"Pustila se je zapeljati sladkim besedam še bolj sladkega fanta" (kruta zgodba okužene z virusom HIV)

Trenutek, ko je vse drugače ...

“Le bežno se spominjam tistega dne. Srhljiva moč megle mi je zatemnila razum, ko so mi starši povedali, da ima devetnajstletna sestra aids. Takrat nisem bila sposobna misliti in ustnice niso mogle izgovoriti niti besede. Vse solze v meni so iskale pot na površje. To je bil najhujši dan v mojem življenju. Nisem mogla razumeti, da ima sestra aids.

Naslednji dan sem si v knjižnici izposodila knjigo o aidsu. Z majhnimi črkami je bil razložen pomen kratice: AIDS – sindrom pridobljene imunske nezadostnosti. Seveda je kot petnajstletna deklica nisem razumela, zato sem v mislih razložila kratico na svoj način: AIDS – bolečina, žalost, trpljenje, smrt. Vedela sem, da se bo šest mesecev hitro izteklo, zato sem poskušala preživeti s sestro čim več časa. Med nama je zrasla neka še globlja ljubezen.

Kako je lahko zbolela za aidsom, ko pa so nas v šoli učili, da se najprej prikrade v telo virus, ki šele kasneje pokaže svojo pravo naravo?

Starša sta me posedla za mizo in mi obzirno razložila odgovor na zastavljeno vprašanje. Ko je bila sestra stara petnajst let, se je pustila zapeljati sladkim besedam še bolj sladkega fanta, ki pa ni bil tako nedolžen, kot je bilo videti. Za seboj je imel že veliko poletnih avantur in ena ga je stala virusa, ki ga je potem prenesel v sestrino nedolžno telo.

Mlada, kot je bila, ni uporabila zaščite, ker ji je fant zagotovil, da bo pazil. Še danes ne morem razumeti, da mu je nasedla zaradi ene strastne urice. Ena urica – eno življenje.” (To ganljivo izpoved je zapisalo neko dekle na splet.)

Ljubezen, močnejša od strahu

“Novica izzove bolečino, jezo, pa tudi neko globoko čustvo, ki je močnejše kot kar koli. To je pravi šok. Lahko bi rekli tudi krivica. Ljubiti moškega, ki je okužen z virusom aidsa, namreč ni kar tako. Predvsem obstaja nevarnost okužbe. Pa tudi strah, kako se bodo na bolezen, ki za mnoge še vedno pomeni socialno obsodbo, odzvali drugi.

Vsemu temu se pridružijo še tesnobna vprašanja o tem, kako je biti z nekom, s katerim pravzaprav ne moreš načrtovati skupne prihodnosti. Pa vendar je vse to mogoče premagati,” so besede 35-letne Sara, pravnice, ki je pred leti na nekem seminarju spoznala svojega partnerja. Ko jo je povabil na kavo, kar ni mogla verjeti svojim ušesom.

Tadej je bil tako lep, deloval je kot iz kakšnega filma ...

Klasičen očkov sinček z zadnjim modelom mobilnega telefona in lepim avtomobilom. Na prvi pogled se je zaljubila vanj. Na začetku je bilo nepozabno: podarjal ji je rože, jo zasipal s številnimi drobnimi pozornostmi ter ji neprestano ponavljal, kako čudovito mu je z njo.

Nekega večera se ji je kar v avtomobilu izpovedal. Pripovedoval ji je o zabavah izpred nekaj let, na katerih ni manjkalo kokaina, alkohola in seksa z dekleti na poziv. Zamolčal ni niti dejstva, da pri slednjem nikoli ni uporabljal zaščite.

Bila je šokirana in besna: le zakaj ji tega ni povedal prej?

Se je mogoče bal, da bi ga obsojala? In nenazadnje, kako se je sploh lahko ljubil z njo brez kondomov? Zabrusila mu je, da je neodgovoren in sebičen. Izstopila je iz avtomobila in v solzah zavpila, da je med njima konec.

Minila sta dva obupna tedna. Potem jo je poklical in prosil, da ga pospremi na testiranje, ker sam tega ne zmore.

Nikoli ne bo pozabila njegovega izraza na obrazu, ko je z izvidi prišel iz laboratorija. Bil je bled in popolnoma izgubljen. Z obraza mu je brala, da je rezultat pozitiven. Od groze ji je zaledenela kri. Vendar je prepričana, da ga še nikoli ni imela tako rada kot tisti trenutek. Potem se več kot dva meseca nista mogla ljubiti. Natančneje, ona ni mogla v posteljo z njim, saj jo je bilo preveč strah.

Potem pa se je odločila, da se obrne na zdravnika. Ta jo je pomiril, češ da ob uporabi kondoma ni nobene nevarnosti. Vendar v postelji vseeno ni bilo tako kot prej. Nikakor se ni mogla sprostiti. Potem pa še tisto strašno breme, da moraš vse obvladovati sam. Tadej namreč domačim ni mogel ničesar povedati. Tudi ona je molčala, saj je bila prepričana, da ne bi razumeli.

Najpomembneje je, da se mora on zdraviti.

Doslej ga je uspela prepričati le, da je govoril s psihologom. Ta ji je povedal, da je Tadej močno vznemirjen. Seveda je bilo tudi njo zelo strah. Vznemiri se vsakokrat, ko zasliši, kako kašlja. Kako vidi svojo prihodnost z njim? Ta je negotova in o njej raje ne razmišlja. Vendar pa meni, da ga ne bi mogla zapustiti v trenutku, ko jo najbolj potrebuje.

Ko je vmes virus ...

Marina, 29 let: Svojega zaročenca je spoznala pred sedmimi leti. In prav tedaj je odkril, da je okužen, zato se je zatekel po pomoč v ustanovo, v kateri je bila zaposlena. Spominja se prav vsake podrobnosti njunega prvega srečanja. Ko je vstopil, se ji je predstavil. Bil je malo mlajši od nje, s sijočim nasmehom, tako da sta nemudoma vzpostavila pristen stik. Čez en teden jo je vprašal, ali gresta lahko skupaj ven, da bi se pogovarjala. Po nekaj tednih se je zaljubila vanj.

Bil je nekaj posebnega. Že če se je samo dotaknil njene roke, je začutila nenavaden drget po telesu …

A vmes je bil preklemani virus! Težko je začeti razmerje z nekom, čigar življenje bo skoraj gotovo krajše od tvojega. Dobro se zavedaš, da čim dlje neka zveza traja, vse bolj resna postaja, soočanje s tveganjem pa vedno bolj boleče.

Vendar pa je Marina vedno verjela v usodo. Saj v ljubezni konec koncev ni nobenih jamstev. In zakaj bi se ji človek potem odpovedal? Vsaka ljubezen se lahko konča iz različnih razlogov. Za Marino je njena zveza z Robertom natančno takšna kot druge zveze, ki jih je imela dotlej. Če ne celo boljša.

Edina razlika je v tem, da mora on pred spanjem zaužiti dve tabletki, ter v uporabi kondoma. Kaj pa sama okužba? Te se nikoli ni preveč bala: vedno sta ravnala po navodilih in po sedmih letih je še vedno seronegativna. Poleg tega ljubiti nekoga, nad katerim preži tako težka usoda, ki mora premagati vse psihološke pregrade in predsodke, ni lahko.

Prav to ju je naučilo, da sta svojo ljubezensko zgodbo, prav vsak njen dan, doživljala tako intenzivno in si sproti izpovedala vsa občutja, ki so ju prevevala.

Neposredno in spontano sta okušala veselje in bolečino, ki jima ju je dan za dnem prinašalo vsakdanje življenje. To ju je povezovalo na nek čisto poseben način ter jima vlivalo moč. Kot bi strah pred boleznijo postal neke vrste orožje za zaščito ljubezni, ki je večja od strahu, da se utegne iz trenutka v trenutek končati. Tako sta v zadnjem času začela razmišljati celo o otroku. S tako imenovanim sistemom ‘pranja sperme’ ter umetno oploditvijo je namreč mogoče spočeti zdrave otroke. To pa bi bilo za oba najlepše darilo.

Anka Tavčar Prelog

Če tudi sama misliš, da obstaja možnost, da si okužena z virusom HIV, se čim prej testiraj! Anonimno lahko test opraviš na Kliniki za infekcijske bolezni v Ljubljani.

Priporočamo tudi članek: "Ljubica, dobrodošla v klubu HIV pozitivnih” (kruta zgodba 23-letne Nastje iz Maribora)

*Opomba uredništva: Članek je bil prvič objavljen pred nekaj leti, a ker nosi močno sporočilo, smo sklenili, da ob svetovnem dnevu boja proti aidsu nanj znova opozorimo, in morda dosežemo še koga, ki je članek prvič spregledal.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc