Po čem so vaše pravice?

Dokler je z nami vse v redu, o zdravju in zdravstvu ne razmišljamo. Toda občasno potrebujemo zdravniško pomoč in vse pogosteje se dogaja, da iz ordinacije odidemo nejevoljne, jezne, razočarane ali celo prestrašene.

“Že več kot teden dni se slabo počutim, moja zdravnica pa – namesto da bi me poslala v laboratorij na pregled krvi, pravi, da gotovo ni nič hudega. Včasih se kaj takšnega ne bi zgodilo, zdaj pa vsi pazijo, da naredijo čim manj preiskav in testov, da lahko kje privarčujejo,” se je zadnjič razburjala znanka Meta.

Tako kot mnogi drugi upravičeno pričakuje, da takrat, ko potrebuje zdravniško pomoč, dobi najboljšo in najbolj strokovno. Preprosta resnica namreč je, da čeprav ob obisku ambulante (razen kadar je zasebna) ne sežemo po denarnico, zdravila, operacije, preglede in vse drugo vendarle plačujemo.

Prek obveznega zdravstvenega zavarovanja se namreč vsi naši prispevki (podobno kot prispevki za pokojnino) stekajo v Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kjer se je letos nabralo več kot 300 milijard tolarjev. Zdravstvo torej ni zastonj, kajti prispevek zaposlenih je 13,45 odstotka od bruto plače (del plačate ve, del vaš delodajalec), prispevek pa plačujejo tudi upokojenci, kmetje in tisti, ki imajo samostojno dejavnost.

Če nimate zagotovljene socialne varnosti in nikogar, ki vas je dolžan preživljati, vas mora zavarovati občina. “Že dvajset let plačujem prispevke za zdravstvo, nikoli nisem bila bolna, zdaj pa, ko potrebujem enostavno operacijo, mi pravijo, da bom čakala več kot eno leto, če pa mi kaj ni prav, naj grem k zasebniku in poseg plačam sama.

Seveda bom šla rade volje k zasebnemu zdravniku, ampak najprej naj mi država vrne ves denar, ki sem ga v vseh teh letih morala prispevati za zdravstvo,” se jezi Nataša. Veste, koliko denarja ste do zdaj v povprečju prispevale tiste, ki ste zaposlene deset let? Skupaj z vašim delodajalcem ste za zdravstvo odštele 2,45 milijona tolarjev.

Zaradi sistema solidarnosti to pomeni, da morda same, ker ste zdrave, niste porabile niti tolarja svojega denarja, ste pa plačale zdravljenje nekomu drugemu, ki potrebuje milijonske vsote. Dializa za enega bolnika stane pet milijonov tolarjev na leto, presaditev ledvice astronomskih 9,8 milijona tolarjev, en oskrbni dan na Onkološ kem inštitutu 45.000 tolarjev, bolnica z rakom na dojki pa za zdravila, ki jih jemlje šest ciklusov, porabi 1,8 milijona tolarjev.

Možno torej je, da vaš denar porabijo drugi hudo bolni, vendar pa to hkrati pomeni, da tudi ve lahko računate na solidarnost, če se vam pripeti kaj hudega. Dejstvo je, da bi le malo ljudi zmoglo plačevati ogromne vsote za zahtevno zdravljenje. Zato je solidarnost pomembna, vendar pa bi morali hkrati razmišljati o nagrajevanju tistih, ki le plačujejo v zdravstveno blagajno, denarja pa, ker imajo srečo in so zdravi, nikdar ne porabijo.

Varčevanje, kjer je le možno

Medicina dela postaja vse dražja in samo en aparat lahko stane več deset milijonov tolarjev. V Sloveniji je tudi vedno več starejših ljudi, ki potrebujejo več zdravstvenih storitev, tistih, ki smo zaposleni in največ prispevamo za zdravstvo, pa je vse manj. Zato se račun ne izide, izgubo ima zdravstvena blagajna ter tudi same bolnišnice in zdravstveni domovi, kjer se potem direktorji na vse načine trudijo, da bi jo zmanjšali.

Tudi z zmanjševanjem pravic bolnikov. Že samo dejstvo, da je v Sloveniji premalo zdravnikov in medicinskih sester, kar so zdravniki dokazali s spomladansko stavko – direktorji pa zdravnikov in medicinskih sester ne zaposlujejo, ker to stane – je oblika varčevanja, zaradi katere smo oškodovani vsi.

Kajti zdravijo nas preutrujeni in preobremenjeni zdravniki, ki zaradi tega lahko naredijo več napak in ki se jim tudi zato, ker jih je premalo, vedno mudi in se z nami sploh ne utegnejo pogovoriti in nam razložiti vseh podrobnosti o bolezni in načinu zdravljenja. Zato so slovenske bolnišnice in ordinacije vse bolj podobne tovarnam, zdravniki nas “obdelajo” kot po tekočem traku, bolniki pa smo mnogokrat preveč spoštljivi in prestrašeni, da bi od njih zahtevali vse tisto, kar nam morajo zagotoviti.

Pa sploh veste, kaj vse vam pripada brez doplačila, če imate – in gotovo ga imate – obvezno zdravstveno zavarovanje? Zavarovanje vam mora kriti vse stroške nujnega zdravljenja, z reševalnim prevozom vred, tudi če pri sebi nimate dokumentov. Zagotovljeno imate diagnostiko, zdravljenje bolezni in poškodb, vsakih pet let pa tudi preventivni pregled pri osebnem zdravniku.

Prav tako imajo pravico do vseh zdravstvenih storitev otroci, šolarji in mladina, iz zavarovanja je krito tudi zdravljenje poškodb pri delu, poklicnih bolezni in vse, kar je potrebno za načrtovanje rojstev, nosečnost in porod. Prav tako vam pripadajo nekatere zobozdravstvene storitve, po potrebi tudi rehabilitacija, pa zdravila, ki so na pozitivni listi (zanje ni treba doplačati).

Seveda pa so z zavarovanjem v celoti pokriti stroški za zdravljenje hudih bolezni, kot so rak, sladkorna bolezen, multipla skleroza, duševne bolezni, epilepsija, hemofilija, mišične in živčno mišične bolezni, paraplegija in še nekatere. Za vse drugo pa je treba doplačati, bolje povedano, običajno razliko v ceni pokrije zavarovalnica, saj ima večina prebivalstva že sklenjeno tudi prostovoljno zdravstveno zavarovanje.

Če bo kdo od vas zahteval doplačilo pri zgoraj naštetih stanjih, gre za kršitev, in lahko se obrnete na Zavod za zdravstveno zavarovanje. Zato se nikar ne ustrašite, povprašajte, kaj vam pripada, oziroma zahtevajte natančno pojasnilo, zakaj naj bi neko zdravstveno storitev plačale. In kdaj se vam ne splača razburjati, če vam bo zdravnik izstavil račun?

Ko vam zdravnik predpiše zdravilo, mora natančno vedeti, ali je na tisti listi zdravil, za katera ni treba doplačati nič, ali je na vmesni listi, tako da boste morale nekaj prispevati, ali pa je zdravilo treba plačati v celoti. Zato vas mora opozoriti, če boste morale doplačati, ve pa ga seveda lahko vprašate, zakaj morate doplačati in ali ni podobno učinkovitega zdravila tudi na pozitivni listi, tako da vam ne bo treba še posebej seči v žep.

Če boste šle k zobozdravniku zaradi čiščenja zobnih oblog ali odstranjevanja kamna, vam bo to gotovo zaračunal, prav tako boste same plačale estetske operacije (če niso posledica bolezni ali poškodbe). Pri cepljenjih, ki v Sloveniji niso obvezna (denimo, če greste v eksotično deželo), boste segle v svoj žep, stroške pa boste poravnale same tudi, če se boste tako napile, da vas bodo prijatelji odpeljali na izpiranje želodca na urgenco.

Vse vam morajo razložiti

“Moja mama je imela težko operacijo in seveda sem odšla v bolnišnico, da bi zvedela kar največ. Ko sem zdravnico prosila, naj mi razloži poseg, možnosti zapletov in predvideni čas zdravljenje, me je nahrulila, da za razlage nima časa, da medicine tako in tako ne razumem ter da bodo za mamo že sami poskrbeli. Bila sem tako šokirana, da ji sploh nisem ugovarjala,” se neprijetne izkušnje spominja Monika. Prav neprijaznost in vzvišenost sta tisto, kar nas pri zdravnikih pravzaprav še najbolj moti.

Razumemo marsikaj, če nam stvari razložijo in nas ne odpravijo z enozložnicami kot popolne nevednice. Zato je priporočljivo že pred obiskom zdravnika razmisliti, kaj boste vprašale. In če pojasnil ne dobite, je najbolje, da se obrnete na predstojnika. Večkrat pa se splača, da ste vztrajne, s čimer pokažete, da se zdravnika niti najmanj ne bojite, in vztrajate pri tem, da vam mora odgovoriti na vprašanja; to je del zdravnikove službe in pojasnil ne sme zavrniti. Tudi zato se vse več ljudi – seveda le tisti, ki si to lahko privoščijo – odloča za obisk zasebnih zdravnikov, kjer ni čakalnih vrst.

Na vratih vas sprejme prijazna medicinska sestra, v ordinaciji pa čaka nasmejan zdravnik, ki si vzame čas tudi za pogovor. Dejstvo je, da so zasebniki odvisni od števila pacientov, in če jih bodo s slabim delom ali z neprijaznostjo odgnali, lahko vrata ambulante kar zaprejo. V javnem zdravstvu pa pravijo, da za prijaznost niso plačani. Pa vendar, če že pogoltnemo tovrstne neprijetnosti, pa je mnogo huje, kadar trpi zdravljenje.

V bolnišnicah, celo v kliničnem centru, imajo zastarele naprave, mnoge med njimi se kvarijo in sploh ne morejo več opravljati svoje funkcije. V kliničnem centru se je lani pokvaril zastareli aparat, ki rešuje življenja ob srčnem infarktu. Na onkološkem inštitutu zdravijo rakave bolnike z obsevalnimi napravami, ki so stare četrt stoletja. In takšnih primerov je ogromno.

Tudi takšno stanje, za katero je odgovorna država, ki je lastnica bolnišnic, je hud poseg v pravice bolnikov, saj kakovostno zdravljenje ni več mogoče brez dragih naprav. Tako celo na Zavodu za zdravstveno zavarovanju ugotavljajo, da pri uveljavljanju večine zdravstvenih pravic ne zaostajamo kaj prida za drugimi državami, pri nekaterih specialističnih storitvah in tistih najzahtevnejših terapijah in diagnostikah pa smo krepko zadaj.

Zato v nekaterih bolnišnicah varčujejo že z gazami, povoji, različnimi sponkami in podobnim. Vsak prihranjeni tolar namreč pomeni manjšo izgubo za bolnišnico in manj težav za direktorja, vendar pa hkrati vpliva na kakovost zdravljenja in pravico vseh nas.

H ginekologu ne več vsako leto

Odgovorni nam sicer obljubljajo, da nam zdravstvenih pravic ne bodo jemali. Pa vendar, zapletlo se je že pri nenujnih reševalnih prevozih, ki so bili do sedaj brezplačni, konec leta pa se je pojavil predlog, ki je to pravico omejeval. S tem bi bili seveda prizadeti prav tisti, ki tovrstne prevoze potrebujejo, ki nimajo lastnega prevoznega sredstva, so starejši in ne morejo sami v oddaljene kraje.

Prav zaradi protestov načrtovane omejitve niso obveljale. Druga velika zgodba so preventivni ginekološki pregledi. Zaradi spremembe pravil ne moremo na preventivni pregled (in test Pap, s katerim odkrijejo predrakave spremembe na materničnem vratu in tako rešujejo življenja) več vsako leto, ampak le na vsake tri leta.

Strokovnjaki zatrjujejo, da bodo z drugačno organizacijo preventive pritegnili več žensk, saj je zdaj na redne preglede hodila le tretjina, in da nova strokovna spoznanja kažejo, da so pregledi na vsake tri leta povsem varni. Po drugi strani pa je bilo slišati bojazni, da gre tudi v tem primeru za varčevanje in da uspeha – da bi na preventivne preglede le prišlo večje število žensk – samo z omejitvami in drugačno organizacijo ni mogoče doseči.

Manj denarja, manj operacij

Zaradi izgube je Zavod za zdravstveno zavarovanje uvedel varčevalne ukrepe. Tako bo na voljo manj denarja za operacije, na katere je treba najdlje čakati. Z dodatnimi sredstvi je namreč mogoče povečati število operacij, kar pomeni manj čakanja za bolnike, predvsem na tiste posege, na katere zdaj mučno čakajo tudi do dve leti: siva mrena, žolčni kamni, nenujne srčne operacije in podobno.

Tudi zdravniki bodo morali pri predpisovanju zdravil upoštevati določene omejitve, saj bodo nekatera zdravila zaradi zavarovanja lahko predpisovali le nekaterim skupinam bolnikom ali za točno določene bolezni. Po drugi strani pa nekatere pravice pridobivamo tudi na novo, saj je treba slediti razvoju medicine in za zdravljenje priskrbeti novosti; otroci bodo lahko dobili sodobnejše slušne aparate in inzulinske črpalke za diabetes.

Če je treba, bodite sitne

Skratka, zdravstvo se vrti v začaranem krogu, skupni imenovalec pa je denar. Čeprav prispevke plačujemo vsi in so se ravno letos povečali, je denarja premalo, saj se medicina draži hitreje kot vse druge storitve in izdelki. Resnici na ljubo je treba povedati, da nikjer na svetu, niti v najbogatejših državah, nimajo zdravstvenega sistema, s katerim bi bili ljudje zadovoljni.

Ena od možnosti je, da bi namesto sedanjega solidarnega sistema zdravstvenega zavarovanja uvedli sistem, po katerem bi vsaka od vas morala plačevati tisto, kar potrebuje, oziroma zavarovanja urejati individualno. Vendar strokovnjaki opozarjajo, da takšna možnost ni dobra (primer je Amerika), kajti zgodilo bi se, da najstarejši ljudje, tisti z nizkimi dohodki in tudi mladi, ki mislijo, da jim za zdravje ni treba skrbeti in se jim ne more nič zgoditi, sploh ne bi zmogli plačevati posegov in zdravljenja, saj so cene astronomske.

Zato bo sedanji sistem zavarovanja obveljal, vendar pa bodo morala biti pravila natančnejša, nadzor ostrejši, svoje pa lahko naredite tudi same. Najpogostejši vzrok, da ne boste dobile tistega, kar vam pripada, je, če tega ne boste zahtevale oziroma si ne boste upale niti vprašati. Zato bodite pri obisku zdravnika, če je nujno, tudi sitne in se ne pustite odgnati brez odgovorov.

Kljub vsemu pa v mnogih primerih, denimo pri čakanju na operacijo, pri slabšem zdravljenju zaradi zastarele opreme in še bi lahko naštevali, ne boste dosegle nič. Tu bi morala svoje pač narediti država.

Ali veste, katere pravice imate?

Ker zdravniki poudarjajo, da moramo vsi skrbeti za zdravje, biti odgovorni in sodelovati pri zdravljenju, si s pomočjo Zveze potrošnikov Slovenije poglejmo, katere pravice imate, če pridete na pregled ali v bolnišnico. Jih poznate?

Lahko si izberete osebnega zdravnika, in sicer splošnega zdravnika, zobozdravnik, ginekologa. Če niste zadovoljne, ga po enem letu (ali prej, če so razlogi tehtni) lahko zamenjate.

Če ste v bolnišnici, lahko zahtevate premestitev, recimo če ste nezadovoljne z zdravljenjem ali nego. Vendar pa je omenjena pravica bolj na papirju in zaradi specializiranosti posameznih bolnišnic in čakalnih dob na posege v praksi težko uresničljiva.

Imate pravico, da izveste za diagnozo svoje bolezni in tudi za obseg, način, kakovost in čas zdravljenja. S tem je povezana tudi dolžnost zdravnika, da vas obvesti o vseh metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter tudi o posledicah, učinkih in možnih zapletih. Zdravnik vam diagnozo lahko zamolči, če presodi, da bi to vplivalo na vaše psihično stanje ali celo poslabšalo zdravje.

Imate pravico, da soglašate z vsakim medicinskim posegom. Le nujne posege, ko ne morete odločati o sebi, lahko zdravniki opravijo brez vaše privolitve. Druge posege lahko odklonite in razlogov za to vam ni treba pojasnjevati. Seveda pa boste v tem primeru same odgovarjale za posledice.

Imate tudi pravico, da pogledate v svojo medicinsko dokumentacijo, vendar je ne smete odnesti, saj je zanjo odgovoren zdravnik.

Podatkov o vašem zdravstvenem stanju zdravniki ne smejo posredovati nikomur, razen vašim ožjim sorodnikom. Vedeti pa morate, da tudi ve ob obisku v bolnišnici ne smete zahtevati podatkov od medicinskih sester ali prvega zdravnika, ki ga srečate na hodniku, saj je za to pristojen tisti zdravnik, ki nekega bolnika zdravi.

Lahko zahtevate povračilo škode, ki za zdravstvo ni natančno določena. Zahtevate jo lahko od zdravnikovega delodajalca, če pa je zdravnik namenoma povzročil škodo, lahko zahtevate povračilo od njega. Če ni druge poti, se morate obrniti na sodišče.

Pritožite se!

Kam se obrniti, če se pri zdravniku kaj zalomi? Če gredo stvari narobe, če niste zadovoljne z oskrbo oziroma odnosom osebja ali če se vam zdi, da vam zdravniki odrekajo nekaj, kar vam pripada, se mirno pritožite. Seveda je prvi korak, da poskušate spor rešiti tam, kjer je nastal.

Če se ne morete pogovoriti z zdravnikom ali medicinsko sestro, se obrnite na njihovega predstojnika. Če pa tudi tam ne bo posluha za vaše težave, se lahko pritožite na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, zdravniško zbornico ali ministrstvo za zdravje. Če so zdravstveni delavci kršili vaše pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, se obrnite na najbližjo enoto Zavoda za zdravstveno zavarovanje; razporejene so po vsej Sloveniji.

Kadar sumite, da je bila pri zdravljenju narejena strokovna napaka ali da je zdravnik kršil kodeks etike, se obrnite na zdravniško zbornico. Njihova telefonska številka je 01/307- 21-00. Ministrstvo za zdravje pa je pristojno za upravni nadzor nad zakonitostjo dela zdravstvenih zavodov in zasebnikov, in sicer ga lahko opravijo tudi na vašo pobudo, če se vam zdi, da stvari ne potekajo tako, kot bi morale.

Pokličite jih po telefonu na številko 01/478-60-01. Vedno se lahko obrnete tudi na sodišče, vendar naj bo zaradi dolgotrajnosti postopkov to vaš zadnji adut. Če pa želite uveljavljati odškodninske zahtevke, se sodišču ne boste mogle izogniti.

Majda Vodnik