Ani Sajovic se je življenje čez noč spremenilo, ko je izvedela, da ima raka – Hodgkinov limfom. A prepričani smo, da si njeno zgodbo že kje zasledila, zato ti tokrat odkrivamo vpogled v njeno življenje po ozdravitvi.
Ko sem izvedela za svojo bolezen, sem bila ravno študentka, ki je vpisala absolventa. V mislih sem imela le uživanje, potovanja, dobre stvari ... Daleč od tega, kar sem potem doživljala.
Septembra 2018 sem na dopustu zatipala bulico nad ključnico v velikosti žogice za namizni tenis, bila je premakljiva in ni me bolela. Takoj ko sem se vrnila domov, sem obiskala zdravnico. Sledile so preiskave in novembra istega leta so mi diagnosticirali Hodgkinov limfom – raka na bezgavkah.
Prva reakcija je bila šok, jok, razočaranje in žalost, za tem pa je sledila borba in moj cilj – zmaga.
Najhuje mi je bilo proti koncu kemoterapij, ko je bilo telo že zelo utrujeno. Bila sem preprosto naveličana vseh hospitalizacij, slabega počutja in občutka nemoči. Ampak sem globoko v sebi vedela, da moram vzdržati še malo, da bom lahko potem uživala življenje!
Na začetku junija 2019 sem končala zdravljenje, 22. 11. 2019 pa so izvidi pokazali, da sem raka premagala.
Mogoče je že moralo biti tako. Odrasla in osebnostno zrasla sem praktično v letu dni. Po tistem dnevu, ko sem si pobrila lase, sem se resnično začela boriti. Leto dni, ko so moji vrstniki hodili na zabave, potovali in uživali, sem se jaz borila – fizično in psihično, sama s sabo.
O smrti nisem nikoli razmišljala – moje misli so bile pozitivno usmerjene v zmago.
Takšna izkušnja te spremeni, ne samo tebe, tudi ljudi okoli tebe. Mene je utrdila, postala sem močnejša, hvaležnejša in ljubeznivejša. Kmalu spoznaš, kdo je tvoj pravi prijatelj, kdo ti bo stal ob strani v dobrem in slabem. Po vsem tem lahko resnično rečem, da sem se zbližala s svojimi domačimi, s svojim fantom, s svojimi prijatelji ... In to je nekaj neprecenljivega. Prisiljena sem se bila ustaviti, kar sem resnično potrebovala.
Prej sem vedno hitela, delala in delala in delala. To, da si znam reči "dovolj je, ustavi se", mi največ pomeni. Ko sem utrujena in pod stresom, si preprosto vzamem čas za sprehod, da se pomirim in zadiham, da si zbistrim misli. To nam vsem primanjkuje. Moramo se imeti radi toliko, da smo lahko sami s sabo in nismo osamljeni.
Hvaležna sem, da sem se vzljubila točno takšno, kot sem, z vsemi pomanjkljivosti, ki so konec koncev tiste, ki me delajo unikatno. In prav tako je bilo ob izgubi las – bila sem dekle z dolgimi lasmi, ki jih čez noč ni bilo več.
In ko misliš, da se že poznaš, pride čas po zdravljenju. Ko se stvari začenjajo umirjati, ti pa se boriš z mislimi, ali bo zdaj spet vse po starem. Kaj če se rak vrne, kaj bom počela zdaj, če ne bom več tako psihično in fizično močna? Pridejo slabši dnevi in pridejo dobri – pomembno je to, da se oklepaš tistih dobrih dni in dobrih misli, ker te to dviguje. Energijo, s katero si obkrožen, črpaš in jo lahko deliš naprej.
Iz dneva v dan se imam rajši, iz dneva v dan sem srečnejša. Čeprav je res težko. Po zdravljenju sem pridobila dodatnih 10 kilogramov, ki me ne definirajo, si pa želim, da bi z zdravim načinom življenja sporočila svojemu telesu, da sem hvaležna za vse, kar je prestalo, da je vzdržalo zdravljenje in da vztraja z mano še naprej.
Želim si, da bi se še naprej vsak dan trudila zdravo jesti, se gibati, misliti pozitivno, imeti nasmeh na obrazu in biti v družbi dragih ljudi, za katere sem neizmerno hvaležna. Zdravje je zame na prvem mestu, brez zdravja nimamo nič.
Življenje zdaj zajemam s polno žlico – to, da grem lahko v javnost, da lahko grem, kamorkoli hočem, mi ni samoumevno. Vem, kako je, ko moraš biti cele dneve doma in se paziti, da se ne okužiš (bilo je nekako tako kot ta karantena).
Anino zgodbo lahko spremljaš prek njenega bloga www.nasmejana.com, kjer skozi iskrene zapise širi pozitivnost, podira predsodke in deli resnične izpovedi tistih, ki so se znašli v podobnem življenjskem položaju kot ona.
Pripravila: Nika Švajncer
Fotografije: Osebni Arhiv, Matic Gabriel
