov k svojim staršem.

Po njegovi zavrnitvi nisem vedela, kako naj živim dalje. Vedela sem, da moram čim prej povedati vsem gostom, kaj se je zgodilo, in se soočiti z realnostjo.

Poklicala sem vse, ki so bili vpleteni v organizacijo poroke, in devetdeset odstotkov denarja sem dobila povrnjenega.

Poklicala sem tudi vse najine goste, razen njegove družine in prijateljev. Njegovo odločitev moram sprejeti in živeti dalje. Zdaj se posvečam sebi in veselim se prihodnosti, ki je odvisna od mene.

Četrta zgodba: Ko zadeneš na loteriji

Potem ko je sedem let iste številke vpisovala na loterijski listek, je 25-letna Jess končno zadela milijon avstralskih dolarjev.

S parterjem sva skupaj sedem let. Na začetku najinega razmerja sva vsak
izbrala svoje unikatne številke in od takrat dalje z njimi vsak teden igrala loto. Definitivno sva zadevi predana.

Bil je ponedeljkov večer, ura je bila devet, pripravljala sem se za spanje. Povsem povprečen dan. Na telefonu sem preverila aplikacijo Tattslotto, prek katere sva igrala.

Na vrhu se je svetlikalo, kakor se vsakič, ko zadeneš nekaj malega, kot je 15 dolarjev. Takšne zneske sem bila vajena dobivati. To noč me je številka presenetila, pomislila sem, da sem zadela sto dolarjev, kar se mi je zdelo precej kul.

Nisem zares doumela, koliko ničel je bilo na zaslonu, če sem popolnoma iskrena. Vzelo mi je približno pet minut, preden sem ugotovila, da ni bilo tisoč, ni bilo deset tisoč in ni bilo sto tisoč – bil je milijon.

Moj fant je sedel poleg mene in mi ni verjel. Sklepala sva, da je prišlo do napake v sistemu. Kar naprej sem osveževala stran in se na račun vpisala celo prek računalnika.

Stvar je v tem, da sem verjetno vedno pričakovala, da bom na neki točki svojega življenja zadela na lotu. V glavi sem načrtovala, kako se bom odzvala, če se to zgodi.

Pričakovala sem, da bom jokala, a sem bila le osupla in prevzeta. Občutka ne znam opisati drugače, kot da sem ostala brez besed.

Ko sva si zagotovila, da sva zares zadela milijon dolarjev, sva odprla steklenico šampanjca. Še dobro, da sva imela eno v hladilniku. Zelo zgodaj zjutraj sva se le odpravila spat. Naslednji dan nisem šla v službo.

Ostala sva doma in sestavila seznam vseh stvari, za katere sva želela porabiti denar. Prva oseba, ki sva ji povedala, je bil moj dedek.

Tudi on je vse življenje igral z enakimi številkami. Tako zelo je bil vesel za naju, da mu je iz ust vrglo protezo. Povedala sva tudi svojim staršem, z njimi pa sva tudi sklenila krog ljudi, ki so vedeli za najin dobitek.

Dva tedna je trajalo, da je denar priletel na najin račun. Nikoli nisva bila v odlični finančni situaciji, za to, da sva lahko shajala, sva morala sprejeti tudi številne težke odločitve. Službe sva imela daleč stran od doma.

Zdaj sva si sposobna zgraditi lastno hišo, o čemer sva vedno sanjala, a nikoli zares verjela, da bo do tega prišlo. Vsaj še kakšnih deset let ne. Najboljši občutek je bil v tem, da se je vse to zgodilo v zgolj nekaj tednih.

Kakorkoli (vem, da zveni grozno, ko to izrečem), še vedno gre zgolj za milijon dolarjev, ne za 25 milijonov, kolikor zadenejo nekateri. To pomeni, da morava še vedno vsak dan hoditi v službo in da sva še vedno povsem običajna človeka.

Imava hišo in imela bova svoja avtomobila, načrtujeva poroko in imava dobro podlago za ustvarjanje zares udobnega življenja. Vse drugo se ni spremenilo. Prav tako še vedno vsak dan igrava z enakimi številkami in upava, da morda še enkrat zmagava ...

Peta zgodba: Ko postaneš spletna zvezda

Ko je Lizzie pozirala s tresočim obrazom, se ji ni niti sanjalo, da bo njena slika v nekaj dneh postala prava spletna senzacija.

Tresenje obraza mi je prvič predstavil neki fant, ki sem ga spoznala med dopustom na Tajskem.

Pravzaprav gre za to, da čim hitreje treseš svoj obraz in skačeš, medtem ko te nekdo fotografira. Končni rezultat je izjemno smešna fotografija.

Na zabavah sem med fotografiranjem velikokrat uporabila tresenje obraza, saj sem se vedno nasmejala ob fotografijah. Pred petimi leti sem bila na poroki prijateljice, kjer sem se fotografirala skupaj z nevesto in še eno prijateljico.

Vse tri smo naredile mojo priljubljeno, smešno pozo. Fotografija je bila posneta z digitalno kamero, in ko sem videla končni rezultat, sem se skoraj polulala od smeha.

Sliko sem naložila na Facebook in takoj je bila deležna pozornosti mojih prijateljev. Mislim, da je imela približno 200 všečkov. Toda kmalu so moji virtualni prijatelji delili sliko in postala je prava spletna senzacija.

Nisem mogla verjeti, da sem bila deležna tolikšne pozornosti zaradi ene smešne fotografije, ki je obnorela internet.

Prejela sem ogromno prošenj za prijateljstvo in več kot tisoč ljudi je všečkalo in komentiralo fotografijo, kjer poziram v najbolj smešni pozi.

Večina komentarjev je bila nesramnih, saj smo bile na fotografiji videti pijane, čeprav nismo bile. Toda komentarjem sem se nasmejala in jih nisem jemala preveč resno, ker sem se zavedala, da sem v resnici popolnoma drugačna kot na fotografiji.

Ko je bila naša slika prvič objavljena na spletu, nas je skrbelo, kako bo objava vplivala na našo službo. Na srečo ni nihče v službi komentiral naše slike.

Nekateri sodelavci so videli sliko in so se ob njej nasmejali, ampak to ni vplivalo na naš poslovni odnos.

Trebase je zavedati, da lahko objave, ki jih delimo na spletu, prizadenejo ljudi.

Čeprav so nekateri napisali zelo grde stvari o meni, skušam na to izkušnjo gledati iz pozitivne plati – ni namreč veliko ljudi, ki bi postali spletne zvezde po zaslugi fotografije, ki te ne prikazuje v najboljši luči.

Šesta zgodba: Ko preživiš letalsko nesrečo

Ko je Mercedes Ramirez Johnson na svoj 21. rojstni dan preživela smrtonosno letalsko nesrečo, to ni bil nič manj kot čudež.

So ljudje, ki so šli skozi situacije, v katerih so skoraj umrli in se počutijo, kakor da so se znova rodili. Dvajsetega decembra 1995, na svoj 21. rojstni dan, sem bila na letalu, ki je strmoglavilo.

Spreme­nilo mi je življenje in me obenem utrdilo. Na letu je bilo toliko ljudi, ki bi naredili karkoli, samo da bi preživeli. Med 164 sem bila ena od štirih, ki smo.

Leteli smo med Miamijem in Kolumbijo. Petnajst minut pred pristankom sem spolzela v spanec. Zraven mene je sedel oče, pred mano je bila mama. Spomnim se, da sem se zbudila zaradi turbulence.

Takoj zatem je pilot brez opozorila letalo obrnil navpično navzgor. Vedela sem, da mora biti nekaj hudo narobe. Slišala sem, kako moja mati pred mano na ves glas moli.

Skušala sem se osredotočiti na njen glas, a sem hkrati slišala krike in jok vseh drugih potnikov. Trajalo je le kakšnih 10 do 15 sekund, a se je zdelo kot cela večnost. Ves ta čas sem se z vso silo držala očetove roke in mižala. Skušala sem izklopiti ves kaos okoli sebe.

Zadnji spomin z letala, ki ga imam, je bil zelo glasen bombastičen pok, ki je prišel od zadaj. Zdelo se je, kakor da letalo drži velikan in ga trese. Med preiskavo so mi povedali, da je bil glasen zvok posledica tega, da je zadnji del letala udaril v goro.

Ko sem se po nesreči zbudila, se spomnim gledanja okoli sebe. Vse je bilo megleno, zdelo se mi je, da ležim na smetišču. Nisem si mogla razložiti, kje sem. Kot da bi mi možgani delali v počasnem posnetku. Gumb za logiko je bil izklopljen, 10 minut nisem imela pojma o ničemer.

Šla sem po korakih.

Spomnila sem se, kako sem sedela zraven mame in se nato presedla nazaj k očetu. Ko sem se vračala v spominu, sem razmišljala, da se ne spomnim letališča v Kolumbiji. Takrat sem ugotovila, da tja nikoli nismo prišli – bila sem sredi letalskih razbitin.

Ni bilo videti kot letalo. Bilo je, kot da je nekdo razmetal obleke, prtljago in mašinerijo. Opazila sem, da so okoli mene mirno ležali ljudje. Ni mi padlo na pamet, da najbrž niso živi. Ozrla sem se naokrog, staršev nisem opazila ali pa mi moj um ni dovoljeval, da bi jih. Imela sem zlomljeno stegnenico.

Zaradi nagona po preživetju nisem čutila ničesar. Moški, ki je sedel zraven moje mame, me je potegnil iz letala in mi delal družbo. Ko se je ekipa reševalcev končno prebila do nas, sem bila zadnja med preživelimi, ki so jo odpeljali z gore. Vmes je minilo 18 ur.

Ko sem se v bolnišnici popolnoma zavedla, kaj se je zgodilo, sem razmišljala:

“Pred dvema tednoma sem imela mamo in očeta, življenje kot iz pravljice, za kar niti nisem bila zares hvaležna.”

Ne morem spremeniti tega, kar se je zgodilo. V moji moči pa je, kako se odzovem in ali uravnavam to, kako ta dogodek vpliva name. Če bi lahko izbirala, bi si seveda želela, da me ne bi bilo v tisti nesreči, saj tako ne bi tragično izgubila obeh staršev, a me je izkušnja okrepila.

Čutim odgovornost, da ne morem kar lebdeti skozi življenje. Poskrbeti moram, da moje življenje šteje.

Po predlogi Mel Evans priredile in napisale Danaja Lorenčič, Anamarija Lukovac, Nina Vidrih

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc