Ženske in/ali moški

O tem smo se pogovarjali z dr. Jožefom Magdičem, priznanim prekmurskim nevropsihiatrom, ki je izšel iz jungovske šole in deluje v svoji ordinaciji v Rakičanu, poleg tega pa o jungovski psihoanalizi veliko predava tudi v tujini.

Maskulinizem nasproti feminizmu

Odnosi med spoloma so se v današnjo smer začeli spreminjati v drugi polovici 19. stoletja, ko so si ženske izborile dostop do javne moči in začele postopoma zasedati tudi višje javne položaje, ki so bili prej skoraj izključno rezervirani za nasprotni spol. Področje ženske moči se je tako razširilo iz doma še v družbo, kar je do neke mere spodneslo sodobnega moškega in ga pahnilo v krizo. Zanimalo nas je, kako dr. Magdič vidi te spremembe na področju žensko-moških odnosov in katere pasti so po njegovem pri tem nastale.

Naš sogovornik meni, da je zgodovina človeštva z jungovskega stališča hkrati tudi zgodovina odnosa med mišično maso in maternico. Prva pripada moškemu, druga ženski. Mišice na simbolni ravni predstavljajo gibanje in ekstraverzijo (usmerjenost navzven), medtem ko maternica simbolizira stabilnost in introverzijo (obrnjenost vase). V arhaični družbi je bil moški tisti, ki je zaradi svojih mišic osvajal, lovil, prodiral, prinašal (hrano), saj je njegovo telo v primerjavi z ženskim to lažje zmoglo, medtem pa je ženska ostajala doma.

“Z zgodovinskega stališča je usmerjenost navzven, ki so jo omogočale mišice, moškemu zagotovo prinašala prednosti. Prav te mišice so tudi soustvarjale sodobno civilizacijo, saj se je v zgodovini človeškega duha po srednjem veku celotno človeštvo razvijalo v področje mišljenja in praktičnosti. Za sodobno družbo je značilna odsotnost razmerja med mišično maso in maternico ženske,” razlaga dr. Magdič in pri tem poudarja, da je nekoč sicer res lažje študiral moški, vendar je današnji sistem šolanja in pridobivanja znanja naravnan predvsem na ženskost.

Posledica sprememb na področju spolov se na zunaj kaže v vse večji izobraženosti žensk, ki so očitno premagale globoko ukoreninjeni družbeni predsodek, da so bolj kot k racionalnosti nagnjene k čustvenosti, in so zasedle visoke položaje sodnic, zdravnic, menedžerk itd. Kot opaža naš sogovornik na osnovi svoje psihiatrične prakse, lahko govorimo tudi o vse večjem številu zakonov, v katerih so intelektualke poročene z delavci, obrtniki itd.

Magdičev odnos do žensk oz. feminizma je, kot sam pravi, pozitivno pristranski, kar pomeni, da ženskosti ne pusti blatiti in hkrati pozdravlja realizacijo ženske kot individuuma v družbi. Vendar opozarja, da so pri tem prežeče nevarnosti povsem iste kot pri moškem, ki se preda avtomatizmu podzavestne ženskosti.

“Če ženska začne služiti svojemu notranjemu moškemu, lahko postane tak feminizem nevaren. V sodobni družbi se to izraža na različne načine: ena od oblik je paranoja oz. nezaupljivost med spoloma, pod katerim razumem fenomen porasta samskih oseb in nepopolnih družin, v moji ordinaciji pa se znajde vse več moških ‘oploditeljev’, ki močno trpijo, ker jih ženske, ki rodijo njihove otroke, po tem zavržejo. Mislim, da o naši družbi tudi ne moremo govoriti kot o družbi, ki uživa v spolnosti. Pogosto se za feministkami skriva grobo razočaranje nad moškim spolom in maščevanje. Pasti feminizma so torej iste kot pasti maskulinizma, le z drugim predznakom,” poudarja Magdič.

Moški v krizi?

Ali smo torej priča resni krizi sodobnega moškega? “Kot psihiater lahko potrdim, da trenutno lahko govorimo o krizi moškosti, ki zaostaja v primerjavi z ženskostjo; tukaj ima pomembno vlogo predvsem psihologija hormonov oz. zgradbe telesa. Ker smo moški v zgodovinskem smislu bolj usmerjeni v agresivnost, mišičnost oz. muskularni odnos do realnosti, nas je življenje prehitelo. Jung bi rekel, da premalo oz. pozneje prisluhnemo svoji animi,” razlaga dr. Magdič in dodaja, da je med obiskovalci njegove ordinacije kar dve tretjini žensk, kar kaže, da smo ženske tiste, ki se lažje in prej lotimo reševanja problemov in poglabljanja vase.” Vendar pa, kot pravi, tudi trenutne krize moškosti ne smemo potencirati, saj v krizi ni celotna moškost, ampak je, če izhajamo iz Junga, problematičen odnos moškega do njegove lastne ženskosti oz. anime.”

Razlog za to se po njegovem mnenju v simboličnem smislu nahaja v ženski maternici. “Maternica preprosto teži k realnosti. Gre za nezavedno realnost, ženski arhetipični realni odnos do ugotavljanja resničnosti, tudi ob izbiri partnerja. Čeprav so nekateri moški prepričani, da so oni tisti, ki so odločali o izbiri partnerke, se motijo, ker v bistvu o tem odločajo ženske. Moški torej nismo izbirali, čeprav si iz lastne narcisoidnosti lahko domišljamo nasprotno, ampak smo bili izbrani. In tako je tudi prav. Ker maternica rabi mir, stabilnost, gnezdo, ve, kaj je realnost. Zato je moški, ki ne prisluhne mnenju svoje žene, ki se ne ukvarja z njenim stališčem, za polovico prikrajšan za možnosti realnega odločanja, in je torej bedak. S tem namreč izgubi svetlo ogledalo, v katero se lahko pogleda, oz. kompas svoje realne poti, rešitev sebe,” pravi dr. Magdič, ki se je o tem prepričal na lastni koži v odnosu s svojo ženo.

(Ne)kultivirana anima in animus

Anima in animus sta umetna izraza, ki po Jungu izvirata iz duševnega življenja moškega in ženske. Medtem ko anima označuje žensko energijo v moškem, animus označuje moško energijo v ženski. Oba imata lahko veliko različnih obrazov. Na poti individuacije, ki je v bistvu razvoj človekovega ega, bi morala tako moški kot ženska kultivirati svojo animo oz. animus.

Kultivirati animo oz. animus pa pomeni spoznavati samega sebe s poglabljanjem vase. Kultivirana anima in animus sta pomembna, ker med drugim predstavljata pogoj za uspešno prijateljstvo oz. partnerstvo med moškim in žensko, opozarja dr. Magdič. Le-to namreč sloni na komunikaciji moške anime in ženskega animusa. Moški izbira ženske, ki poosebljajo njegovo animo, žensko privlačijo moški, ki poosebljajo njen animus – vse naše simpatije so torej projekcije ženskega animusa in moške anime.

Če ženska in moški, ki sta v odnosu, nimata kultiviranega animusa oz. anime, če na primer ženska moškemu omejuje druženje z drugimi ženskami, ki mu veliko pomenijo in ki so pravzaprav manifestacije njegove anime, ali obratno, se takšna zveza ponavadi konča. “Zaradi nekultivirane anime in animusa, ki žensko ali moškega silita v kratkostične reakcije v smislu seksualnih ekscesov, danes propadajo številna prijateljstva oz. partnerstva, kar na ravni družbenega komuniciranja pomeni katastrofo,” je prepričan naš sogovornik.

O ženski duši

Ženska duša je po svoji naravi divja, pravi Clarissa Pinkola Estes, avtorica čudovite knjige z naslovom Ženske, ki tečejo z volkovi. Čeprav nas je kultura učila, naj se sramujemo svoje želje po divjosti, ženske kljub temu hrepenimo po njej. Gre za arhetipsko Divjo žensko, ki prebiva v našem drobovju, ne v glavi.

Dr. Magdič se strinja z Estesovo, da vsaka ženska v sebi nosi Divjo žensko, ki pa po njegovem mnenju ni le zadeva ženske, temveč hkrati tudi moškega. “To je tista arhaična Ženska, ki ve, zato bi moral vsak normalen moški negovati divjost v svoji ženi, saj ta predstavlja tudi rešitev zanj. Ker se ta divja borbena ženska prej ali slej začne boriti tudi zanj, ko mu gre po krivici slabo. Če moški, namesto da bi jo gojil, v ženski ubija divjost, ženska podivja. Podivja pravzaprav njen notranji moški (animus) in se upre realnemu moškemu.

Divja ženska je torej ženska, katere animus je kultiviran, za kultivacijo tega pa nujno potrebuje svobodo. Če svobode nima, si jo vzame, kar je nevarno. Ženska torej potrebuje svobodo zato, da je ne bi zlorabila,” je prepričan dr. Magdič, ki prisotnost Divje ženske zaznava tudi v vsakdanjih naporih sodobne ženske, ko gre v službo, v njeni skrbi za družino in za partnerstvo, kamor prinaša energijo (denar). “Divje ženske v sodobni družbi pogosto ne vidimo in jo mečemo v koš podivjane ženske.”

Divja ženska še zdaleč ni enaka podivjani. Ali kot pravi naš sogovornik: “Za Divjo žensko je značilno, da je zadovoljna sama s sabo, ker ve, kdo je, kaj jo osrečuje, in je družbeno tako vživeta, da komuniciranje v družbi zanjo in za okolico ne predstavlja bremena. Kar je pravzaprav zelo kruta definicija. To je sodobna Eva, ki je zadovoljna s svojim statusom v sodobni družbi.

V slovenski javnosti poznam številne ženske, ki sicer delujejo v javnosti, vendar v zameno za sterilno kariero nočejo dati svoje divjosti, da so matere, babice itd. Divja ženska divje ljubi samo sebe in ohranja vse tisto, kar je v njej zasidrano. Ima vzpostavljen kontakt med ženskim egom in animusom. To je ženska, ki ji je uspelo svojega notranjega moškega pripraviti do tega, da sodeluje z njenim egom – ne podrediti ne uničiti, temveč spoznati energijo njenega notranjega moškega. Energija človeškega jaza je namreč v primerjavi z energijo animusa (pri ženski) neprimerno manjša. Ego je, če govorim v prispodobi, kot majhen računalnik v avtu, medtem ko animus predstavlja motor. Sam to Divjo žensko v svoji ženi zelo močno čutim, po eni strani mi dovoljuje, da služim svoji animi, po drugi strani pa zagotovo vem, da ne bi dopustila mojega propada.”

Divja ženska je torej pravo nasprotje njene podivjane različice. Podivjanost ženske se namreč takrat, ko je njena moškost okrnjena, navzven kaže v pomanjkanju energije, brezvoljnosti, izčrpanosti, depresiji, nevrotičnosti, kadar je ta energija slabo kontrolirana, pa v krutem karierizmu in tudi nezvestobi, meni dr. Magdič. “Pod podivjano žensko razumem žensko, ki vstaja ob štirih zjutraj, da gre delat v tovarno, in ki je poleg tega obremenjena še z otroki in gospodinjstvom. Ta trojna obremenitev je rak njenega duševnega življenja.”

Potovanje k Divji ženski

Spoznavanje oz. oblikovanje Divje ženske se v življenju ženske začne že zelo zgodaj, in sicer s pravljicami, deklica pa žensko divjost spoznava tudi na odraslih ženskah, po katerih se zgleduje, razlaga dr. Magdič. “Z gledišča sodobne odrasle ženske lahko kot dušeslovec povem, da ženska to Divjo žensko sreča na potovanju k sebi. Vsaka ženska mora prisluhniti sebi in spoznati, kje že doživlja okvare zaradi pretiranega služenja notranjemu moškemu. Poglabljanje vase je pravzaprav edina pot, kar velja seveda tudi za moškega.

Za kulturne in družbene pritiske, ki ženskam vsiljujejo določene vzorce in norme, po katerih naj bi živele in delovale, in na tak način pri ženskah povzročajo kratek stik z arhetipsko Divjo žensko, Magdič pravi, da vse bolj izgubljajo svojo težo. Obdobje človeštva, v katerem je biti ženska pomenilo biti doma in v katerem je biti moški pomenilo biti v službi, je po njegovem mnenju preteklost. “Sedaj je tudi s strani moškega zaželeno, da gre njegova žena delat. Res pa je, da prav ta vidik v sebi skriva t. i. krizo moškosti.

Problem vidim obratno: ženskam so se naenkrat odprla vrata v prostor, ki jim omogoča ‘brezmejno’ akcijo, v kateri lahko zgori. To je hujši problem kot kulturni predsodek, ki ga pravzaprav s tega stališča ni, ker je lov na družbene položaje prost. Trenutno predstavlja za žensko večji problem obvladovanje prostora, v katerem se je znašla. Tukaj gre za rivalstvo med divjostjo in podivjanostjo, kar lahko potrdim iz lastne prakse, saj v mojo ordinacijo prihajajo predvsem ženske žrtve podivjanosti.”

Okvarjen animus in anima

• Če moški ali ženska svoje kariere ne omejuje oz. ne dozira, je njegova anima oz. njen animus primitiven/-a.
• Pri moškem ponavadi sodi k nekultivirani animi še materinski kompleks. Življenjski primer so moški z ljubicami, ki živijo svojo animo, pri tem pa njihove žene potegnejo kratko.
• Prav tako ženska, ki je zaposlena v samem vrhu kakega velikega podjetja, živi svoj animus (stalni sestanki, poslovna potovanja), svojega notranjega (nezavednega) moža, ki ji prigovarja, da mora v službi storiti še to in ono.
• “V bistvu gre za sodobne krize partnerstva,” meni dr. Magdič.

Vesna Fister