"Življenje z anoreksijo ni življenje, ampak trpljenje"

Iskrena izpoved Danaje Lorenčič o življenju z anoreksijo.

Vem, o čem govorim, ko govorim o anoreksiji. Ne zato, ker sem motnje hranjenja preučevala v okviru znanstvenega magisterija, ampak ker sem z anoreksijo živela. O tem sem napisala knjigo z naslovom Ana v meni – moje življenje z anoreksijo.

Odgovor na vprašanje, kaj je anoreksija, je odvisen od tega, koga vprašaš. Če vprašate psihiatre, ti bodo pojasnili, da sodi anoreksija med duševne in čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane.

Po mnenju antropologov in sociologov so motnje hranjenja etnične bolezni, pri katerih ni mogoče zanikati povezave med osebnostnimi značilnostmi posameznika in širšim družbenopolitičnim okoljem, v katerem živi.

Zakaj se na fotografijah za dokumente ne smemo nasmehniti?

Zame je bila anoreksija način življenja. Več kot deset let.

Pri 16 letih sem se počutila nelagodno v svojem telesu. Nisem bila vitka, saj sem uteho za razočaranje pogosto iskala v hrani. Odvečne kilograme sem poskušala skriti z oblačili, predvsem pa sem se jih želela s čim manj truda in čim hitreje znebiti.

Neudoben občutek, da sem naseljena v telesu, ki mi ni všeč, me je spremljal povsod. Pogosto sem se s sovraštvom opazovala pred ogledalom, s prsti kazala na tiste dele telesa, ki sem jih prezirala, in si želela, da bi se nekega dne zbudila vitka.

Pri sedemnajstih sem se naveličala nenehnega zgražanja nad svojo postavo, zato sem se odločila za dieto. Postopoma sem začela izločati določeno hrano. Postala sem vegetarijanka. Sčasoma sem poleg mesa z jedilnika črtala ogljikove hidrate in sladkarije.

Vse več hrane je sodilo v kategorijo 'prepovedano'. Rezultati so bili vidni kmalu, saj sem pred maturantskim plesom izgubila pet kilogramov. Z

manj kilogrami sem si bila bolj všeč. V četrtem letniku gimnazije sem imela tudi precej boljše ocene, kar sem povezovala z logiko 'manj tehtam, več veljam'.

Boljše ocene seveda niso bile posledica izgubljenih kilogramov, ampak sem več časa za učenje posvečala predmetom, ki so me zanimali. Svojo samopodobo takrat nisem povezovala s pametjo, ampak lepoto. Vitkost je bila moj lepotni ideal.

V študijskih letih sem začela vitkost enačiti s srečo in uspehom. Verjela sem, da bom z nadzorom nad telesno težo nadzirala svoje življenje. Zgodilo se je nasprotno. Izgubila sem nadzor, česar se takrat nisem zavedala.

Začela sem se vrteti v začaranem krogu, ki ga je obvladovala anoreksija. Vsako jutro sem se zbudila s strahom in vprašanjem, ali bom zmogla biti najboljša različica sama sebe. Nenehno sem tekmovala s sabo.

Biti pridna in popolna

Anoreksijo se upravičeno povezuje s težnjo k popolnosti. Pogosto me vprašajo, zakaj se motnje hranjenja pojavijo. Na to vprašanje niti strokovnjaki ne poznajo odgovora.

Bolj kot o vzrokih je smiselno govoriti o dejavnikih za pojav motenj hranjenja. Anoreksija je posledica različnih dejavnikov: biološko-genetskih, osebnostnih lastnosti in sociokulturnih dejavnikov.

Pomembneje kot to, zakaj se anoreksija zgodi, se mi zdi odgovoriti na vprašanje, kako se je znebiti. Poiskati pomoč je namreč ključnega pomena. Toda pomoč lahko poiščeš šele, ko prepoznaš in priznaš svoj problem.

Kar je najtežje. Dolgo časa nisem imela občutka, da počnem karkoli narobe. Bila sem namreč delovna, odgovorna, sočutna, natančna, zanesljiva, prilagodljiva. Vse sem skušala narediti prav in si ne dovoliti napak. Pogosto sem slišala, da sem preveč pridna. Nenehno sem stremela k popolnosti.

Anoreksija je bila moja najhujša sovražnica, ki me je kaznovala. In hkrati moja najboljša prijateljica, ki me je nagrajevala. Pod okriljem hujšanja sem čutila varnost. Tehtanje je bilo del mojega vsakdanjika.

Vsako jutro sem na tehtnici preverila, kakšen bo moj dan. Če je bila številka večja kot dan prej, sem se počutila grozno. Moja edina želja je bila, da se teže znebim.

Sicer obstajata dva tipa anoreksije: purgativni tip, kjer osebe vzdržujejo nizko telesno težo s pomočjo bruhanja, jemanja odvajal ali diuretikov, in restriktivni tip, za katerega je značilno odklanjanje vseh vrst hrane s stradanje ali pa le ogljikovih hidratov in tiste hrane, za katero meniš, da je visoko kalorična.

Značilno je pretiravanje s telesno aktivnostjo. Če bi se morala opredeliti, sem sodila v drugo kategorijo. Hrano sem delila na varno (dovoljeno) in nevarno (prepovedano). Večino hrane sem uvrstila v drugo kategorijo.

Svoja dvajseta leta sem preživela v strahu pred življenjem, pred svetom, pred sabo. Bala sem se hrane, ljubezni, bližine. Vsega, kar je dobro. Anoreksija ni bolezen, s katero skušaš izklesati svoje telo. Ni je enostavno razumeti in pojasniti. Poimenovanje anoreksija nervoza je neustrezno, ker pomeni pomanjkanje apetita.

William Gull je leta 1873 opazil nenavadno vedenje pri bolnici, ki ni želela jesti, čeprav je bila podhranjena. Domneval je, da nima apetita. Ime se je obdržalo, čeprav je zavajajoče. Pri anoreksiji gre namreč za zatiranje lakote kot odziv na obremenjenost s telesno težo.

Anoreksijo je mogoče razumeti kot obliko strahu pred debelostjo in pred hrano. Kadar te je nečesa strah, se običajno izogibaš izvoru svojega strahu. Pri anoreksiji se izogibaš stiku s hrano. Ali pa ješ takrat, ko veš, da se boš hrane in (namišljene) odvečne teže znebila s pretirano telesno vadbo, z uporabo odvajal, z bruhanjem.

Življenje z anoreksijo ni življenje, ampak trpljenje. V njem ni ljubezni, temveč nenehna kontrola in strah, ki te popolnoma obvladuje. Strah je bil gonilo mojega navideznega napredka.

Nenehno sem se trudila ugajati, da bi bila ljubljena. Ker nisem bila. Nisem mogla biti. Ne zato, ker me drugi ne bi imeli radi, ampak ker nisem imela rada sebe. Nisem marala komplimentov, ker nisem verjela, da lahko kdo vidi v meni nekaj dobrega.

Neprijetno sem se počutila ob dotikih, bala sem se objemov, ker sem verjela, da si nihče ne želi dotikati osebe, kot sem jaz. Prepričana sem bila, da sem grda, slaba in ničvredna.

Anoreksijo je težko prepoznati, ker ni nujno, da so vse osebe na prvi pogled videti pretirano podhranjene. Zadnjih nekaj let sem težo vzdrževala oziroma sem vsako leto izgubila kilogram, kar je bilo manj opazno.

Redkokdo je vedel, da zatiram lakoto, saj sem z delovno vnemo, energijo in zagnanostjo dajala vtis zdrave osebe. Nikogar nisem namerno zavajala. Lagala sem sebi. Dolgo se nisem zavedala, da imam težavo. Nisem vedela, da ni v redu, če vsako jutro vstanem prestrašena in obremenjena.

Nič se mi ni zdelo narobe s tem, da zjutraj najprej stopim na tehtnico. In da se ob pogledu na 45 kilogramov ustrašim, ker menim, da preveč tehtam.

Ni se mi zdelo napačno, da delam več, kot kdorkoli to od mene pričakuje. In da si ne vzamem časa zase. Prepričana sem bila, da je dobro, če dajem druge na prvo mesto in sebe na zadnje.

Poiskati pomoč

Kako globoko sem zabredla, sem se zavedala, ko sem po službenem potovanju stopila na tehtnico in odkrila, da tehtam 43 kilogramov. Takrat sem se prvič prestrašila svoje teže.

Začutila sem, da situacije več ne obvladujem in da imam premalo kilogramov. Poiskala sem si pomoč, najprej pri osebni zdravnici, ki me je napotila k psihologinji.

Kmalu sem opustila idejo o zdravljenju. Odselila sem v tujino, misleč, da bom drugje rešila problem sama. Kar se ni zgodilo.

Problem sem le še poglabljala, vse manj sem jedla in vedno več delala. Sčasoma sem si vendarle priznala, da je anoreksija prevzela oblast nad mojim življenjem. Ko sem videla, da nimam več ničesar izgubiti in da ne morem več živeti tako, sem se odločila za psihoterapijo.

Del mojega okrevanja je bil povezan tudi s pisanjem knjige. Pomagalo mi je, da sem svoje občutke zlila na papir.

Presenečena sem bila, da me po objavi knjige nihče ni obsojal. Številni so mi čestitali za pogum. Pišejo mi ljudje s podobnimi težavami in se mi zahvalijo, ker sem s svojim priznanjem veliko naredila za tiste, ki so ujeti v labirintu motenj hranjenja.

Ob takšnih sporočilih imam mešane občutke. Sem ganjena in hkrati ranjena. Žal mi je za vsako osebo, ki se bori z motnjo hranjenja, hkrati pa sem ponosna na vsakogar, ki o svojem problemu govori in poišče pomoč.

Motnje hranjenja ne diskriminirajo glede na spol, starost in družbeni razred. Vse več je fantov, ki se spopadajo z njimi.

Zmotno je tudi prepričanje, da se z njimi soočajo le mladostniki. Starostna meja je vse nižja, z njimi pa se spopadajo tudi starejši od 30 let.

Kako sem premagala anoreksijo?

Okrevanje je dolgotrajen proces. Z anoreksijo se nisem nekega jutra zbudila in ne more izginiti čez noč. Vem pa, da v mojem življenju ni več prostora zanjo.

Za anoreksijo ne krivim staršev, prijateljev, bivših partnerjev, medijev. Najpomembneje je, da ne krivim več sebe. Predolgo sem kazalec usmerjala vase in verjela, da sem si anoreksijo izbrala.

Pogosto sem se krivila, ker v prisotnosti bližnjih nisem mogla jesti. S svojim ravnanjem nisem želela nikogar raniti. Vendar mi je z odklanjanjem hrane to ničkolikokrat uspelo.

Takšni trenutki so bili zame najhujši, ker me je krivda ob pogledu na bližnje, kako z bolečino zrejo vame in opazujejo moje upiranje hrani, razjedala.

S priznanjem, da se želim rešiti anoreksije, sem si utrla pot, na katero želim stopiti. Anoreksija ni izginila tisti trenutek, ko sem o njej spregovorila.

Še vedno je pronicala v moje življenje. Svoje sreče sicer nisem več merila v kilogramih, vendar sem še vedno premalo jedla, postavljala druge na prvo mesto, si postavljala vedno večje cilje, se izčrpavala in pozabila nase. Preden bi ponovno zašla, sem si morala ponovno poiskati pomoč in nadaljevati s psihoterapijo, ki mi nudi oporo pri spopadanju s težavami.

Pogosto sem razmišljala o hrani in lačna sanjarila, da bi pojedla kosilo brez občutka krivde. Zdelo se mi je nepredstavljivo, da bi se to lahko zgodilo. Ko sem najmanj pričakovala, sem dobila vabilo na kosilo od čudovite osebe.

Na njegovo vprašanje, ali bi šla jesti v mehiško restavracijo, sem brez strahu in oklevanja dahnila 'da'. Prijetno druženje ob hrani mi je ponudilo varne, prijetne občutke. Ob vsakem novem srečanju je bilo vse manj nevarne in vse več varne hrane.

Med hranjenjem sem se počutila varno in ljubljeno. Hrane nisem več povezovala s težkimi pogovori, s prepiri, ampak s prijetnimi čustvi.

Na začetku terapije sem hrano dojemala kot zdravilo, ki ga potrebujem za okrevanje. Zdaj jo vse bolj povezujem z užitkom. Dojela sem, da drži: ljubezen gre skozi želodec.

Ljubezen me je naučila, da je življenje kot pica, polno raznovrstnih okusov. Anoreksija me je prikrajšala za okuse življenja.

Potrebovala sem več kot deset let, da sem namesto trpljenja izbrala življenje. Sedaj jem brez občutka krivde in uživam v okusih življenja: sladkih, slanih, grenkih in pekočih.

Simptomi:

občutna izguba telesne teže
neustrezno dojemanje telesne teže
pretiravanje s športom
pretirano govorjenje o hrani
obsedenost s hrano (kuhanje za druge, zbiranje receptov)
pretirana samokritičnost
razdražljivo vedenje
težnja k popolnosti

Posledice:

motnje spanja
izguba menstruacije
slabokrvnost (pomanjkanje železa)
neplodnost
puhasta poraščenost telesa
prebavne težave
slaba prekrvavitev, mrazenje
težave s kožo (akne)
osteoporoza
poškodbe ledvic
napadi tesnobe, depresija,
samomorilna nagnjenja

Znane osebnosti, ki so se borile z anoreksijo: pisatelj Franz Kafka, princesa Sissi, igralke Audrey Hepburn, Mary Kate Olsen, Portia de Rossi, Calista Flockhart, Christina Ricci.

Kam po pomoč?

Psihiatrična klinika Ljubljana: Enota za motnje hranjenja, MUZA – Svetovalnica za motnje hranjena, Ženska svetovalnica.

Napisala: Danaja Lorenčič

Preberi še: Zakaj smo absolutno proti palmovemu olju (zaposleni na nasadih palm orangutane pretepajo do smrti)! ali pa si oglej video: 100 let moških kopalk v treh minutah.