Si tudi ti velika ljubiteljica grozljivk in se sprašuješ enako?
Grozljivke v večini ljudi povzročijo neprijeten občutek, ob katerem jih kar zmrazi - a kaj, če te pustijo povsem neprizadeto? Če se ti je že kdaj zgodilo, da si gledala grozljivko, ne da bi kaj občutila, nisi edina. Pri nekaterih preprosto ne sproži običajnega odziva strahu. Toda kaj se dogaja v teh glavah, da so imune na te trenutke, ob katerih sicer druge zmrazi?
Ne spreglej:
- Doma hodiš bosa? Preveri, ali je to v resnici dobro ali slabo (izjava zdravnika te bo presenetila)
- "Ne želim, da moj partner izve za splav - ali ga mora ginekolog vpisati v materinsko knjižico?" (klic na pomoč Slovenke)
To, da te grozljivke ne prestrašijo, je povsem normalno in ne pomeni, da je s teboj karkoli narobe.
1. Desenzibilizacija na grozljive dražljaje
Prvi razlog je lahko pogosta izpostavljenost. Če si gledala veliko grozljivk, lahko tvoji možgani postanejo desenzibilizirani na tipične strahove, kot so preskoki ali srhljivo vzdušje. Študija, objavljena v reviji Behavior Research and Therapy, je pokazala, da lahko ponavljajoča se izpostavljenost dražljajem, ki povzročajo strah, sčasoma zmanjša odzive strahu. V bistvu se tvoji možgani naučijo, da te situacije v resnici niso nevarne.
Svojo vlogo pa igra tudi poznavanje kulture. Sodobne grozljivke namreč pogosto sledijo predvidljivim vzorcem, zato izkušeni gledalci lažje predvidijo strašljive trenutke, kar zmanjša njihov učinek.
2. Analitična in čustvena vpletenost
Pri ljudeh, ki se filmov lotevajo analitično - osredotočajo se na tehnične podrobnosti, kot so posebni učinki, struktura zapleta ali igra -, je manj verjetno, da se bodo čustveno potopili. Raziskave s področja psihologije medijev kažejo, da posamezniki, ki ohranjajo "gledalčevo distanco", doživljajo manj čustvenih odzivov, saj njihova kognitivna zavzetost prevlada nad čustveno ranljivostjo.
3. Občutek varnosti in nadzora
Pomembno je tudi zavedanje, da gre za fikcijo. Raziskave v Journal of Experimental Social Psychology kažejo, da je manj verjetno, da bodo ljudje občutili strah, če se spomnijo, da je situacija izmišljena. Ta občutek varnosti deluje kot psihološki varovalni mehanizem, ki preprečuje pristne odzive strahu. Hkrati pa imajo tudi možgani svojo vlogo. Prefrontalni korteks, ki je odgovoren za logično razmišljanje, lahko zavira odzive strahu, če razumemo, da dogodki na zaslonu niso resnični.
4. Individualne razlike v sprožilcih strahu
V kolikor te teme niso povezane s tvojimi osebnimi strahovi, se verjetno ne boš počutila prestrašeno, saj so grozljivke pogosto zasnovane tako, da izkoriščajo splošne strahove (npr. tema, izolacija, smrt). Raziskave v reviji Emotion poudarjajo, kako individualne razlike v pogojenosti strahu oblikujejo odzive na dražljaje, ki povzročajo strah.
Tukaj so tudi mehanizmi za spopadanje s strahom. Nekateri ljudje razvijejo močne duševne obrambe pred strahom, kot sta humor ali skepticizem, ki lahko zmanjšajo vpliv groze.
5. Visoka toleranca za strah ali adrenalin
Zaradi lastnosti, kot sta visoka stopnja iskanja občutkov ali nizka stopnja nevroticizma, so lahko ljudje manj nagnjeni k odzivanju na strah. V študiji, objavljeni v reviji Personality and Individual Differences, je bilo ugotovljeno, da osebe, ki iščejo občutke, uživajo v intenzivnih izkušnjah, vključno s strahom, ne da bi ob tem občutile večji strah.
Morda pa so za to zaslužni biološki dejavniki in se tvoja amigdala, del možganov, ki obdeluje strah, manj odziva na izmišljene dražljaje. Nekateri posamezniki imajo naravno višji prag za sprožitev odziva "boj ali beg".
Kaj še pravijo dodatne raziskave?
- Groza in empatija: Študija v reviji Cognitive, Affective, & Behavioral Neuroscience je pokazala, da ljudje z nižjo stopnjo empatije redkeje občutijo strah, ko gledajo like v stiski.
- Teorija socialnega učenja: Ljudje se odzivov na strah naučijo od drugih. Če nisi odraščala v okolju, kjer so se drugi močno odzivali na grozljivke, morda nisi razvila enakih odzivov.
- Analogija s terapijo z izpostavljanjem: Podobno kot terapija z izpostavljanjem pomaga ljudem pri premagovanju fobij, lahko pogosta izpostavljenost grozljivkam ublaži tvoj odziv strahu, saj možgani vsebine ne povezujejo z resnično nevarnostjo.
Tvoje pomanjkanje strahu je torej preprosto odraz tvoje edinstvene psihološke strukture.
Nekateri ljudje gledajo grozljivke zaradi adrenalina, drugi pa so čustveno odmaknjeni. Če si radovedna glede svojih sprožilcev strahu, lahko raziščeš druge vrste grozljivk, na primer psihološke ali eksistencialne grozljivke, ki se bolj opirajo na subtilne, možganske strahove. Navsezadnje ni pravega načina, kako uživati (ali ne uživati) v grozljivkah.
Novo na Metroplay: Alenka Husič o najlepših spominih, vzgoji hčerk in pestrem preteklem letu