Ste se kdaj vprašali, zakaj v resnici jočemo od sreče? Odgovor je, ker so včasih čustva preprosto prevelika za telo. Ko smo zelo srečni, se v nas zgodi nekaj podobnega kot pri žalosti ali šoku: čustvo preseže naš običajni razpon obvladovanja. Možgani zaznajo čustveno preobremenitev, tudi kadar gre za pozitivna čustva, in skušajo ponovno vzpostaviti ravnovesje. Solze sreče so pravzaprav način, kako možgani vzpostavijo čustveno ravnovesje.
Ne spreglejte:
Ko čustva, tako negativna kot pozitivna, postanejo premočna in "preplavijo" sistem, možgani sprožijo nasprotno reakcijo, torej jok, ki aktivira pomirjujoči del živčevja, tj. parasimpatikus. Ta telesu sporoči, da je varno upočasniti, zadihati in se umiriti. Temu pojavu pravimo dimorfni izraz, gre pa za uporabo navidezno "negativnega" odziva (jok) za uravnavanje pozitivnega čustvenega šoka.
Zakaj se to pogosto zgodi prav ob sreči?
Močna sreča je redko samo ena sama emocija. Pogosto se preplete z olajšanjem (nekaj se je končno izšlo), hvaležnostjo, presenečenjem, občutkom globoke povezanosti ali zavedanjem, koliko smo morali prestati, da smo prišli do tega trenutka. Zato se solze sreče pogosto pojavijo tam, kjer se sreča dotakne tudi nečesa zelo osebnega in globokega.
So solze sreče drugačne od solz žalosti?
Na fiziološki ravni ne bistveno. Gre za čustvene solze z zelo podobno sestavo. Poleg tega so na primer refleksne solze (običajno zaradi čebule) skoraj samo voda za izpiranje očesa, medtem ko so čustvene solze gostejše, vsebujejo beljakovine, stresne hormone (kortizol) in naravno protibolečinsko snov (levcin enkefalin).
Kadar jokate, se telo fizično "razstruplja" in sprošča pomirjevala, zato se po solzah počutite lažje oziroma bolje. Razlika torej ni v solzah samih, temveč v kontekstu in pomenu, ki ga ima trenutek za nas. Jok od sreče ni protislovje. Je dokaz, da telo zna poskrbeti za ravnovesje tudi takrat, ko je lepo; morda celo prelepo, da bi ostalo le znotraj v nas, tiho.
