Po Huxlyju je zgodovina psihiatrije tudi zgodovina humanizma. Ni naključje, da so leta 1793, kmalu po francoski revoluciji, na pariški kliniki Salpetriere psihiatričnim bolnikom prvič sneli okove. Danes upanje zbujajo najnovejša prizadevanja na področju človekovih pravic.
O tem, da duševne motnje niso tako redke, kot se zdi, zgovorno govorijo številke. Na dva milijona prebivalcev razmeroma dobro razvite družbe, kakršna je naša, je v danem trenutku mogoče predvideti okoli 10.000 psihotičnih obolenj in 100.000 depresivnih in anksioznih stanj. Napovedujejo, da se bo do leta 2020 samo depresija z zdaj četrtega prebila na drugo mesto, torej takoj za vodilno, ishemično boleznijo srca.
“Že pri šestnajstih letih so me opominjali, da sem preobčutljiva, preveč čustvena, ter da se vedem za svoja leta neprimerno,” nas je v svojo zgodbo uvedla še ne 25-letna študentka, in nadaljevala: “Obiskovala sem srednjo šolo, rada sem se zabavala, imela sem razmerje, za katerega sem menila, da bo v takrat obstoječem stanju trajal večno. To sem si takrat zares želela.
Prelomnica se je zgodila, ko sem dopolnila 18 let. Takrat me je zaznamovala prva resna življenjska preizkušnja. Zanosila sem. Žal takrat nisem našla druge možnosti kot umetno prekinitev nosečnosti. Fanta, ki naj bi bil oče otroka, s tem nisem obremenjevala. Tudi doma o tem nisem spregovorila. Nihče ni vedel, razen mene. Posledice bolečine, ki sem jo nosila v sebi, sem začela zdraviti z raznimi opojnimi substancami. Da me vse skupaj ne bi potegnilo pregloboko, sem se odločila, da se vpišem na fakulteto.” Zgodba, ki se v svojem začetku zdi le zgodba povsem povprečne slovenske najstnice …
Meje med zdravim in bolnim
Fenomenološki pristop v psihiatriji v nasprotju s klasičnim medicinskim modelom zavrača klasično predpostavko o duševni bolezni. Namesto tega govori o duševni stiski in krizi. In duševne stiske in krize doživljamo vsi ljudje. Nekateri jih lahko rešimo sami, s pomočjo najbližje okolice, drugi tega ne zmorejo. Morda zato, ker nimajo nikogar, ki bi jim bil pripravljen prisluhniti. Če se duševna stiska stopnjuje, nastopi kriza.
Duševno zdravje se zdi samoumeven del našega vsakdana. Veliko govorimo o njem, zaskrbljeni smo zanj, lahko se trudimo, da ga zagotovimo posamezniku, družini, skupini ali kar družbi nasploh, pa vendar konec koncev nihče zares ne ve, kaj natančno naj bi bilo duševno zdravje. Težava je v tem, da jasne meje med zdravim in bolnim v resnici ni.
To, da se nekomu zazdi vaše obnašanje nenormalno, je le njegovo osebno prepričanje in nikakor ne predstavlja tudi dejanskega stanja. Nenormalno namreč ni nujno tudi duševno moteno ali bolno. Diagnosticiranje vsake, tudi nevarne psihične drugačnosti, je in ostaja zgolj stvar psihiatrične stroke. Ker pa so tudi psihiatri le ljudje, lahko predvidevamo, da gre za precej nehomogeno druščino vseh vrst zdraviteljev duše. Odsotnost jasne definicije je zato lahko problematična.
Svetovna zdravstvena organizacija je že pred dobrimi petdesetimi leti podala definicijo zdravja in v njej uradno predstavila tudi pojem duševnega zdravja. Ta definicija je pomenljiva predvsem zato, ker je prvič združila psihološke in socialne dimenzije bolezni s fizičnimi ter jih obravnavala kot enakovredne za pojem zdravja.
Ko povedo, da imaš shizofrenijo
“Na fakulteti sem nato spoznala nekaj sorodnih duš,” je nadaljevala. ”Čez dan smo bili na predavanju, ko pa nam je vse presedlo, smo odšli na kakšno pijačo. Se sprašujete, kako sem svojo opojnost kombinirala z učenjem?” se je bistro odzvala na vprašujočo mimiko. “Preprosto sem si zadala nalogo, ki jo moram opraviti, zraven malce nejevoljno prestavljala knjige, kasneje pa sedla za mizo in enostavno pričela delati. Najraje sem se učila ponoči. Posledica tega je bila neprespanost, ki se je kasneje izrazila v neke vrste hiperaktivnost, ki naj bi jo bilo potrebno zdraviti.
Tu se začne prava prelomnica v mojem življenju … Bil je november. Pred menoj je bila faza učenja za prihajajoče izpite. Bila sem v finančni stiski, takratna ljubezen mojega življenja pa je ugotovila, da ga moje vedenje in moj način razmišljanja omejujeta, ter da zaradi najinega odnosa občasno doživlja posmeh v krogu svojih znancev in prijateljev. To je bil tudi nekakšen konec dolgoletnega razmerja, ki nikoli ni bil to, kar si večina ljudi predstavlja pod besedo razmerje.
Bila sem človek skrajnosti, zelo žalostna in zelo vesela hkrati. Bližal se je konec leta 1999 in vsi smo pričakovali noč, v kateri bomo prestopili v leto 2000. Jaz pa sem imela nenehno kup zapletov sama s seboj. Ves čas sem bojevala nekakšne bitke: želela sem se osamosvojiti, ker sem mislila, da bom sama zmogla. Pa ni šlo. Za kaj takega nisem bila dovolj zrela … No, na koncu sem izvedela, da je moja goreča želja po osamosvojitvi le plod odzivnega izbruha bolezni, ki se ji reče shizofrenija. Vsaj tako so tedaj rekli zdravniki ...”
Shizofrenijo ali duševno razcepljenost je v medicinsko terminologijo uvedel Evgen Bleuer leta 1908. Bolezen, ki danes velja za ozdravljivo, ima le pri nekaj odstotkih obolelih zločesti potek. Bolezen naj bi bila dokazano dedna, vendar še ne vemo, kako točno se deduje. Ugotovljeno je bilo, da naj bi imel dober odstotek vseh ljudi tako endogeno (notranjo ali genetsko) osnovo za vznik te bolezni.
Zaradi številnih predsodkov, povezanih s shizofrenijo, se še vedno dogaja, da s tako diagnozo psihiater sproži pravi alarm med slabo poučenimi svojci, še posebej odklonilno in strahoboječe pa na takšno informacijo reagira širše, laično okolje prizadetega. Ob besedi shizofrenija se večina ljudi strese, češ: ta je nevaren, osebnostno bo propadel, neuspešen je, morda bo še koga ubil ... Vse to so predsodki.
Nekatere ameriške statistike, pa tudi osebne izkušnje naših psihiatrov, kažejo ravno nasprotno: med shizofrenimi bolniki je na primer kar dva- do trikrat manj agresivnosti kot med t. i. zdravo populacijo, človeška zgodovina pa premore številne prepričljive zgodbe uspešnih in slavnih ljudi, ki so živeli polno z duševno motnjo ali navkljub le-tej.
Donkihotske borbe s predsodki
Naša sogovornica nadaljuje: “Pisalo se je leto 2000, ležala sem v naslonjaču, moje dihanje je bilo neenakomerno, srce je utripalo, kot še nikoli prej, bilo me je izredno strah, nehote sem okoli sebe čutila nekakšne nerazložljive energije, ki sem jim sama pripisovala posebne pomene. Nekaj ur pred tem sem še menila, da je vse to nekako normalno, da gre za proces, ki ga doživlja v svojem prehodu v odraslost sleherni človek, ter da se je čez ta občutja potrebno prebiti, ker je potem na drugi strani vse lepše.
Ko pa je nastopilo jutro 1. januarja 2000, sem se naenkrat zavedla, da sem v zadnjem mesecu zaradi popolne izgube apetita izgubila kar 8 kilogramov … Potem se je vse dogajalo zelo hitro. Znašla sem se v bratovem avtu, varno zaklenjenem, na poti v urgentni blok kliničnega centra. Od tod so me poslali k psihiatru. Spomnim se le še obreda slačenja, umivanja in preoblačenja v bolnišnično spalno srajco, obiska zdravnika, ki je predpisal zdravila, potem pa skoraj ničesar več.
Iz pripovedi ljudi, ki so me obiskovali, danes vem, da sem večino tega časa prespala. Skoraj neprekinjeno in celih deset dni. Temu je sledilo enomesečno zdravljenje. Po izpustu iz bolnice je sledil nov šok. Nekateri ljudje so se enostavno odmaknili od mene in odšli svojo pot, spet drugi so bili skoraj pretirano obzirni, le nekaj redkih je ostalo nespremenjenih – ti v obdobjih po krizah ali med krizo pomenijo največ.”
Zdravnik ji je po odpustu iz bolnišnice prepovedal uživanje katere koli opojne substance (alkohol, marihuana …). In to za vedno! Že enkratno uživanje katere od teh snovi bi lahko sprožilo novo krizo. V zameno za te je prinesla domov tri različne tipe predpisanih zdravil. Te je morala jemati, če je želela, da se najhujša faza krize ne bi ponovila.
“Nato so sledila občasna soočanja s psihiatrinjo, ki je ocenjevala moje napredovanje,” se spominja. “Na začetku zdravljenja je bila ta ocena zagotovo zelo slaba. Mučili so me nenehni napadi tesnobe, kljub zdravilom, še hujše od tega pa je bilo to, da sem bila zaradi zdravil kot človek brez vseh čustev. Bila sem otopela, počutila sem se osamljeno, celo takrat, ko nisem bila sama. Nisem hodila ven, ker sem se bala tega, kako bo okolica gledala name. Imela sem občutek, da tonem …”
Fenomenološki pristop prav to očita tradicionalnemu medicinskemu modelu: da z azilskim (bolnišničnim) načinom obravnave duševnih stisk pelje do popredmetenja, izolacije in stigmatizacije prizadetega. Zato se zavzemajo za takšno pomoč osebam v stiski, kakršna le-teh ne bi iztrgala iz vsakdanjih družinskih in prijateljskih vezi, temveč bi, nasprotno, mrežo stikov še razširila, in tako razbremenila družino. Skupine s takim pristopom so npr. Altra, Šent, Ozara in podobne.
Z zmerno uporabo psihofarmakov, ki dejansko lahko bistveno olajšajo posameznikovo stisko, se te skupine strinjajo. Odločno pa zavračajo prevladujočo prakso, po kateri so psihofarmaki pogosto tudi edina pomoč, ki jo uporabnik dobi.
Vse poti, ki vodijo v Rim
“Ponovno sem vpisala isti študijski letnik, tisto poletje pa posvetila sebi in svojemu procesu okrevanja. Še vedno sem imela veliko količino zdravil, moja psihiatrinja je menila, da sem na dobri poti k okrevanju. Očitno presenečena je bila tudi nad nekaterimi mojimi dosežki v tem času, ker tega od nekoga z mojo diagnozo ni bilo pričakovati. V tem času sem namreč opravila skoraj polovico izpitov vpisanega letnika. Po letu dni sem uspešno zaključila letnik, se vpisala v višji letnik in si našla nova znanstva med ljudmi, s katerimi sem lahko odkrito govorila tudi o svojih za večino ljudi posebnih izkušnjah. Huda osamljenost se je zdaj zdela le še neprijeten spomin iz preteklosti.”
“In ko sem že mislila, da sem življenje postavila na trdne temelje, se je vse skupaj ponovilo. Da bi si dokazala, da sem popolnoma ozdravela, sem namreč opustila jemanje zdravil, ki pa so za večino ljudi s to boleznijo izrednega pomena za okrevanje in vrnitev v prejšnje, zdravo stanje. Na to sem bila s strani psihiatrinje opozorjena, a sem pri svoji odločitvi vztrajala in poskusila brez zdravil. Takrat sem namreč menila, da je moja psihotična epizoda v resnici le posledica uživanja psihoaktivnih snovi, teh pa ‘po bolezni’ nisem več jemala. Neprijetna zgodba se je ponovila in po enem letu sem bila spet v bolnišnici.
Ponovno so mi predpisali ustrezna zdravila, tokrat z manj stranskimi učinki, ki pri zdravilih, ki se v strokovnem žargonu imenujejo nevroleptiki, pogosto spremljajo zdravljenje. Sama pa sem se morala odločiti, kako dolgo bom okrevala to pot. Danes? Pripravljam se na pisanje diplomske naloge in živim … Če je le mogoče kar najbližje temu, kar mi narekujejo moje srčne želje. Z življenjem pa se mi tudi ne mudi več. Novo vodilo je: Lepo, počasi in sproti.”
Psihiatrija je na zahodu pred štiridesetimi leti doživela svoj prvi razcvet prav z odkritjem antipsihotikov. Šele to odkritje je kot razvojno možnost omogočilo premik psihiatrije med ljudi, v skupnost. V večini držav, v katerih se zadnja štiri desetletja razvija t. i. skupnostna psihiatrija, so do danes odpravili že vsaj polovico psihiatričnih postelj. Ljudi z duševno motnjo prej odpustijo, a jih zato pozorno spremljajo na postajah od dnevne bolnišnice prek stanovanjske skupnosti do doma.
Počasi jim vračajo tudi družbeno funkcijo, ki so jo imeli pred nastopom bolezni (s pomočjo delovne terapije na oddelku prek terapevtskih delavnic, pa vse do polovične in redne zaposlitve). Takšna skupnostna psihiatrija je edina mogoča prihodnost tudi v naši psihiatriji. Na nujnost tega koraka sta že opozorili tako Evropska unija kot Svetovna zdravstvena organizacija. Razveseljivo je, da v luči napisanega tak premik tokrat podpirajo vsi, napredno in konservativno opredeljeni.
Norost kot pravica
Nekaj misli Vita Flakerja, dekana Fakultete za socialno delo, o norosti
“Norost je nekaj, kar je prisotno v človeštvu nasploh in ne le pri izstopajočih posameznikih. Norost je pozitivna. Brez norosti bi namreč zelo težko preživeli. Brez nje bi nam ostal le še naš racionalizem, in takrat bi lahko v vse okoli sebe le še dvomili. Zato bi le težko, ali sploh nič več, zares živeli.
Na primer: človek mora biti dovolj nor, da enostavno verjame, da ga njegova žena ljubi. Brez te norosti bi se lahko le v nedogled spraševal in dvomil. Tudi zaljubljenost je neke vrste norost. Zaradi nje lahko popolnoma izgubimo glavo. In če bi nas v takem stanju nekdo diagnosticiral, bi nam prav lahko pripisal kakšno bolezensko stanje in ugotavljal razno razne blodnje in druge motnje zaznavanja.
Velik del umetnosti je prav tako zgolj negovana norost. Tragika norosti, ki pristane v psihiatrični bolnišnici, pa je v tem, da človeka izolira. Človek tako ostane sam in nerazumljen. Čas je, da norosti damo svoje pravo mesto. Če bomo norost vsaj poskušali razumeti drugače kot doslej, bomo medse lahko sprejeli tudi ljudi z norimi idejami!”
Miti o duševnih motnjah
Miti o duševnih motnjah so prisotni povsod in so globoko vkoreninjeni. So nerealne predstave, prave ljudske bajke, ki jim je v luči novih spoznanj čas za vedno potekel. V resnici namreč …
- Duševne in možganske motnje lahko doletijo kogarkoli: tako otroke kot odrasle in tako bogate kot revne. Prav tako ni prizaneseno nobenemu narodu ali ljudstvu. V pomembni raziskavi SZO, opravljeni v 27 razvitih deželah in v deželah v razvoju, niso našli niti ene populacije, v kateri ne bi bilo shizofrenije.
- Duševne in možganske motnje niso le plod domišljije, temveč so resnične bolezni, ki povzročajo trpljenje in invalidnost. Osnovni izvor mnogih motenj je danes mogoče prepoznati s pomočjo možganskih slik. Duševne bolezni je mogoče prepoznati in zdraviti, preden je prepozno.
- Ljudem z duševno ali možgansko motnjo je mogoče pomagati z različnimi načini zdravljenja. Nekateri ljudje se popolnoma pozdravijo, drugi imajo tudi kasneje manjše ali večje težave. V vseh primerih pa se trpljenje danes lahko olajša z različnimi metodami.
- Vzrok za duševne ali možganske motnje ni šibek značaj. Povzročajo jih biološki, psihološki in socialni dejavniki. Tako so geni močno povezani z nastankom shizofrenije in Alzheimerjeve bolezni. Depresija je povezana s spremembami kemičnih snovi v možganih. Ljudje se tudi različno odzivamo na stres, tako lahko tudi izguba ljubljene osebe ali dela potencialno vodi v depresijo.
- Ljudje z duševno boleznijo lahko funkcionirajo; ne smemo jih izolirati ali pridržati. Dejstva kažejo, da se osebam, ki trpijo zaradi duševne bolezni ali možganske motnje, stanje lahko izboljša, in da lahko prispevajo svoj delež v družbi.
Nataša Zupanc in Tina Pirnat
Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi