"Ima erekcijo, med spolnim odnosom je vse v redu, a nikakor mu ne pride" (preverite, kaj v resnici narobe)

Včasih si mislimo, da moška spolnost poteka kot po tekočem traku: vzburjenje – erekcija – orgazem – konec zgodbe. A v resnici stvari niso vedno tako preproste. Kaj se zgodi, ko ima moški erekcijo, a nikakor ne more doživeti vrhunca? Ne, to ni mit, in ja, zna biti precej frustrirajoče. Zanj in zanjo. Čeprav se o tem redko govori, je to pogostejše, kot si mislimo.

Ne spreglejte:

• "Svojo mačeho sem slišala svojim prijateljicam govoriti, kako sem ..." (izpoved šokirane Slovenke)

Zakaj se to dogaja in zakaj je povsem v redu, a tudi vredno pozornosti? Na kratko: če moški dobi erekcijo, a ne pride do orgazma (ali ejakulacije), govorimo o odloženi ejakulaciji ali celo anorgazmiji (nezmožnosti doseči orgazem). To ni redkost in pri tem gre za fiziološki ali psihološki pojav, ki ima lahko več različnih vzrokov.

Kateri so možni razlogi za nedoseganje orgazma kljub erekciji?

1. Psihološki dejavniki: stres, anksioznost, pritiski, težave v odnosu, občutek krivde, preobremenjenost. Lahko gre tudi za notranji konflikt – želja je tam, a glava "bremza".
2. Zdravstvena ozadja: sladkorna bolezen, nevrološke motnje, poškodbe hrbtenjače ali prostate.
3. Zdravila in substance: antidepresivi (predvsem SSRI), antihipertenzivi, alkohol ali droge lahko vplivajo na sposobnost doseganja orgazma.
4. Starost: s staranjem se lahko refleksi upočasnijo, vključno z refleksom ejakulacije.
5. Prekomerna masturbacija s specifično stimulacijo: če se moški navadi na zelo specifičen način samozadovoljevanja (npr. močan pritisk, določen položaj), mu lahko običajen spolni odnos ne nudi dovolj stimulacije za orgazem.

Kaj to pomeni za partnerstvo?

Pomembno je poudariti, da to ne pomeni, da partner ni privlačen ali da moški nekaj skriva – večina moških se namreč zaradi tega počuti neprijetno, zmedeno ali celo "manj moško", kar lahko še dodatno poslabša situacijo. Dialog, razumevanje in (če težava traja dalj časa) posvet z urologom ali seksualnim terapevtom so ključni.

Kaj pa sicer lahko pomaga?

• Zmanjšanje pritiska na "performans";
• raziskovanje drugačnih načinov stimulacije;
• čustvena bližina in komunikacija;
• oceniti zdravila in morebitne fiziološke vzroke;
• po potrebi strokovna pomoč.