Ženska proti ženski

Pravzaprav gre za drugo – temnejšo stran odnosov, ki vladajo med ženskami. Čeprav se o agresivnosti med pripadnicami ženskega spola ne govori na glas, podatki kažejo, da ta vendarle obstaja že od nekdaj. “Po svoji naravi je žensko-ženska agresivnost veliko bolj nežna od moške. Ti svojo agresivnost največkrat kažejo odkrito, kar je do neke mere prikrilo problem sovražnosti med ženskami,“ trdi Phyllis Chesler, avtorica knjige Woman’s Inhumanity To Women.

Večina moških sicer ni nasilnih, a najbolj zloglasni morilci vendarle pripadajo moškemu spolu, ne ženskam. Moško nasilje in herojski nasilni liki so večno ponavljajoča se tema v literaturi, filmu, slikovito zastrašujoča dejanja moških nasilnežev so nepogrešljivi deli informativnih oddaj. Vsak dan znova se odvrtijo približno enaki posnetki: moški vojaki vdrejo v vas in streljajo na vse pred sabo.

Moški piloti v bombnikih rušijo vse pod sabo. Moški vojaki mučijo, ubijajo in zapirajo sovražne može, sistematično izvajajo skupinska posilstva sovražnikovih žensk in otrok. Zaradi tega postaja moška agresivnost še bolj vidna in v ospredju. S svojo slutnjo smrtonosnosti, ki jo nosi v sebi, je zasenčila pogled na agresivnost znotraj ženskih vrst.

Načeloma zanikano nasilje med ženskami je resda bolj subtilno, manj neposredno in izrazito, a zaradi ponavljanja nič bolj prijetno. Agresivnost med ženskami namreč vsebuje v večji meri besedne in čustvene napade kot dejanja fizičnega nasilja. Vendar pa je namera ženskih in moških agresorjev prizadeti/raniti ali nadzorovati žrtev skupna.

Eden od razlogov, zakaj je agresivnost med ženskami manj znana in seveda preučevana, je tudi dejstvo, da je moški v družbi še vedno bolj cenjen od ženske. Zato se ženska agresivnost v očeh obojih zdi manj pomembna od moške. Podobno kot je v družbi belcev nepomembno, kaj počnejo med sabo pripadniki drugih ras.

Nasilje med ženskami

Zakaj dekleta in ženske sploh druga proti druga uporabljajo različne oblike neposrednega in posrednega nasilja? Zakaj ženska ponavadi ohrani smehljaj, ko istočasno sune z nožem v hrbet sodelavko ali na primer prijateljico? Zakaj odklanjamo podporo druga drugi, ko pa bi ta pomenila medsebojno vlivanje poguma, in zakaj smo nagnjene k nesmiselnemu zanikanju tega? In končno – zakaj ženske o tem druga z drugo tako težko govorimo?

Cheslerjeva se v svojem delu še posebej posveti ženskim agresivnim tehnikam in strategijam in pokaže, kako imajo lahko žensko zabadanje v hrbet, zavist in obrekovanje težke posledice. Ne gre namreč le za razočaranja prehodne narave, ki izvirajo iz spoznanja, da smo nekoga narobe ocenile. Sabotiranje oziroma namerno oviranje znotraj ženske družbe je lahko razlog, da žrtev zamenja službo, razdre srečno razmerje, izključena ni niti depresija.

Avtorica analizira tudi izkušnjo iz svoje biografije. Kot svetovalka je delala pri Združenih narodih, v okviru katerih je leta 1980 organizirala mednarodno feministično konferenco. Nameravala je izdati poročilo o konferenci skupaj s svojimi študijami. Povabila je tudi Inge. Malo pred začetkom jo je tuji diplomat, ki jo je najel, začel spolno nadlegovati in jo pozneje posilil pri njej doma.

Ko je nameravala dogodek in hudodelca, ki je bil črnec, razkriti, jo je Inge hotela prepričati, da bi to izpadlo kot rasizem. Kmalu zatem je Inge začela tesno sodelovati s posiljevalcem pri objavi dela Cheslerjeve. Povedano drugače: pretirano tekmovalno nastrojena Inge si je želela prisvojiti tuje zasluge.

Tako kot tisoče drugih žensk, pri katerih je v ospredju želja po uničenju uspešne kolegice, je Inge svojo agresivnost zapakirala tako, da navzven ni razkrivala svojega notranjega konflikta. Namesto da bi odkrito tekmovala z drugimi pripadnicami istega spola, se je vpletala v skrivne in neetične postopke, ki se navzven niso kazali kot boj oziroma tekmovalnost.

Druga stran problema je, da ženske ‘tipa Inge’ uspešnost in odličnost pri drugih v svoji notranjosti doživljajo kot hude poraze in imajo pri tem občutke preganjanosti.

Ena od osnovnih tez Cheslerjeve je, da seksizem in sovraštvo do žensk nista izključno moški lastnosti. Moške seksistične poglede nase naj bi ženske namreč ponotranjile in jih začele uporabljati druga proti drugi. Kar z drugimi besedami pomeni, da se podobno kot posamezniki iz drugih različnih zatiranih družbenih skupin tudi ženske gledajo in vidijo skozi oči svojih moških zatiralcev.

Statistike raziskav na primer kažejo, da se veliko žensk grobo vede nasproti ženskim žrtvam spolnega nasilja. Kar ni nenavadno, saj na splošno velja, da člani iz zatiranih skupin, ki jim je prepovedano neposredno izražati jezo, to naposled storijo znotraj svoje skupine.

“Ženske,” pravi Cheslerjeva, “dojemajo določene oblike zastraševanja in nasilja kot vir moči, ki je vsaj v patriarhalno organizirani družbi javno priznana in nagrajevana. Ženska potreba po spoštovanju in priznanju v pretežno moškem svetu se lahko manifestira kot nalezljiva, pogosto zatajevana oblika tekmovanja, ki prinaša kaznovanje še posebej za zelo sposobne ženske, pripravljene na tekmovalnost. Lahko pa se izrazi kot nasilje ženske proti ženski, s poniževanjem in namernim onemogočanjem.

Takšen način ženskega seksizma pa je v končni fazi dodatna voda na mlin trenutnemu patriarhalnemu stanju. Pravzaprav so tudi ženske tiste, ki že od nekdaj vneto sodelujejo pri ohranjanju pretežno moške kulture: po eni strani namreč same ustvarjajo domove za svoje nasilne moške in vzgajajo otroke tako, da ti ponavljajo njihove vzorce.”

Britanski evolucionistični psihologi Anne Campbell, David H. Buss in Joshua Duntley se strinjajo, da ženske obnavljajo in vzdržujejo patriarhat pravzaprav s sistematičnim izbiranjem ‘najboljših’ moških – moških, ki imajo več (in to ob dejstvu, da imajo raje sinove kot hčere). Z izbiranjem najmočnejših moških so ustvarile osnovna pravila za boj med njimi.

Mit o vrlinah šibkejšega spola

Stoletja so ženske iz srednjih in zgornjih družbenih slojev na zahodu veljale ne le za šibkejši, temveč tudi za nežnejši spol, naravno usposobljene za vlogo varuhinj sočutja in domačnosti, negovalke drugih in nenazadnje civilizatorke moškega nasilja.

Tovrsten model ženskosti, ki opravičuje podrejanje žensk v domači sferi in poveličuje t. i. ženske veščine, so pripadnice ženskega spola sprejele na različne načine. In v skladu z njim poskusile razvijati krepost ´ta prijazne´, ki zahteva zatajevanje jeze, nasilnosti in tekmovalnosti. Cheslerjeva razlaga, da so te potlačene vsebine tudi pri ženskah posredno priplavale na površje. Prav od tukaj po njenem mnenju izvira ženski nasmeh, ki zakriva bodalo, tekmovalnost v obliki namernega spodkopavanja in onemogočanja, izključevanje iz skupine.

Senčna stran človekovega dojemanja mita o prijaznosti in nežnosti kot vrlinah šibkejšega spola se najbolj pokaže takrat, kadar so ženske prikazane kot krute negativke. Tako moški kot ženske smo namreč nagnjeni k pretiranim obsodbam tovrstnih primerov ali njihovemu zanikanju. Oboji v kontekstu družinskega nasilja ostreje obsojamo ženske kot moške akterje. Na smrt izčrpani očetje, ki so zapustili svoje otroke, so nekaj samo po sebi umevnega, medtem ko neurejene matere s podobno preteklostjo polnijo naslovnice časopisov.

Od sestrstva do saboterstva

Dr. Judith Briles, avtorica knjige Woman To Woman: From Sabotage To Support, v svojih raziskavah ugotavlja, da se žensko saboterstvo, ogovarjanje in izdajstvo v zadnjem času nevarno širi; v primerjavi s preteklim desetletjem se je število tovrstnih primerov povečalo za 45 odstotkov. Zdi se, da je bil tih dogovor o sestrskosti, po katerem naj bi bile ženske sestre po duši, le iluzija.

Prehod od sestrstva do saboterstva se kaže tudi v popularni kulturi, ki ženske ne prikazuje več zgolj v poveličani podobi boginje čustev, temveč jo pogosto nadomešča z likom umazane psice in vlačuge. Pojav saboterstva je še posebej razširjen med mladimi ženskami v obdobju adolescence.

Eden od glavnih razlogov, zakaj si dekleta lahko povzročijo toliko škode v medsebojnih odnosih, je v tem, da imajo več znanja in izkušenj s področja intimnosti kot moški vrstniki, kar lahko uporabijo tudi kot orožje. Po eni strani to pomeni, da so ženske v primerjavi z moškimi nasilneži podcenjene. Po drugi strani pa fenomen ženske ´psice´ ne more zabrisati množičnega moškega kriminala, incestnih razmerij, spolnih posilstev in nasilja do žensk.

Kdo so saboterke?

Še včeraj je bila vaša prijateljica, danes ste izvedele, da drugim govori, kako ste površne in nesposobne. Najprej ji vaš moški ni bil niti najmanj všeč, nato ga je začela prikrito osvajati in ga vabiti v svojo posteljo. In s skrivnostjo, ki ste ji jo zaupale, je seznanila vesoljno mesto.

“Saboterke delujejo skrito od oči javnosti, so zavistne, negotove in imajo nizko raven samospoštovanja. Šele z napadom na žrtev postanejo zadovoljne s seboj,” razlaga Brilesova, ki loči sedem znakov ženskega saboterstva.

• 1. Ogovarjanje

Greh, s katerim nas živi večina. A obstaja pomembna razlika med nezlobnim in zlonamernim ogovarjanjem. Medtem ko je dobrohotna čenča v smislu – ali si slišala, da je Katarina noseča – v resnici neškodljiva, je škodljivo obrekovanje zahrbtno in zlobno. Širjenje glasov o tem, da se je ženska prebila do vrha preko postelje, vsebuje namero njenega razvrednotenja, najverjetneje zraslega iz ljubosumja tiste, ki je ‘novico’ izstrelila v javnost. Ogovarjanje predstavlja močan in učinkovit način uničevanja žensk s predpono pre: preuspešnih, presrečnih, preveč privlačnih.

• 2. Prisvajanje tujih zaslug

Ta znak ženskega saboterstva v službenem okolju ne potrebuje natančnejše razlage. Gre preprosto za saboterkino prisvajanje tujih zaslug pri projektih, razlika je le v tem, da to počne odkrito pred vsemi zaposlenimi ali se potrudi, da podtaknjeno sporočilo preko skrivnih kanalov priroma do šefa. Na vsak način izkorišča svojo sodelavko z namenom, da bi zrasla v očeh vodilnih. S polaščanjem tujih zaslug se maščuje sposobnejšim od sebe. Če se to dogaja vam, jo čim prej zaustavite!

• 3. Želja po drugem moškem

Želja po posedovanju tujega moškega je morda najbolj oseben saboterski greh, ki do temeljev pretrese osebnost žrtve.

Tanjin partner živi v Bonnu. Oba veliko potujeta. Ob zadnjem obisku v Slovenji ji ni uspelo dobiti prostih dni, zato je prosila prijateljico Ines, da mu dela družbo in ga pelje v mesto. K sreči je bil Arie zvest moški, ko mu je Tanja poleg naravnih lepot želela pokazati še svoje. Po tem dogodku je bilo ženskega prijateljstva pri priči konec.

Včasih, kadar ženska čuti, da se ne more enakovredno meriti s prijateljico ali kolegico, najde edini izhod v koketiranju oziroma seksu s prijateljičinim moškim – v ozadju tiči njena želja po kaznovanju, ker je prijateljica bolj uspešna.

• 4. Spodkopavanje v službi

Še veste ne, kaj in zakaj se pravzaprav dogaja v službi, toda nekdo ima nenehno nekaj proti vam in praviloma izpadete nesposobne.

Maja se je pred dvema mesecema kot pripravnica zaposlila v enem od državnih uradov, kjer je delala Petra. Kot začetnico jo je bilo treba uvesti v delo, vendar Petra pri tem ni pokazala veliko dobre volje. V prikladnem trenutku, ko je bila v bližini šefica, je ponavadi zagrmela nad Majo kot vihar, in ji očitala, da si ne zmore zapomniti niti najenostavnejših postopkov.

Kadar je samozaupanje neke osebe tako nizko, da zaradi njenega poskusa, da vas pokoplje, trpi celo tretja stran, je čas, da postanete glasne.

• 5. Širjenje laži

Tu in tam, roko na srce, to počnemo vse. Največkrat sicer nenamerno in v šali. Zadeva postane problematična, kadar ima obrekovanje za cilj uničiti žrtvin ugled in verodostojnost. Žaljenje in širjenje laži je še posebej priljubljena metoda slavnih in seveda rumenega tiska, ki si z njimi da največ opraviti.

Če prijateljica – saboterka širi laži o vašem statusu oziroma življenjskem stilu, imate na voljo dva postopka: lahko se sprete z njo in končate prijateljstvo, ali greste čez vse skupaj mirno, s pogovorom o vzrokih njenega delovanja.

• 6. Šefovstvo

Se spomnite deklic, ki so že v vrtcu okoli sebe zbirale zagrizene privrženke in podobno misleče, ki so vas neizprosno ocenjevale? – “Če se družiš z nami, se ne smeš z Ano!” Gre za ženske vzporednice moških nasilnežev, ki ne trpijo nečlanic. ´Šefica´ ima nekakšno prikrito hipnotično moč, pod njenim vplivom se vas okolica lahko začne hitro izogibati. Družbena izolacija pa ne samo, da boli, temveč lahko načne žrtvino samospoštovanje. Zato si zapomnite, da je razlog temu največkrat saboterkina negotovost, ki z vami nima prav veliko opraviti. Zadevo razčistite na glas in pojdite naprej.

• 7. Izdajstvo

Zaupni ženski pogovori so idealen način ženskega povezovanja in zbliževanja. Ženske med sabo delimo svojo intimnost, ker mislimo, da bo to ustvarilo pristno prijateljsko bližino. Pa se lahko zgodi, da so z vašimi najglobljimi skrivnostmi že naslednji dan seznanjeni tudi bežni znanci.

Prave saboterke vseh oblik ženskega sestrstva ne delujejo samo občasno. Spodkopavanje je za njih posel s polnim delovnim časom. A ko se jim naučite zoperstavljati, vas ne morejo več prizadeti. Lahko pa nahranijo vaš ego, saj njihove namere in dejanja dokazujejo, da ste v njihovih očeh lepše, pametnejše in sposobnejše od njih samih.

Vesna Fister