"V marcu smo si s kolegicami zadale naš prvi tekaški izzv, da na dm teku pretečemo 5 km v 30 minutah.
Cilj se je zdel povsem izvedljiv. Do dogodka je bilo še dovolj časa za priprave, navdušenje je bilo veliko, motivacija pa tudi. Vse je šlo po načrtu. No ... dokler ni prišel dan teka.
Ne spreglejte:
Nikoli nism bila tekačica. Povsem nasprotno, vedno sem sodila med tiste, ki v cilj pridejo zadnji, z mislijo: "Zakaj mi je tega sploh trega?" Nisem razumela, od kod ljudem motivacija za stalni tek, prenašanje pomanjkanja sape in občutka izčrpanosti. Vse se je spremenilo januarja, ko mi je TikTok For You Page začel servirati posnetke z maratonov in HYROX tekmovanj. Pa sem si rekla: "Če zmorejo drugi, lahko tudi jaz."
Prvi kilometri in prve solze
Začetki so bili težki. Prvi kilometri so se mi vlekli, počutila sem se kot najpočasnejši človek na svetu. Na neki točki sem se celo sredi teka zjokala od bolečin in frustracije. Tako sem hitro ugotovila, da brez regeneracije, raztezanja, masaž in dobrega ogrevanja ne bo šlo. Moje telo je enostavno potrebovalo čas, da se navadi na novo obremenitev. Po prvem kilometru žal še nisem bila slavni Eliud Kipchoge.
Počasi, a vztrajno je šlo na bolje. Prvič sem 5 kilometrov pretekla v 42 minutah, nato v 37 minutah in nazadnje celo v 32 minuath. In potem saj veste, na tekmovanju dodaten adrenalin, družba, ... Tistih nekaj minut bom še nadoknadila.
"Dan D" in moje napake
Nisem nadoknadila. Ampak danes vsaj vem, zakaj.
- Prehiter štart - Začela sem prehitro, hitrost ni bila vzdržna, kar je pomenilo, da sem se utrudila veliko prej kot bi morala.
- Nepoznavanje terena - Pred začetkom nisem točno vedela, kam me bo peljala proga. Velika razlika pa je, ali tečeš po ravnem ali pa na hrib.
- Glava bolj utrujena kot telo - Fizično bi zdržala še veliko več, utrujenost je prišla iz moje glave. Primerjanje z drugimi, pogledovanje na uro in temo, ter moji notranji pritiski, to je tisto, kar me je 'ubilo'.
- Podpora je ključ - Po koncu sem dobila od svojih najbližjih izjemno podporo. Vsi so bili neizmerno ponosni name, čestitke so kar letele. In brez tega bi bila celotna izkušnja izjemno slabša.
Kaj sem odnesla od izkušnje?
Čeprav sem bila na začetku izjemno razočarana nad mojim rezultatom, sem s časoma ugotovila, da sem se morda celotnega procesa lotila narobe. Ker čar teka ni v času, ni v tempu, ampak je v užitku in premagovanju samega sebe. Dojela sem, da sem dosegla nekaj, kar se mi je ne dolgo časa nazaj zdelo nemogoče. In kljub temu, da bo kdo rekel: "Saj je samo 5 km, to ni nič." Ja morda ni nič, a zame je izjemno velik korak na tej poti.
Pretekla sem 5 km. Presegla sem samo sebe in zdaj končno lahko rečem, da sem Anja, ki teče in ne Anja, ki sovraži tek."
Besedilo: Anja Kadič
