Občutek, da čas z leti teče vse hitreje, je zelo pogost in ni zgolj domišljija. Gre za kombinacijo psiholoških, nevroloških in življenjskih dejavnikov. Ko smo otroci, je skoraj vse novo: prvi šolski dan, prvi izleti, nova poznanstva. Možgani si takšne dogodke močneje zapomnijo, zato se ob pogledu nazaj zdi, da je bilo obdobje dolgo in bogato. V odraslosti pa dnevi pogosto postanejo podobni drug drugemu; rutina pomeni manj izrazitih spominov, zato se čas v retrospektivi "skrči".
Ne spreglejte:
Za petletnika je eno leto petina njegovega življenja; za 40-letnika pa le ena štiridesetina.
Vsako novo leto tako predstavlja vse manjši delež celotne življenjske izkušnje, kar ustvarja občutek, da leti hitreje minevajo. Raziskave kažejo tudi, da se s staranjem upočasni procesiranje informacij. Ko je dražljajev manj ali jih možgani obdelujejo manj intenzivno, imamo subjektivni občutek, da čas "drvi" mimo, ker ni toliko mentalnih mejnikov, ki bi ga razdelili.
Otroci so prav tako bolj spontani in prisotni v trenutku. Odrasli pa pogosto razmišljamo vnaprej, načrtujemo, skrbimo ali preigravamo preteklost. Ko nismo zares "tukaj in zdaj", imamo občutek, da dnevi kar izginevajo. Ko stvari postanejo avtomatične (vožnja v službo, vsakodnevna opravila), jih možgani obravnavajo površno. Manj pozornosti pomeni manj zaznave pretečenega časa.
Dobra novica? Občutek lahko upočasnimo.
Z novimi izkušnjami, učenjem, potovanji, spremembo rutine in zavestno prisotnostjo ustvarjamo več spominskih "sidrišč". Čas sicer teče enako hitro, a naš občutek zanj se lahko znova razširi.
