"Izvedeti, da je tvoja plodnost pod velikim vprašajem pri zgolj 21-ih letih, je prav tako grozljiva, kot bi pričakovali."
Ženske smo biološko programirane za reprodukcijo.
Z evolucijskega vidika je naš edini namen na tem svetu, da imamo otroke. To pričakovanje ohranjamo z našim nenehnim sramotenjem žensk brez otrok, ki jih označujemo za sebične ali "pokvarjeno blago".
Nikoli nisem pričakovala, da bom kdaj ena izmed teh žensk – a predvidevam, da tudi one niso.
Pretekli teden me je moja zdravnica posedla in mi razkrila, da še leta ne bom pripravljena. Na mojih jajčnikih je našla na desetine cist skupaj z drugimi simptomi, ki so značilni za policistične jajčnike. Stopnja neplodnosti med ženskami s policističnimi jajčniki je med 70 in 80 odstotkov, kar pomeni, da za začetek nimam ravno veliko možnosti.
A to še ni bilo vse.
Na kratko naj povem, da imam na desnem jajčniku večjo cisto, ki je tako skrivnostna kot je kompleksna ter lahko v vsakem trenutku poči in povzroči neznosne bolečine in nadaljnjo poškodbo v moji maternici.
Izvedeti, da je tvoja plodnost pod velikim vprašajem pri zgolj 21-ih letih, je prav tako grozljiva, kot bi pričakovali.
Ni skrivnost, da je materinstvo ogromno žrtvovanje. Nedavne študije so razkrile, koliko stvarem se ženske odrečemo, da bi vzgojile otroke, in te statistike so me tako prestrašile, da si nikoli nisem želela postati mama. Resno mislim, ko govorim, da sem bila trdno prepričana, da v moji prihodnosti ni otrok – kaj se je torej spremenilo, ko sem izvedela, da jih ne bom zmožna imeti?
Morda gre za to, da si želiš nekaj, česar ne moreš imeti, ali pa sem si preprosto premislila.
Kot ženski se mi zdi, da me je telo izdalo s tem, ko ni zmožno narediti ene stvari, za katero je biološko programirano. Počutim se izolirano.
Ženske imajo otroke šele v svojih poznih 20-ih in sama vsekakor še en čas ne bom pripravljena na njih, a strošek zamrznitve jajčec je zame velik finančni izziv – saj je veliko dražji kot zamrznitev sperme.
Zaradi pritiska, da moram izbrati, kakšna bo moja prihodnost, preden sem o njej sploh dobro razmislila, sem začela močno dvomiti vase. In občutek imam, da sem na tej poti popolnoma sama.
Poznam ženske, ki so preživele enako stvar in imam prijateljice, ki bi mi ponudile podporo, a to je zadeva, o kateri se le redko pogovarjamo.
Priznati si, da kot ženska verjetno ne bom mogla imeti otrok, mi daje občutek poraza in zaradi tega se sovražim.
Še vedno imam težave s to diagnozo in odločitvami, ki mi bodo spremenile življenje, in v tem trenutku glede mnogih stvari nisem čisto prepričana.
Vem pa nekaj: družba ženske prepriča, da je naš edini namen, da na svet prinesemo naslednika. Ni čudno, da se, ko ne moremo (ali ne želimo) izpopolniti tega namena, počutimo, kot da bomo razočarale vse okoli nas.
To so stvari, o katerih bi se morali pogovarjati odprto in brez predsodkov.
Po predlogi Emily Jol
Preberi še: Slovenska mamica doživela nočno moro, njen ganljiv zapis pa je delilo več kot 1200 ljudi
Priporočamo tudi: "Pri 23-ih sem se ločila, saj sem spoznala, da ljubiti najboljšega prijatelja ni zmeraj dovolj ..." (iskrena izpoved)
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji
