Sprejmi. O(d)pusti. Spusti. (Zlata vredni nasveti, kako postaneš bolj mirna in brezskrbna)

Res se ti ni treba tresti pred njim in pred vsem, kar te čaka danes, in tem, kaj vse moraš narediti do prihodnjega tedna!!!

Ni treba naliti skodelice do roba in še čez, ni treba, da te začne prevevati občutek, da se ti bo zmešalo!

Pri tem ti bodo pomagali naslednji nasveti Urbana Urbanca, avtorja knjige Bitje luči in svetovalca za medsebojne odnose ter zdrav način življenja, ki pravi:

“Stres se pojavi takrat, kadar ne sprejmemo življenjskega položaja, v katerem smo tisti trenutek, in se skušamo proti temu boriti.

Vendar pa vedno, kadar se proti nečemu borimo, s tem situaciji, stvari ali čustvu dajemo samo še več moči,” opozarja Urban.  

Ali me nenehen vsakdanji stres požene naprej ali me blokira?

URBAN: Do neke mere te stres lahko požene naprej – to je pozitivni stres ali evstres, ki ti pomaga, da se soočiš s tistim, kar te na tvoji poti ustavlja, in se od tega ali odmakneš ali pa tisto presežeš. 

Stres na dolgi rok pa te blokira: kadar se soočaš s konstantnim stresom, to lahko privede do energijskih blokad, ki se začnejo izražati na psihičnem in fizičnem telesu. Ko se to zgodi, je pogosto že prepozno in takrat moraš pogledati globoko vase ter najprej najti ter odstraniti vzrok stresa.

Telo je ob stresu ves čas v približno takšnem stanju, kot je sprinter pred zvokom startne pištole, ko vstane iz blokov. Lahko si zamisliš to situacijo in sama vidiš, za kakšen stres gre pri tem. In tako živimo večino časa – v nenehnem stanju pripravljenosti, zvoka startne pištole pa ni in ni. In to se močno odraža v našem telesu. 

Torej sem v stresu zato, ker hočem nadzirati svoje življenje. Kaj bi se zgodilo, če bi le dopustila, da se zgodi, kot se zgodi? Bi bila zabušantka ali bi to le pomenilo, da obvladam nove veščine spoprijemanja s stresom? 

URBAN: Edino, kar lahko storiš, je, da nadziraš SVOJ ODNOS do katerekoli situacije, ki se v tvojem življenju pojavi. Saj je vedno le tvoj odnos do nečesa tisti, ki v tebi lahko povzroči stres. 

Šele ko vse, kar se ti zgodi, najprej popolnoma sprejmeš in ko tisto pogledaš z očmi zunanjega, nekritičnega in objektivnega opazovalca, se od tistega lahko distanciraš.

Če se proti temu boriš, samo izgubljaš moč in sedanji trenutek, ki je pravzaprav edino resnično in vse, kar imaš. 

Tako je izpuščanje in sprejemanje vsega, kar je, edini način, da se osvobodiš navezanosti, ki te dela sužnjo vsega, kar se je zgodilo, se dogaja in se bo zgodilo. Takrat stres preprosto eliminiraš tako, da mu pogledaš v oči. In takrat preneha obstajati. 

Kako naj dosežem cilje, ki si jih zastavim, brez stresa? Je to sploh možno? 

URBAN: [nasmeh] Seveda je možno, pa še kako.

In edino takrat, ko cilj dosežeš brez stresa, dobiš pravi občutek izpolnjenosti, saj si storila nekaj, kar ti ni predstavljalo problema, temveč predvsem zadovoljstvo ob izzivu, saj si se naloge lotila z veseljem. 

Kadar želiš karkoli doseči, se moraš že v samem startu zavedati, da je to zate možno – o tistem moraš biti prepričana. Prepričana, da zmoreš ter da si tega res želiš. Ne zaradi drugih, zaradi sebe. Takrat lahko na pot proti cilju stopiš popolnoma mirna ter samozavestna.   

Pa vendarle se mi zdi, da nekaterih ciljev preprosto ne moremo doseči brez stresa – postati odvetnica, zdravnica … Kako doseči velike cilje brez stresa?  

URBAN: Če skušamo dosegati svoje cilje in smo pri tem pod velikim stresom, se moramo iskreno vprašati, ali nas resnično ženejo naše želje ali želje in pričakovanja naših staršev ali okolice.

Seveda je pri določenih projektih ali študijih morda prisotnega več stresa, vendar je to odvisno od posameznika, ne pa od situacije. Za koga je nekaj mačji kašelj, za drugega nepredstavljiv stres. 

Hm … Sem že pod stresom. Ker si resnično nekaj želim narediti, pa se bojim, da ga ne znam obvladati. Sem torej lahko pod stresom tudi zato, ker ga ne obvladam?! 

URBAN: Ja, vsekakor si lahko pod stresom, ker ga ne znaš obvladati, vendar to pomeni predvsem eno – da se proti stresu boriš, namesto da bi odstranila dejavnike, ki ga povzročajo, ter skušala situa-cijo videti od zunaj. Takrat lahko rečeš sama pri sebi:

“Ta trenutek ne vem, kako bom nastali problem ali situacijo rešila, vendar zaupam vase in vem, da bom našla primerno rešitev in odgovor.”   

Kaj naj naredim, če kljub vsem nasvetom popolnoma zapadem v stres? Če gre dan samo še navzdol in ne vidim izhoda, najraje bi zakričala … Kako naj čim prej zlezem iz stresne luknje? 

URBAN: Ko ne vidiš izhoda, se najprej zavedaj, da je to samo trenutna situacija, in ne tvoje življenje ter da se iz tega lahko povzpneš.

Vendar pa je pri vsem tem potrebna močna želja, recimo raje namera, da želiš v svojem življenju nekaj spremeniti. Brez močne in iskrene namere pa ta sprememba najverjetneje ne bo možna. 

Tisti, ki se trenutno sooča s težkimi odločitvami ali situacijami v življenju, naj se ne boji poiskati strokovne pomoči nekoga, ki mu res zaupa – to je lahko prijatelj ali partner, morda terapevt ali intuitivni svetovalec.

Vsekakor pa mora odločitev priti res iz njega zaradi njegove želje, ne pa zaradi potrebe ali želje drugih.

Kako pa se ti izogibaš stresu? Imaš kakšno posebno rutino, kaj narediš, ko začutiš, da se bliža?  

URBAN:

1. V trenutkih, ko začutim, da se približuje stresna situacija, se skušam čim bolj zavedati samega sebe ter čustvenih odzivov telesa.

Morda nastopi strah, morda nezaupanje vase ali pa totalna ignoranca odziva na morebiten problem. Nič od tega mi ne pomaga, zato izgovorov ne iščem več, ampak situacijo sprejmem. 

2. Kadar to ni zadosti in me znotraj še vedno nekaj preganja, skušam rešitev iskati v sproščanju telesa in misli, v zavestnem dihanju ter najdem način da se povežem s samim sabo. 

3. Včasih pa tudi to ni zadosti in takrat začutim, da moram svoje celice predihati, zato se bosih nog odpravim na sprehod v naravo ali na tek – vendar je ta sprehod ali tek zavesten in ni samo noro bezljanje, da bi se od situacije ali prihajajočega stresa skušal distancirati.

Takrat se popolnoma prepustim odzivu svojega telesa na situacijo ter kmalu dojamem, kaj je tisto, kar ta odziv povzroča.

Vedno najdem odgovor in vedno se domov vrnem prerojen. Od takšnih trenutkov torej ne bežim več, ampak se z njimi soočim. In ko mi uspe narediti to, stresa ni več.

Se sprašuješ, kje se skriva tvoj stres, draga bralka?

“Nekaterim se stres pokaže kot tesnoba v prsih (razbijanje srca) ali slabost v trebuhu, drugi se razjezijo, tretji morda razžalostijo ter kažejo znake obupanosti, četrti se spotijo.

Ko se soočiš s stresom, bodi pozorna, kje v telesu se pojavi odziv, saj to pogosto pove, kaj je razlog tvojega stresa.

Ogromno lahko razbereš že samo iz tega, da se osredotočiš na del telesa, od koder prihaja odziv, saj je po navadi čustvene narave,” razlaga Urban.

a) Trebuh

Če te boli, črviči, stiska v trebuhu, se najverjetneje soočaš s strahom in skrbmi, saj sta ti dve čustvi največkrat izraženi skozi trebuh oziroma želodec.

Želodec in trebuh sta tudi centra tretje čakre, ki predstavlja ego, intelekt ter čustveni odziv strahu in jeze. Včasih lahko že samo z zavedanjem tega dobiš odgovor na to, zakaj si v stresu.

b) Glava

Če se tvoje telo na stres odzove z glavobolom, se zavedaj, da je šesta čakra povezana z odzivom intuicije ter s sposobnostjo notranjega uvida, ter se vprašaj, zakaj odgovora ne želiš videti, čeprav je najverjetneje res očiten. 

2  Sprosti se in prepusti

Če se ti še ne uspeva soočiti s stresom, se poskušaj popolnoma sprostiti s kakšno tehniko sproščanja, dihanja ali meditacije ali pa pojdi na sprehod v naravo ter svoje probleme ali odzive telesa na stres zaupaj naravi.

Razbremeni se, razjokaj, če je treba, in daj iz sebe tisto, kar odziv povzroča – in pri tem bodi iskrena do sebe. Občutek v telesu bo lažji, soočanje s stresno situacijo bo bolj racionalno. 

 3   Začni se zavedati svojega odziva na katerokoli stresno situacijo.

Z zavestnim dihanjem ter sproščanjem telesa in misli lahko narediš zase veliko dobrega na dolgi rok. Če pa zraven vključiš meditacijo, si zmagovalka: vsaj 5000 znanstvenih študij je potrdilo pozitivne učinke meditacije! 

Kako naj si pomagam, če padem v prometni zamašek, ko se mi zelo mudi ali ko moram dokončati zahteven projekt, pravkar pa mi je šef naložil še dodatno, nujno nalogo?

Upiranje trenutni situaciji povzroči še več stresa in je popolnoma nesmiselno.

Kadar pademo v prometni zamašek, imamo le dve možnosti: lahko se jezimo ali pa situacijo sprejmemo, si navijemo glasbo na ves glas ter zraven prepevamo. Kaj je bolje in bolj zdravo, razen za ušesa, je jasno vsem. V vsaki nepredvideni situaciji je vsako upiranje še bolj škodljivo in lahko povzroči še več stresa. 

Kako naj ravnam, ko me zgrabi panika – grem na letalo, fant ali šef mi reče, da se morava pogovoriti, moram javno nastopiti?

"Panika se pojavi vedno le tam, kjer se kaže naša negotovost, pomanjkanje samozavesti ter strah. Ko pa se s tem soočimo, vse, česar smo se doslej bali, preprosto izgine in nad nami nima več moči. Zdaj imamo moč mi,” pravi Urban Urbanc

Dostikrat, kadar se nam zgodi kaj neprijetnega, sami pri sebi rečemo: Ali je lahko še slabše? In kot zanalašč nam življenje postreže s še slabšim – saj smo to vendar 'prosili'.

To željo smo izrazili, pa se tega sploh ne zavedamo, ker se tudi ne zavedamo dejstva, da so misli energija.

Zato naslednjič, ko se ti zgodi kaj takega ali ko si pred nekakšno preizkušnjo ali neprijetno situacijo, reci: Ali je lahko še bolje? Boš videla, kaj se bo zgodilo.

V takšnih trenutkih je vse, kar je treba storiti, da zaupamo ter da smo prepričani, da nam je življenje postreglo s situacijo, v kateri se lahko samo povzdignemo.

Življenje nas pelje proti cilju in verjemi mi, da dobro ve, kaj dela – mi smo največkrat tisti, ki ne vemo ali pa mislimo, da vemo.

Samo od nas je odvisno, ali se bomo znova prepustili staremu odzivu ali pa ga bomo presegli ter ga nadomestili z novim, svojim vzorcem. 

Po predlogi Celie Shadzman priredila Petra Arula