Verjetno ni človeka, ki ne bi ob občutku lakote postal vsaj malo nervozen, razdražljiv oziroma po domače povedano "tečen" (pa naj si to prizna ali ne). In za tem obstaja razlaga, ki sega vse do evolucijskih začetkov. Razdražljivost, ko smo lačni, namreč ni zgolj slab dan ali pomanjkanje samokontrole, temveč povsem realen biološki odziv telesa.
Ne spreglejte:
Ko dlje časa ne jemo, raven krvnega sladkorja začne padati, s tem pa se zmanjša tudi dotok energije v možgane. Ker so ti skoraj povsem odvisni od glukoze, se hitro pojavijo težave s koncentracijo, utrujenost in večja čustvena občutljivost. V takem stanju možgani težje nadzorujejo impulze, zato se odzivamo hitreje, bolj ostro in manj potrpežljivo kot običajno.
Ob tem telo zazna pomanjkanje hrane kot stresno situacijo.
Takrat se aktivira izločanje adrenalina in kortizola, hormonov, ki sta namenjena preživetju. Njuna naloga je, da telo spravita v stanje pripravljenosti, a stranski učinek tega je notranja napetost, razdražljivost in občutek nemira. Pravzaprav nas organizem na ta način sili, da poiščemo hrano, saj brez nje ne more normalno delovati.
Pomembno vlogo ima tudi serotonin, hormon, povezan z dobrim razpoloženjem in čustveno stabilnostjo. Ko smo lačni, njegova raven pade, zato se zmanjša občutek zadovoljstva, potrpežljivost pa hitro popusti. Kar pomeni, da nas lahko majhne nevšečnosti, ki bi jih sicer spregledali, v takem stanju močno zmotijo ali celo razjezijo.
Vse skupaj pa ima tudi evolucijsko ozadje.
Lačen človek je bil v preteklosti bolj pozoren, bolj odločen in pripravljen narediti več za to, da pride do hrane. Razdražljivost je bila torej koristna lastnost, ne napaka. Če bi bili ob pomanjkanju hrane mirni in pasivni, bi imeli bistveno manj možnosti za preživetje. Zato se ob lakoti pogosto zgodi še nekaj: možgani začnejo okolico dojemati bolj negativno.
Nevtralne situacije se zdijo bolj konfliktne, ljudje bolj nadležni, težave večje, kot v resnici so. Krivde za slabo voljo ne pripišemo lakoti, temveč svetu okoli sebe. Ko smo torej lačni, nismo sitni brez razloga. Naše telo in možgani delujejo v obrambnem načinu, katerega edini cilj je preživetje. Hrana v takem trenutku ne pomeni le energije, temveč tudi ponovno vzpostavitev čustvenega ravnovesja.
