Si obsedena z zdravo prehrano?

Dvaintridesetletna Na­stja je postala obsedena z zdravo hrano pred šestimi leti, ko je njena mama zbolela za rakom:

"Bolj ko sem brala, kaj vse lahko povzroči raka, bolj sem začela paziti, kaj jem. Najprej sem odstranila sladkorje in slabe maščobe, potem vse, kar je dišalo po kruhu ali testeninah ... Pa tako sem jih oboževala! V trgovino z zdravo prehrano sem se vozila v mesto, ki je oddaljeno 30 kilometrov od mojega stanovanja. Nič več nisem mogla razumeti, kako lahko ljudje jedo kar vse po vrsti in zakaj v trgovinah sploh prodajajo vso to nesnago. Sama sem začela obdelovati vrt, da sem imela res čisto zelenjavo, in počasi sem prešla le še na lokalno hrano, ki jo lahko pridelaš sam. Misli so se mi ves čas vrtele okoli hrane - kaj je dobro za moje telo in kaj ne -, s prijatelji nisem več hotela hoditi ven. Pica, kdo to sploh še je?"

"Na druge ljudi sem začela gledati zviška, saj se mi je zdelo, da nimajo nobenega odnosa do telesa, jaz pa sem se res lepo negovala ... in bila s tem obsedena.

Zaradi svojega odnosa do hrane sem začela izgubljati prijatelje, saj z njimi sploh nisem hotela več nikamor iti. Na izlete sem najprej nosila hrano s seboj, in ko so drugi šli nekaj pojest, sem si našla prostor, kjer sem pomalicala svoj zdravi obrok. Ugotovila sem celo, da s svojim načinom prehranjevanja odbijam tudi moške, saj ob njih pri obrokih nisem bila sproščena. Sama si nisem mogla predstav­ljati, da bi hodila z nekom, ki meče vase burgerje in pivo, obenem pa je moške odvračala moja nesproščenost pri navadnih obrokih, zdela sem se jim vzvišena in nesproščena."

Štiriindvajsetletna Manja je iz svoje prehrane izločila vse ogljikove hidrate, da bi shujšala, potem pa jo je nadzor nad hrano tako prevzel, da je začela svoji prehrani posvečati vedno več časa: "Čeprav sem se težko odpovedala sladkarijam, kruhu in testeninam, sem naredila velik križ čez vse, kar je le zadišalo po moki in sladkorju.

Trije kilogrami so kar izpuhteli iz mojega telesa in vsa srečna nisem zapela le pasu za eno luk­njico naprej, ampak sem prekrižala še krompir. In ko sem izgubila še en kilogram, je z mojega jedilnika odpadlo vse sladko sadje. Kazalec na tehtnici se je veselo premikal, jaz pa sem brez težav žvečila solato, ki sem jo polila le še z limonami in žličko deviškega olja. Jajce, ki sem si ga skuhala za zajtrk, sem oropala za rumenjak - ko sem prebrala, koliko maščobe in holesterola je v njem, se mi je kar obrnilo.

Kmalu sem jedla le še zelenjavo, surovo ali kuhano na sopari, in pusto meso, zdrave maščobe pa sem dobila iz oljčnega in konopljinega olja in petih oreščkov, ki sem jih prejšnji dan namočila, da jih je telo laže prebavilo. Vsako jutro sem jedla alge, da bi z njimi še dodatno očistila telo in dobila minerale, zvečer pa druga superživila za hormonsko ravnovesje.

Moje telo je bilo vedno lepše, koža čistejša, jaz pa ponosna, da se lahko pri hrani nadzorujem in vedno več vem o tem, kaj je zdravo in kaj ni ... Kmalu sem začela prijateljicam najedati, zakaj se bašejo s čokolado in da se nočem več dobivati v slaščičarni (pred meseci je bila slaščičarna vedno moj prvi predlog), saj je prepojena s sladkorji, barvili in slabimi maščobami. Prijateljice se z mano niso več hotele pogovarjati o hrani, sama pa sem postajala vedno bolj pikra."

"Ko sem se zaposlila, sem se razveselila, da imamo v pisarni sodelavko, ki je vedela vse o zdravi prehrani. Veliko sem se naučila od nje in začela na svojo prehrano gledati popolnoma drugače. A po nekaj mesecih mi je sodelavka začela iti na živce in šele takrat sem razumela druge sodelavke, ki so ob njenih besedah nenehno zavijale z očmi. Karkoli je katera dala v usta ali na kožo, naj bo krema, šminka, celo maskara, je vprašala, ali je ekološko, ali brala deklaracijo s šminke oziroma jo poiskala celo na internetu! Ves čas nam je najedala, kakšne strupe dajemo vase in kako lahko to jemo ali damo nase. Nobena stvar mi ni bila več v užitek, v pisarni se sploh nisem več našminkala ali jedla malice, saj se mi ni ljubilo razlagati, da nisem šla po papriko za v mojo solato na ekološko tržnico, ampak sem jo kupila v trgovini, ker se mi je je zljubilo, ko sem jo vso smejočo videla na polici s čisto navadno zelenjavo."- Zoja, 26

Manja, kot pravi avtorica knjige Motnje hranjenja mag. Dragica Marta Sternad, še zdaleč ni edini primer dekleta, ki ji je uspelo shujšati ter se nato podati v bitko z 'nezdravo hrano' ter obenem na svoje vrstnice gledati vzvišeno: "Telesni videz je v današnjem času in kulturi izredno pomemben. Ne gre le za vitkost zaradi estetskega videza, ampak predvsem za zdravje, ki mu sledijo uspešnost, priljub­ljenost, sprejetost ... Ko s svojim zunanjim videzom nismo zadovoljni, sta v našo 'nesrečo' vmešana še psihični in socialni vidik. To se dotakne našega življenja, njegove kvalitete, in kaj hitro so lahko naše misli ves ljubi dan posvečene le še hrani: kaj bom jedla, kdaj bom jedla, kje bom kaj kupila, kako bom kuhala ... Užitki ob krožniku pa so tako ali tako že davno zbledeli ali pa so redki."

Zdrava prehrana – nezdravo življenje?

Se sprašuješ, kako je lahko skrb za zdravo prehrano in zdrav življenjski slog škod­ljiva za tvoje zdravje? Leta 1997 je ameriški zdravnik Steven Bratman ugotovil, da je v skrbi za lastno zdravje, h kateri se je zatekel zaradi čezmerne teže, postal obseden z zdravo hrano. Njegovo življenje se je zožilo na zagotavljanje čim bolj zdrave hrane, študiranje najbolj zdrave priprave, njeno čim bolj zdravo uživanje in izločanje zaužitega. Svojo obsedenost z iskanjem zdrave hrane je poskušal razumeti in najti razloge zanjo s poglobljenim preučevanjem najrazličnejših 'zdravih' načinov prehranjevanja.

Obsedenost z zdravim je poimenoval z imenom ortoreksija, sestavljenko iz orthos, ki v grščini pomeni 'prav, pravilno', in orexis, ki pomeni 'tek'. "Glavna značilnost ortoreksičnih ljudi je, da se odločijo slediti neki teoriji o zdravi hrani, zaradi katere izločijo cele vrste živil kot neprimerne za uživanje. Ko ljudje zaradi svojih zdravstvenih težav obiskujejo najrazličnejše zdravnike, alternativce, ko poskušajo vse mogoče diete in ko le ne dosežejo želenega stanja, ugotovijo, da gre za njihov boj s samim seboj – s psihosomatskim stanjem, ki se ga morajo lotiti z druge plati.

Svojo energijo začnejo usmerjati v ukvarjanje z zdravim življenjskim slogom, ki se ob delnem stradanju, občutkih krivde, ko se 'pregrešijo' s sladico, pico ali kakšno drugo po njihovem mnenju nezdravo hrano, sprevrže v obsedenost z zdravo hrano," razlaga mag. Sternadova. "Zasvojeni z ortoreksijo vse več časa porabi za pripravo hrane, vse več se ukvarja z nabavo in iskanjem zdrave hrane, vse več je o tem govora v družini in družbi.

Tako cela družina, v Zojinem primeru celo sodelavke, postane okupirana z zdravo hrano. Ob nenačrtovanih dogodkih se oboleli za ortoreksijo soočajo z 'nezdravo' hrano, takrat pa doživljajo občutke krivde, posledično pa jih to sili k še strožjim pravilom prehranjevanja in vzdržnosti. Vsem tistim, ki ne posvečajo dovolj pozornosti zdravi prehrani, ortoreksiki poskušajo vsiliti svoje mišljenje in ravnanje."

Pretirana popolnost ... tudi na krožniku

"Ortoreksija se pogosto pojavlja pri ljudeh z določenimi osebnostnimi značilnostmi, kakršne lahko kaj hitro najdemo pri Nastji, Manji in Zojini sodelavki. Gre za ljudi, ki pretirano stremijo k redu in popolnosti. So pretirano strogi, kritični in kaznovalni do sebe in drugih. Še kako je njihova splošna orientacija usmerjena na telesno samopodobo, zunanji videz, ob tem pa je značilna njihova nezmožnost obvladovanja neugodnih čustev, kot so strah, jeza, žalost.

Značilna je tudi njihova fantazija o nesmrtnosti in strah pred nemočjo in minljivostjo ter neizpolnjene želje. Ob tem jih spremlja občutek, da z njimi ni nič narobe, če se lahko obvladajo, in narobe ravnajo vsi tisti, ki ne mislijo in ne ravnajo tako kot oni. S svojim obsedenim stanjem oziroma zdravim prehranjevanjem poskušajo spreminjati svojo okolico in se pogosto zapletejo v nepotrebne konflikte, kaj je zdravo in kaj pregrešno," pravi mag. Ste­r­nadova, kar smo opazili pri vseh treh dekletih, čeprav so se začele prehranjevati zdravo iz povsem različnih vzrokov.

Ortoreksična sem, kaj pa zdaj?

Ne, ni ti treba pojesti vrečke čipsa in 200-gramske čokolade, da bi se rešila zasvojenosti. Prav je, da skrbiš za svoje telo in zdrave obroke, vendar ti s tem ni treba biti obsedena. Če ne dobiš ekološko pridelane paprike za v svojo solato, kupi tisto v trgovini in jo namoči v jedilni sodi. In če se ti kdaj zljubi česa manj zdravega, si tisto pač privošči in v razvadi uživaj.

Več škode boš svojemu telesu naredila s skrbjo, ker si v restavraciji pojedla zelenjavno juho, ki prav gotovo ni bila ekološko neoporečna, kot s pico, tortico ali vrečko mastnega čipsa, ki bi jo pojedla z užitkom. Saj stres v kakršnikoli obliki razjeda telo in ker so pregrehe vsake toliko tako presneto zdravilne za našega igrivega duha. Pomembno je torej, da paziš na svoje zdravje, a vsako pretiravanje je nezdravo. Zato uživaj v svojem telesu, lepo skrbi zanj in se imej rada tudi takrat, ko ne grizljaš le korenčka. Saj veš, preveč korenčkovega soka lahko tvojo kožo obarva oranžno.

Si ortoreksična?

Se bojiš, da si tudi ti podlegla ortoreksiji, ali pa sumiš, da ji je podvržena prijateljica?

Odgovori na Bratmanov test:

• Ali razmišljaš o zdravi prehrani več kot tri ure na dan?
• Ali načrtuješ obroke za več dni vnaprej?
• Ali ti je prehrambna vrednost obroka pomembnejša od uživanja v hrani?
• Ali se ti je ob ukvarjanju s kakovostjo tvoje prehrane znižala kakovost življenja?
• Ali postajaš čedalje strožja v izboru kakovostne hrane, ki jo uživaš?
• Se počutiš bolj samozavestna, ko ješ zdravo hrano?
• Si se zaradi zdrave prehrane odrekla hrani, v kateri si nekoč uživala?
• Ali se zaradi svojega načina prehranjevanja umikaš iz kroga svoje družine ali družbe?
• Ali se počutiš kriva, če ješ hrano, ki ni del tvojih pravil prehranjevanja?
• Ali te uživanje zdrave hrane pomirja in omogoča nadzor nad seboj?

Če si pritrdilno odgovorila na več kot štiri vprašanja, imaš najverjetneje težave z ortoreksijo.

Pripravila: Petra Arula