Jesti ali ne jesti?

So vam znani takšni ali podobni notranji dialogi, ki se sprožijo, ko vabljivi kos peciva preide v prvi plan? Ko se aktivira neskončna dilema: bi ga pojedla ali ne? Ali ne bi bilo bolje, da bi si lahko ob pogledu na sočno rezino preprosto rekle “ja, pojedla jo bom” ali “ne, hvala, tokrat nisem lačna”? Nobenega “kalkuliranja”, koliko gimnastičnih vaj in znoja bo potrebno žrtvovati za nekaj trenutkov sladke naslade.

Nobenih razlogov za občutek krivde. Nobenega skrivanja. Nobenega stresa. Za vse, ki vas hrana vedo znova spravi s tira (številka ni majhna), se to v danem trenutku zdi podobno misiji nemogoče. Veliko dejavnikov je, ki še posebej ženske možgane obremenjujejo s konfliktnimi mislimi glede hrane in hranjenja in neredko povzročajo občutke samoprezira in obtoževanje lastnega karakterja, ki se je v boju z obloženim krožnikom že tolikokrat izkazal za šibkega nasprotnika.

A minskega polja v možganih – vira zoprnih občutkov krivde – se lahko odrešite. Naprej boste morale razvozlati in doumeti svoje misli. Jedro problema namreč tiči v dejstvu, da večina med nami “napade” zavoj čokolade ali crispija, da bi nahranila srce in dušo, torej čustva, in ne želodec.

Gre za fenomen čustvenih uživalcev hrane, ki s slednjo ne zapolnjujejo želodčnih lukenj, temveč pitajo potrebe v svojih glavah, pravi avtorica knjige Fat Is A Feminist Issue, Susie Orbach. Številke kažejo, da glede na razširjenost tega pojava postaja zahodni svet v zadnjem času podoben naciji “čustvenih jedcev”.

Ženske in hrana

Konfliktni odnosi do hrane so posebno značilni za ženske, težave s hrano so namreč po statističnih ocenah pri njih kar 5- do 10-krat pogostejše kot pri moških. Vzrok za takšno stanje lahko najprej poiščemo v socialnih in družbenih dejavnikih. Kljub morda večji asertivnosti sodobnih žensk v primerjavi z desetletji prej se še vedno trudimo ugajati in zadovoljevati družbene standarde sprejemljivega, lepega, sprejetega.

Pravzaprav je današnji konfliktni odnos žensk do hrane primerljiv z njihovim odnosom do spolnosti pred seksualno revolucijo pred tridesetimi leti, ugotavljata avtorici knjige Konflikt žensk okoli hrane in spolnosti, Meadowa in Weissova.

Današnja dilema jesti ali ne jesti je močno podobna tisti izpred tridesetih let – bi ali ne bi – (na temo spolnosti). Simptomi so sicer drugačni, vendar dilema ostaja v bistvu enaka. Tako kot so enaki občutki, ki jih povzroča razpetost med željo in potrebami ter namišljenimi družbenimi normami: strah, krivda, sram.

Zato “dobre” punce pogosto ne upajo ustreči svojim potrebam in željam, da ne bi izpadle brez samokontrole, neresne in zanemarjene (gre za nezaželene lastnosti, ki jih na splošno pripisujemo debelosti in debelim ljudem) in jih raje zanikajo. Kršitev prepovedi ženske največkrat vodi v samokaznovanje, mučenje same sebe.

Hrana za čustva

Odnos do hrane je na drugi strani močno povezan z vašim osebnim življenjem, z družino, v kateri ste odraščale. Družinsko življenje ima namreč velik vpliv na človekov odnos do hrane in hranjenja. Pobrskajte malo po spominu, kdaj so vas starši nagradili s čokolado, ali ste praznovale rojstni dan s torto, kolikokrat so vam izkazovali odobravajoča čustva, kadar ste pojedle obrok, pripravljen posebej za vas.

Spomnite se družinskih praznovanj in maminih ur, preživetih za štedilnikom ter posebne hrane, pripravljene za posebne priložnosti. Skozi leta ponavljajočih se situacij začnemo določena čustva povezovati z uživanjem hrane, ki je pravzaprav sploh ne potrebujemo. Navade in prehranjevalni vzorci, pridobljeni v okviru družine, vas lahko na primer silijo, da ljubezen izražate s hrano ali da vam hrana služi kot uteha.

Slednje velja predvsem za družine, kjer vlada prepoved izražanja negativnih čustev (besa, žalosti, jeze, uporništva). Morda same v tem trenutku strastno mislite na dvojni čokoladni kolaček zato, da bi možgane osvobodile še svežih misli na žaljivo vpitje svojega partnerja?

V takšnih in podobnih trenutkih s hrano nadomestite potrebo po objemu in zagotovilo, da vas ima kljub vsemu še vedno rad. Basanje s hrano je torej pogosto dejanje, ki ga zaradi čustvene vznemirjenosti ne zmorete obvladovati. Dobro je vedeti, da hrana lahko zadovolji le želodčno lakoto.

Ostale potrebe, ki izvirajo iz zamorjenosti, dolgočasja, osamljenosti ali jeze, pa ugasi le začasno. Trenutke nezadovoljstva torej lahko doživljate kot lakoto, zato avtomatično posežete po prigrizkih v obliki težke, močno začinjene in mastne hrane. Hrana, bogata z ogljikovimi hidrati in maščobami, h kateri spadajo vsi sladki užitki, namreč tudi fizično vpliva na vašo čustveno G-točko – kot neke vrste hitro mamilo.

Zato hrepenite raje po piškotih kot solati, saj telo od vas zahteva, da nadomestite v stresu porabljeno energijo. Ogljikovi hidrati in maščoba telesu preskrbita točno to, kar zahteva: kalorije, ki ste jih izgubile v težkih trenutkih. Vse to je pravzaprav povezano s hormoni, razlagajo strokovnjaki. Kadar je človek prestrašen ali močno razburjen, se v telesu zvišata hormona adrenalin in kortizon. To povzroči, da se človek v danih okoliščinah bori ali zbeži, posledično se količina hormonov normalizira.

Problem nastane pri vsakodnevnem stresu (naglica, skrbi), ko sprostitvi hormonov ne sledijo vedno akcije. Adrenalin in kortizon se zato “spravita” na vaše ogljikove hidrate in maščobne zaloge, da bi sprostila energijo v krvni obtok. V krvi se posledično poviša količina sladkorja, telo proizvede inzulin, ki povzroči padec krvnega sladkorja in razpoloženja. Vaše s pomočjo hrane izboljšano razpoloženje, zato traja le kratek čas (kvečjemu eno uro).

Po zavitku čokolade znova občutite močno potrebo po novem odmerku sladkorja. Hkrati se seveda kot ženske počutite slabo tudi zaradi krivde, da ste sploh jedle. Čeprav so naša čustva zapletena v to, kar jemo, jih ni nemogoče razplesti. Razumeti morate le to, zakaj jeste na način, kot jeste. Ko se naučimo uživati hrano in z njo zadovoljevati le tisto potrebo, ki ji služi, postanemo srečnejši in bolj zdravi.

Med užitkom in prepovedjo

Že dolgo je od tega, ko je hrana človeku predstavljala predvsem vir preživetja, ko so ljudje jedli zato, da bi preživeli. Kar pa ne velja za nas, moderne prehranjevalce, ki tudi zahvaljujoč razvoju marketinških načinov komunikacije živimo zato, da bi jedli. Da bi uživali. Točno tako kot ljudje na reklamah – s pridihom ekstatičnosti ob konzumiranju različnih prehranjevalnih artiklov.

Hrana je postala vir užitka. Vendar drugačnega za moške kot za ženske. Odnos žensk do hrane je namreč specifičen po svoji ambivalentnosti. Po eni strani se ženski skozi socializacijo vsiljuje vloga gospodinje, “skrbnice”, ki je zelo povezana s hrano, ker zanjo skrbi, po drugi strani pa se ji prepoveduje uživanje te hrane, ker sicer nepisane družbene norme od nje zahtevajo vitkost.

Ženske predstavljajo za oglaševalce hvaležno ciljno skupino, dovzetno tako za kuharske recepte kot navodila in pripomočke za doseganje idealnih telesnih mer. Nikogar očitno ne moti, da nasvetom za hujšanje v revijah sledijo strani z mamljivimi recepti ob fotografijah, ki že na prvi pogled vzbujajo tek.

Oglasu, ki propagira sladoled kot vir že kar erotičnega užitka, sledi brezhibno telo manekenke v naslednjem oglasu, ki vas prepričuje v čudežnost kreme proti celulitu. Živimo pač v času kulta vitkosti, ko se tudi ženske z normalno težo trudijo hujšati, da bi čim bolje zadostile idealu ženskega telesa.

Bitka za nadzor nad hrano oziroma telesom se pogosto sprevrže v obsedenost. Sodobne ženske so pravzaprav prisiljene v konfliktno situacijo, nenehno so razpete med užitkom in prepovedjo, med dietami in nekontroliranim basanjem, ko imajo dovolj prikrajševanja, med grehom in krivdo oziroma sramom.

Pridne punce se odrečejo sladici

Angleška psihologinja Linda Papadopouls se strinja: “Poznam ženske, ki popadejo škatlo čokoladnih piškotov, ko se znajdejo v stresni situaciji, in potem nadaljnje tri dni preživijo le ob sadju in vodi, da bi utišale občutek krivde kot posledico kršitve prepovedi.

Potem so tukaj še tiste, ki vzrojijo že, če jih partner na koncu kosila vpraša, ali je sladica sploh potrebna, ker so prepričane, da je bilo – sicer iskreno vprašanje – predmet kritike njihove ’prevelike’ teže. Morda ste v določenih vsakodnevnih situacijah pretirano plahe, zato si poskušate zvečer ob praznjenju hladilnika povrniti samospoštovanje – kar je neprimerno manj boleče od denimo dela na samem sebi oziroma od ukvarjanja s svojimi slabostmi.

Kakorkoli – pravi razlog takšnega razvajanja s hrano tiči v vprašanju, kako se vaša osebnost počuti v določenem trenutku, in ne v dejanski potrebi po hrani”, pravi psihologinja. Med drugim ugotavlja, da se vse več žensk boji pogoltniti grižljaj hrane, ki vsebuje več kot miligram maščobe oziroma sladkorja.

Vneto prikimavate? “Koliko nas sploh še lahko brez sence slabe vesti pospravi porcijo sladoleda s smetano, ne da bi pri tem vsaj na začetku štele kalorije in razmišljale o razvoju maščobnih blazinic”? se sprašuje strokovnjakinja.

Svobodne v odnosu do hrane

Kako se odpovedati čustveni hrani?

Trik št. 1

Zavedajte se čustev, povezanih s hrano. Ključ do prekinitve nekontroliranega prehranjevanja je ravno v tem, da prepoznate in definirate potrebo, ki jo nameravate zapolniti s hrano. Približno dva tedna pišite dnevnik: zabeležite si vse, kar pojeste in opišite svoje občutke ob tem.

Na tak način boste lažje ugotovile, zakaj jeste. Za lajšanje dolgočasja, slabega počutja in samopomilovanja poskušajte najti drugačne načine od hranjenja s priljubljenimi sladkarijami. Če na primer nimate dobrega mnenja o sami sebi, vprašajte najboljšo prijateljico, zakaj vas ima rada. V primeru, da vas preganja dolgčas, razmislite o tem, da bi se začele ukvarjati z nečim, kar vas veseli.

Trik št. 2

Prepoznajte sprožilce ”lakote”. V svojem dnevniku poiščite teme, ki se ponavljajo. Morda boste ugotovile, da vas bremeni odnos do mame. Mogoče boste presenečene, ko boste dojele, da na splošno jeste, ko se nahajate v stresni situaciji; da ne morete brez vrečke kikirikijev po vsakem prepiru s partnerjem.

Trik št. 3

Kljubujte sporočilom. Mislite, da bi morale shujšati do konfekcijske številke 36? Kdo pravzaprav to misli? Vaša mama ali vaši sprani možgani? Ali partner resnično sovraži vaše telo? Bi se v manjših oblekah počutile bolj srečne? Ali bi na sebi sploh kaj spremenile, razen seveda telesnih mer? Bodite iskrene, ko odgovarjate na vprašanja!

Trik št. 4

Naučite se prepoznati lakoto. Ljudje premoremo posebne mehanizme, ki uravnavajo našo telesno težo. Ti delujejo najbolj učinkovito takrat, ko jemo, kadar smo lačni, in nehamo, ko se pojavi občutek polnosti. Če nimate pojma, kdaj bi jedle, ne jejte, ker to pomeni, da niste lačne. Veščina prepoznavanja sprožilcev lakote je pot do obvladovanja vaših prehrambenih navad. Ni nujno, da lakoto čutite le v želodcu; lahko jo povzroča tesnoba v prsih ali stisnjenem grlu.

Dokler ne boste prekinile začaranega kroga uživanja hrane, še preden ste lačne, pravih sprožilcev lakote seveda ne boste mogle prepoznati. Če se dieti nočete odpovedati, jo načrtujte v obliki uživanja več manjših obrokov. Kadar ne jeste redno, se namreč nivo krvnega sladkorja v telesu zniža, kot odgovor na to pa se pojavi občutek stresa. Strokovnjaki priporočajo pet manjših obrokov na dan (koristilo vam bo, če boste začele z obrokom sadja), odpovejte se sladkorju, čokoladi in kofeinu.

Trik št. 5

Ponovno odkrijte svojo priljubljeno jed. Kadar boste brez težav jedle zato, ker ste bile lačne in nehale ob občutku sitosti, bo nastopil čas, ko boste pripravljene jesti tudi tisto, kar imate najraje. Lahko se boste vrnile nazaj k hrani, ki ste jo etiketirale kot prepovedano in uživale v njej. Obiščite svoj priljubljen lokal ali trgovino in si privoščite hrano, ki je še ne poznate. Uživajte v vsakem grižljaju posebej in si zapomnite svoje občutke ob tem.

Trik št. 6

Preusmerite pozornost kam drugam, kadar se zaveste svoje namere, da bi nekaj pojedle, kljub temu da niste lačne. Spravite se v kopalno kad ali se zatopite v knjigo, pokličite prijateljico. Poskusite z redno vadbo. Številne raziskave so namreč pokazale, da 20 minut gibanja učinkovito zmanjšuje stresne občutke. Odženite občutke krivde. Ko bo občutek potrebe po hrani preteklost, si čestitajte, da se mu niste pustile. Za nagrado si lahko pripišete sposobnost nadzora nad uživanjem hrane, ki je ne potrebujete.

Trik št. 7

Upajte si biti drugačne. Naučite se imeti samozaupanje v lastne odločitve. Samo zato, ker jih je večina za mizo naročila sladico, je ni treba naročiti tudi vam. Same ste najboljše razsodnice za to, kaj je najboljše za vas. Tega ne morejo vedeti vaši prijatelji, še manj najnovejša dieta. Prisluhnite telesu in jejte tisto, kar vam zadiši, ko ste lačne.

Trik št. 8

Bodite lastna oboževalka. To, kar delate, zahteva pogum in predanost in le same ste odgovorne za uspeh. Na to, da ste se odločile spremeniti svoj lastni odnos do hrane, ste lahko resnično ponosne. In ne pozabite, čim bolj prilagodljive boste tudi v odnosu do hrane, manj stresa boste občutile. Povedano drugače, to je pot k srečnejši in bolj zdravi osebnosti.

Jeste, ko ste v stresu?

Če pritrdilno odgovorite na tri ali več vprašanj, najverjetneje spadate med t. i. stresne prehranjevalce:

• Ko se vrnete domov iz službe, nemudoma jeste.

• Medtem ko jeste, zapadete v trans, in še preden se zaveste, je škatla s piškoti prazna.

• Vaše kosilo je največkrat sendvič, pospravljen med tekanjem po opravkih ali za mizo.

• Imate neznanski apetit in ste site le, ko pojeste veliko hrane.

• Čez dan imate rahel občutek lakote.

• Kadar ste razburjene, skregane ali prestrašene, ste nagnjene k temu, da stvari zadržite v sebi.

• Ob gledanju TV pred in po večerji jeste prigrizek, vse dokler ne greste v posteljo.

• Po večerji praviloma hočete še desert.

Vesna Fister

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc