Menstruacija - pomembna vloga, zgrešena prepričanja in moč menstrualne krvi

Kako se je začelo ...

O menstruaciji je bilo v ljudskem izročilu napisanega več kot o kateri koli drugi temi.

Že za arhaičnega človeka je bila menstruacija in njena funkcija nelogičen pojav, ki je zaradi prisotnosti krvi na prvi pogled spominjal na poškodbo. – Toda značilna je le za ženske, ponavlja se v luninih ciklih, traja v določenem življenjskem obdobju, nato izgine, ni je tudi med nosečnostjo, pojavlja se v telesnem predelu, povezanim s spolnimi užitki in hkrati telesnimi odpadnimi produkti.

Zgodovina kaže, da je njena nenavadnost od vsega začetka begala predvsem moški svet, saj so o menstruaciji, njenem bistvu in učinkih, povečini modrovali in pisali prav moški.

Bila je predmet njihovega močnega prevzemanja, in hkrati izvor strahov pred strupeno močjo ženske z menstruacijo. S tega stališča je menstruacija postala kulturni pojav. In zgodilo se je, da je ta povsem ženska zadeva prešla v domeno moških.

Strupena moč menstruacije

Prepričanje, da je ženska z menstruacijo okolici nevarna in da menstrualna tekočina prinaša celo vrsto težav, je bilo razširjeno že v antičnih časih.

Aristotel je na primer trdil, da naredi odsev ženske, ki ima menstruacijo, ogledalo motno, in začara tistega, ki se vanj pogleda. Celo ostre predmete spreminja v tope.

Filozof Plinij je imel menstrualno kri za usodni strup, ki semenom odvzame plodnost.

Pes, ki pride v stik z menstrualno tekočino, naj bi poblaznel.

Ženska naj bi bila s svojo menstrualno močjo sposobna odgnati nevihte, močne vetrove in strele.

Hindujci so verjeli, da moški izgubi svojo moč, energijo in modrost, če se približa ženski z menstruacijo.

Nekatere angleške ženske še danes verjamejo, da se mleko, ki je prišlo v stik z žensko, ki ima menstruacijo, ne da predelati v maslo.

Zarathustra je menstruacijo razlagal kot delo hudiča in njegovih temnih sil. Nekatera plemena v Afriki verjamejo, da bo krava, katere mleko pije ženska z menstruacijo, umrla.

Vietnamske ženske v času menstruacije niso smele priti v stik z opijem, ker naj bi postal grenak, na Sumatri jim je bilo prepovedano stopiti na riževa polja.

Očiščenje nečiste ženske

Razlaga o nečistosti menstrualne krvi, ki je usodno zaznamovala nadaljnjo zgodovino ženske menstruacije, pripada filozofu Pliniju (23–79 n. š.).

Menil je, da je menstrualna kri snov, iz katere je oblikovan otrok. Plinij je sklepal, da se kri izloči in je zato nečista, če ne pride do nosečnosti, pri kateri bi se tekočina koristno uporabila.

S tem dognanjem se je strinjala tudi tako pomembna medicinska avtoriteta, kot je bil Galen. Iz tega je seveda sledilo, da je ženska kot ‘nosilka’ nečiste krvi za dolgo obdobje postala prav tako nečista, pravzaprav bitje z napako.

Takšna in podobna ‘veleumna dognanja’ antičnih modrecev o menstruaciji in ženski z menstruacijo so služila kot neizčrpen vir navdihov tudi mlajšim srednjeveškim mislecem.

Podobno so pozornost posvečali razglabljanju o prepovedih, ukrepih in nasvetih, kako se izogniti grožnji in škodi, ki jo povzroča ženska z menstruacijo za okolico. Prav nikogar pa na primer ni zanimalo žensko počutje v času, ko je imela menstruacijo, in njene morebitne tegobe. Skoraj nič ni znanega o ženskem ravnanju oz. higieni med menstrualnimi dnevi.

Krščanstvo je menstruacijo tako kot vse ostale bolezni povezalo z grehom. Za kazen izvirnega greha si je Eva pridelala mesečno krvavitev, postala je njeno vsakomesečno prekletstvo in hkrati svarilo Vsemogočnega vsem pripadnicam Evinega spola.

V času zgodnjih kristjanov ženske z menstruacijo zaradi domnevne nečistosti niso smele v družbo.

Natančno izdelane očiščevalne kanone so imeli Judje, ki so se pred ženskami z menstruacijo ščitili na več načinov: praviloma so sežgali vse, česarkoli so se dotaknile, prepovedan jim je bil vstop v sinagogo oziroma kakršen koli stik s svetim, moškim je bilo strogo prepovedano videti golo žensko z menstruacijo.

Po koncu menstrualnega obdobja so morale darovati žrtev, ki ni bila nič drugega kot odkupnina za greh.

Sedmi dan menstruacije so se morale okopati v posebnem čebru, si postriči nohte ter si počesati lase. Nato so jih trikrat potopili v vodo, dobile so svežo obleko, in šele takrat so bile dovolj čiste, da so ponovno služile svojemu možu.

Strahovi, ki jih je izzivala ženska z menstruacijo, so seveda nujno zahtevali koncept očiščenja.

Nečiste ženske je bilo potrebno v splošno dobro po koncu menstrualnega obdobja s posebnimi, pogosto ponižujočimi metodami očistiti.

Že v Egiptu so se v času menstruacije umivale v posebnem delu hiše v vodi, ki ji je bila dodana soda. Turške ženske naj bi se v tistih dneh kopale trikrat na dan.

V Iranu so imeli zanje posebno hišo. Tudi otočani južnih morij so jih zapirali v ločene koče. V Angoli so bile pobarvane, da je bilo vidno, v kakšnem stanju so.

Severnoameriški Indijanci so ob koncu menstrualnega cikla izvajali poseben očiščevalni ples.

Ženskam v spodnjem Kongu pa v času menstruacije ni bilo dovoljeno pripravljati obrokov moškim, med pogovorom z njimi so morale v ustih držati pipo.

Ženske so zaradi tabujev o menstruaciji skozi čas in prostor torej predvsem trpele.

Dolgo je trajalo, da si je medicina in z njo še posebej moški svet razložil pomen in bistvo tega izključno ženskega pojava.

Znanost je menstruacijo na koncu omejila na viharno divjanje hormonov, ženska je postala ujetnica svoje lastne biologije.

Sodobna bojevnica je sicer odrešena številnih vraževernih in mukotrpnih menstrualnih postopkov, ker svoje okolice ne ogroža več neposredno.

A še vedno je vzgojena, da čim bolj odmisli, ignorira, prikrije, skrije svoj (nečisti) mesečni pojav. Za žensko velja, da je v tistih dneh sitna, zmedena, neodgovorna – skratka šibka.

Zdravilni učinki

Vse, česar se je človek bal, je veljalo za močno, to pa so s pridom izkoristili številni zdravilci.

Z menstrualno krvjo so v ozdravitvene namene počeli marsikaj: verjeli so, da menstrualna kri in urin pospešujeta rast rastlin; že Plinij je zapisal, da gola ženska z menstruacijo s sprehodom po poljih pred sončnim vzhodom povzroči smrt škodljivcev na rastlinah.

V Nemčiji so verjeli, da kapljice menstrualne krvi, ki jih nakapamo v kavo, delujejo kot ljubezenski napoj.

Na še eno zanimivo opažanje o sicer izjemno redkih pozitivnih psiholoških učinkih menstruacije smo naleteli v literaturi – ker menstruacija loči moškega in žensko vsak mesec za en teden, naj bi to pri možu krepilo ljubezen in mu vsak mesec znova dajalo možnost, da jo pogleda tako kot na poročno noč.

Še posebej cenjena pri zdravljenju kuge, protina in tumorjev je bila prva menstrualna kri zdrave deklice.

V srednjem veku so z menstrualno tekočino zdravili rane, vnetja, iskana je bila kot kozmetični preparat pri odpravljanju mozoljev.

V nekaterih zdravilskih krogih so jo celo utirali v podplate epileptičnih bolnikov in z njo zdravili hidrofobijo. – O številu ozdravitev žal ni poročil.

Luna in fenomen menstruacije

Izvor besede menstruacija se nanaša na periodični dogodek; na njegovo ciklično naravo: latinsko mensis pomeni mesec, menses pa označuje menstrualno kri oziroma tok krvi iz maternice, ki se pojavi približno vsake 4 tedne.

V različnih časovnih obdobjih in na različnih koncih sveta so ljudje fenomen menstruacije močno povezovali z luno, ki naj bi povzročala menstruacijo in hkrati urejevala ponavljajoče se ženske funkcije.

Kot je znano, je luni in njenim menam pripadel sloves prvega časovnega merilnika in element vode, ki je po svoji naravi tekoča tako kot čas.

Oba – čas in voda – sta postala v človekovih predstavah simbol ženskega principa, ki je bil poosebljen v luni.

Menstruacija kot ženska zadeva nosi znotraj teh predstav pomembno vlogo, saj je vezana na mesečno obdobje, se pravi čas.

Menstruacijski ciklus tako s časovnega stališča določa ženske veliko bolj kot moške, ki so manj odvisni od njega.

Ženske naj bi bile iz tega razloga v prednosti – bolj kot moški smo nagnjene k obvladovanju časa in brezčasnosti.

Zanimivo je, da se te na videz univerzalne prastare ‘primitivne’ ideje v zadnjih letih močno vračajo.

Vedno več zahodnih sodobnih žensk se je začelo vračati k starodavni mistični tradiciji, ki časti žensko v luni in uteleša posebne ženske duhovne vrednote. Številne se s samoopazovanjem in občutenjem trudijo znova najti vez med svojim cikličnim bivanjem in luninim krogom.

Ženska skrivnost: tri evine faze

Lunine mene v mitologiji predstavljajo tri obdobja v življenju ženske: deklico – ženo – starko. Ženski menstrualni cikel, ki ustreza luninemu, pa je nenehno menjavanje teh faz. Vsaka ženska mesečno prehaja skozi vse tri faze, ki jih podrobneje predstavljamo v nadaljevanju.

Mlada luna – deklica – predovulacijsko obdobje

Ko Luna začne svojo pot na nebu, hkrati sproži številne aktivnosti, za katere ni nujno, da jih dojemamo tudi na zavestni ravni.

Tako kot mesec vpliva na plimo in oseko morja, učinkuje na tok vseh teles, ki vsebujejo vodo, torej tudi naših. Mlada luna potisne vodo navzgor, proti obalam kopnega v obliki vala, ki se začenja lomiti.

Zato v mitologiji simbolizira nove začetke, obnovo, neodvisnost, socializacijo, spolnost, odkrivanje globljih resnic. Približno tako naj bi se počutila ženska v tretjem oziroma četrtem dnevu mesečnega ciklusa.

Njeni hormoni vzvalovijo in če še teden dni pred tem ni verjela vase, ji sedaj rastoči hormonski val (esterogena in progesterona) daje občutek obnove in rastoče energije.

Prav to naj bi pokazala ena od novejših raziskav: ženske so v predovulacijskem obdobju v resnici bolj neodvisne, kreativne in samoiniciativne, nagnjene k začetkom novih projektov, intenzivnejšemu družabnemu življenju na poslovnem ali osebnem področju.

Sestanki, zmenki, vsakodnevna gospodinjska opravila se zdijo obvladljivejša v primerjavi z brezupom predhodnega tedna.

Polna luna – žena (mati) – ovulacija

Ko Luna narašča v svoji polnosti, hkrati trosi in seje energijo, s katero se hrani nočno življenje. V tem času val udari ob obalo in jo napolni s svojo energijo ter življenjskim tokom.

Mitološko polna luna simbolizira mater, negovalko in nosilko sadov življenja. Sočasno z energijo naraščajoče lune tudi žensko bitje hormonsko zacveti in občuti povečano ustvarjalno energijo.

To je čas negovanja življenja, ki jo obdaja, naj bo to otrok, partner, žival, vrt, dom ali služba.

Spremembe, ki se zgodijo od predovulacijske faze ženskega hormonskega cikla, ko naj bi bile družbeno aktivne, pa do ovulacijske stopnje, ko naj bi življenje objemale v vsej njegovi popolnosti, so sofisticirane.

Po novem začetku nastopi čas svobodne ustvarjalnosti, ko naj bi ženska negovala tisto, kar ji je najbolj pomembno. V tem obdobju naj bi imela ženska tudi najmočnejšo željo po zanositvi v celotnem hormonskem krogu.

Padajoča luna – starka – poovulacijsko obdobje

Ko Luna začne izginjati v nebo, se tudi val, ki je treščil ob obalo, zvije navznoter, pripravljen, da se vrne.

Enako velja za vse živo, ki je bilo aktivno ob polni luni. Ugašajoč lunin sij upočasni aktivnosti, ljudje se umaknejo v toplino in zavetje svojih ognjišč.

Mitologija pripisuje tej fazi atribute odbojnega, introvertiranega, misterioznega, skrivnostnega in obenem zelo močnega.

Prav takšne značilnosti naj bi veljale za ženske v poovulacijskem obdobju. Odprtost in skrbnost preideta v potegnjenost vase, tišino, reflektivnost, misterioznost.

To je za žensko in njeno okolico najbolj ogrožujoč in strašljiv čas hormonskega cikla. Ker se ne zaveda sprememb, dvomi vase, podcenjuje svoje napore preteklih treh tednov in postane samouničujoča.

Večina žensk je bila naučenih, da opisana občutja v poovulacijskem obdobju dekodira kot sindrom telesnega neravnovesja, preutrujenosti in obremenjenosti, ki se ga lahko odpravi z apaurinom, s kozarčkom ali z dvema.

To je lahko obdobje impulzivnega zapuščanja partnerjev, domov in služb. Četudi se po enem tednu, ko hormoni v telesu znova naraščajo, številne sprašujejo, zakaj so pravzaprav to storile.

V svetovnem spletu je mogoče prebrati številne pozitivne izkušnje žensk, ki so v starodavnih ženskih misterijih našle vir lastnega navdiha.

Ko ženska začne živeti v skladu s svojim naravnim ciklom, ga ne zanika ali ne živi proti njemu, so stvari z lahkoto opravljene.

To je edina pot, po kateri lahko postanemo celota. Ženski hormonski ciklus je temelj ženske moči, kolektivne in individualne. Vsak nov cikel, skozi katerega gremo, je lahko napredek v razumevanju in uresničevanju samih sebe.

Vračanje k naravnim ciklom

• Večina žensk v urbani družbi nima menstruacije v skladu z luninim ciklom, saj so učinkovito odrezane od naravnih vplivov, ki bi menstrualni cikel sprožili hkrati z lunarnim.

• Nekatere študije so pokazale, da je življenje v ženski skupnosti pomemben faktor, ki prispeva k menstrualni usklajenosti: pri ženskah, ki živijo v komuni, se menstrualni ciklus uskladi. Sočasna menstruacija naj bi bila značilna tudi za lezbične pare.

• Kaj bi se zgodilo, če bi nenadoma dobili menstruacijo moški namesto žensk? – Odgovor je jasen: menstruacija bi postala zavidanja in ponosa vreden možat dogodek. Starejši bi se hvalili, kako dolgo in koliko, prva menstruacija pa bi zagotovo postala predmet religioznih ritualov in moških zabav.

• Dokazano je, da moški, ki živijo z ženskami, ki so v menopavzi, večkrat zbolevajo kot tisti, ki živijo z ženskami, ki imajo (še vedno) menstruacijo.

Napisala: Vesna Fister

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih