Zasvojena z virtualnimi stiki

Po najnovejših podatkih je na Facebook priklopljenih že več kot 200 milijonov ljudi na svetu, vsak teden pa se jim pridružita nova dva milijona. Virtualno druženje, ki ga omogočajo spletne strani, kot so Myspace, Facebook, Twitter in podobni, je očitno postal eden najljubših hobijev tako mladih kot starih, anonimnih in slavnih spletnih uporabnikov.

Več prijateljev imaš, več veljaš

“Torbica mi je padla na tla in moja ličila so uničena,” je na Twitterju zapisala igralka Mischa Barton; “Obožujem Japonsko! Vsi ti majčkeni avtomobili so tako ljubki!” je svojim oboževalcem navdušeno tipkala Britney Spears; “Moj motor je prižgan in pripravljen sem na odhod,” je med svojo predsedniško kampanjo sporočal Barack Obama, ki je v času kandidature za ameriškega predsednika na Twitterju ves čas objavljal vsak svoj korak.

Potreba po tem, da bi nekomu povedali, kaj se nam je čez dan zgodilo, je bila v nas vedno prisotna, le da smo se včasih o tem pogovorili s prijateljico ob kavi, zdaj pa to počnemo prek Face­booka, bloga ali Twitterja. Dejstvo, da o tem lahko berejo tudi drugi, nas očitno prav nič ne moti. Več jih bo bralo o naših doživetjih, bolje bo.

Še posebej med mladimi uporabniki velja, da želijo s svojimi mislimi in doživetji, ki jih objavljajo na spletnih socialnih omrežjih, privabiti čim večje število obiskovalcev oziroma ‘prijateljev’ in s tem zadovoljiti svojo potrebo po prilju­bljenost, prepoznavnosti in pripadnosti. Medijska psihologinja Barbara Malečkar pravi, da “mladi uporabljajo spletna socialna omrežja zaradi potrebe po komunikaciji in sodelovanju v skupinah, s čimer si krepijo občutek pripadnosti.”

“Veliko bolje se počutim, ko vidim, da tudi drugi prebirajo, kar sem napisala v svojem blogu. Vsak komentar je nekaj vreden, tudi če je včasih negativen. Mogoče bi to lahko primerjala s popularnostjo, ja – več ko imaš obiskovalcev, bolj znan si v družbi,” pravi 20-letna Alja, navdušena uporabnica spletnih socialnih strani. Torej več prijateljev ko imaš, več veljaš, saj s tem dokazuješ svojo priljubljenost in si posledično krepiš samozavest.

Vzdrževanje stikov

Ena izmed pozitivnih lastnosti spletnih stikov je tudi vzdrževanje odnosov z ljudmi, s katerimi sicer ne bi imeli veliko stikov. Po besedah Malečkarjeve namreč tako mladi kot starejši spletna omrežja uporabljajo za “vzdrževanje stikov z velikim številom znancev iz različnih okolij; trenutnih in nekdanjih sošolcev, sodelavcev in partnerjev iz različnih aktivnosti, potovanja, izmenjav v tujini itd.”

21-letna Miranda je ena izmed tistih zvestih uporabnic Facebooka, ki prek njega vzdržuje stik s starimi sošolci. “Lepo je vedeti, kaj počnejo moji sošolci in sošolke iz osno­vne šole, ki jih zdaj, ko študiram v Ljubljani, sploh več ne vidim. Odkar uporabljam Facebook, je tudi moj telefonski račun veliko nižji.”

Mnogo šolarjem in študentom Facebook in preostala spletna socialna omrežja pomagajo tudi pri prehodu v novo šolo in s tem v novo okolje. Po besedah Malečkarjeve veliko mladih spletna omrežja uporablja kot pomoč pri začetnem spoznavanju in tako na svoj Facebook dodajajo tudi prijatelje, ki jih šele bodo spoznali ob prehodu v srednjo šolo ali na univerzo. “Tako jim je prehod lažji in se jim zdi, da bodo ob prihodu v novo skupino nekatere obraze že poznali.”

Ali to pomeni, da bo Facebook sčasoma postal glavno sredstvo medsebojnega spoznavanja med mladimi?

“Mislim, da ne. Sicer lahko govorim le zase in za svoje prijatelje, toda življenja brez pristnih srečanj in stikov s prijatelji si res ne predstavljam. Popoln dolgčas,” pravi Miranda. Tudi Malečkarjeva takšnih težav ne vidi in meni, da je “Facebook bolj v pomoč pri začetnem spoznavanju in pri vzdrževanju stikov z znanci, kar pa ne more nadomestiti stikov s prijatelji in vrstniško klapo pri mladostnikih.”

Pasti spletne predstavitve

Po besedah strokovnjakov so spletna socialna omrežja tudi pomembno orodje pri eksperimentiranju z identiteto in njenem oblikovanju. Malečkarjeva navaja podatek, da se je polovica ameriških mladostnikov, starih od devet do osemnajst let, ki uporabljajo splet, že predstavljala, da so nekdo drug, ko so komunicirali po e-pošti, SMS-ih in v spletnih klepetalnicah.

“Tega eksperimentiranja ne smemo razumeti kot problematičnega, saj mladostnikom pomaga oblikovati trdno in enovito identiteto. Preizkusiti morajo več različnih poti, da najdejo pravo. Pri tem eksperimentiranju pa morajo imeti zdravo mejo, da se ne bi pokazale slabe plati uporabe takih strani ter da ne bi postali žrtve morebitnega nadlegovanja, zasledovanja, žaljenja in neželenih seksualnih komentarjev. Še posebej se morajo ogibati srečanju predhodno neznanih on-line znancev v živo in pa pretiranemu razkrivanju osebnih informacij,” pravi Malečkarjeva.

Ena izmed značilnosti spletnih socialnih omrežij je tudi ta, da imajo uporabniki več nadzora nad svojo predstavitvijo kot pa v stikih v živo. Kot pravi Malečkarjeva: “Izberejo lahko, katere vidike svoje osebnosti bodo predstavili, npr. katere hobije; nekateri si tako izberejo, da bodo objavljali predvsem slike iz potovanj in se tako predstavili kot popotniki. Lahko se predstavijo kot ambiciozneži in karieristi ali, nasprotno, kot žurerji in uživači.” 

Slaba plat tega je gotovo ta, da lahko do tvojega Facebooka dostopajo vsi, tako tvoji prijatelji kot tudi tvoji profesorji in šefi, ki jih imaš dodane kot prijatelje. Če se boš na veliko razpisala o zadnji zabavi, kjer si si dovolila nekoliko več, se to tvojemu šefu ne bo zdelo preveč odgovorno. In če boš svoje nadrejene slučajno povabila na svoj Facebook, ne pozabi, da lahko preberejo prav vsak tvoj komentar o tvojih službenih težavah.

V nasprotnem primeru te lahko doleti podobna usoda, kot je doletela Angležinjo, znano samo pod imenom Lindsay, o kateri so se razpisali vsi svetovni mediji. Ker se je na svojem Facebooku pritoževala nad svojim šefom in ga zmerjala, ji je ta le nekaj ur zatem dal odpoved.

Internet: nadomestna realnost?

Priznaj, da tudi tebe ob pogledu na tvoj Facebook in razpredeno mrežo tvojih virtualnih stikov prevzame občutek povezanosti in pripadnosti. če si povrhu tega še manj samozavestna oseba, ki nima veliko prijateljev v resničnem življenju, so ti spletne socialne strani v toliko večjo uteho. In prav tu tiči past, na katero opozarjajo strokovnjaki:

“Raziskovalci so dokazali, da pri adolescentih in študentih ter pri odraslih z nižjim samospoštovanjem in slabšimi socialnimi spretnostmi obstaja večja verjetnost za razvoj odvisnosti. Verjetno zaradi tega, ker jim v primeru teh težav socialne spletne strani nudijo socialno podporo ali kompenzacijo v nadomestni realnosti,” pravi Malečkarjeva.

Če boš svoje težave kompenzirala s tem, da se boš zatekla na Facebook in podobne spletne strani, bo to kmalu lahko postala tvoja nadomestna realnost, ki ti bo nenadoma bolj pomembna kot to, kar se ti dogaja v resničnem življenju.

“Pred dvema letoma sem se razšla s fantom in podrl se mi je svet. Zveni neumno, toda ker sem bila spet samska, sem se tega tako sramovala, da sem se začela izogibati prijateljev. Odprla sem si stran na Facebooku in vzpostavila stik z ljudmi, ki jih sploh ne poznam ali pa jih že zelo dolgo nisem videla. Čez dva meseca sem bila na spletu po 12 ur na dan in si dopisovala tudi s tistimi, ki jih v živo sploh še nisem spoznala. Zanemarila sem prijateljice, ki so bile v skrbeh zame. Streznila sem se šele potem, ko sem ugotovila, da že pol leta nisem bila z nikomer na pijači in da me nihče več ne kliče po telefonu. Pogrešati sem začela resnični svet,” pravi 22-letna Mija, ki je bila prisiljena v to, da je začela nadzirati svoje obiskovanje Facebooka.

“Zdaj to počnem samo še zvečer, preden grem v posteljo. Do polnoči imam čas, potem pa je čas za spanje.”

Vsak dan zdrava doza Facebooka

Da se ne bi tudi ti ujela v past nadomestne realnosti, je pomembno, da nadzoruješ količino in pogostost uporabe spletnih socialnih omrežij.

“To pomeni, da zmoremo sami sebi občasno omejiti dostop do njih (npr. danes po službi/šoli ne bom pregledala Facebooka do naslednjega dne) in da zaradi tega nismo slabe volje oziroma drugače razpoloženi. Zdrava uporaba nam poleg tega ne vzame toliko časa, da bi bili naši delovni učinki slabši. Se pravi, da spletne socialne strani pregledujemo in na njih objavljamo samo občasno za sprostitev med delom in učenjem, če nam ob tem seveda uspe narediti vse, kar smo si zadali,” svetuje Malečkarjeva.

Poleg tega je nujno, da ohranjaš stike z zunanjim svetom, torej s svojimi resničnimi prijatelji, s katerimi lahko sedeš za mizo in spiješ kavo: “Zavedati se moramo, da lahko pri prijateljih dobimo pomembno potrditev ob dosežkih ter pomoč in nasvete pri reševanju težav, čeprav se lahko tudi na Facebooku pohvali ali pritožuje nad težavami. Pri zdravi uporabi ima posameznik pregled nad tem, koliko in kakšne osebne informacije objavi, ter se zaveda, kakšen vtis bo z njimi ustvaril in koliko bo z njimi razkril samega sebe.” Raje se igraj prave družabne igre, ki te bodo povezale z resničnimi ljudmi.

In ko te bo imelo, da bi na Twitterju spet napisala, kakšno je vreme, se zavedaj, da lahko prav vsak pogleda skozi okno in se na lastne oči prepriča, ali pada dež ali sije sonce.

Obrani se virtualne odvisnosti

S spodnjimi nasveti lahko tudi ti nadzoruješ uporabo Facebooka in drugih socialnih spletnih strani. Po vsakem priklopu na družabne spletne strani se vprašaj naslednje:

• 1 Kaj sem dosegla s tem, ko sem preverila Facebook?

Zelo možno je, da si samo preverila, ali je kdo hotel vzpostaviti stik s tabo ali če je kateri od tvojih prijateljev dodal kakšno spremembo k svojemu profilu, morda si dodala svojo najljubšo pesem ali vrstico, ki si jo zjutraj prebrala v reviji, ali pa si naredila kakšno drugo majhno in nepomembno stvar, brez katere bi čisto lahko živela tudi sicer. Zakaj že si preverila Facebook?

• 2 Koliko časa sem preživela na spletni strani?

Prav tiste majhne in nepomembne stvari te lahko za ure in ure prikujejo pred računalniški zaslon. Potem ko si ogledaš profile vseh novih ljudi, s katerimi si se povezala, ugotoviš, da to počneš že dve uri, namesto da bi počela kaj konstruktivnega. če si boš teden dni zapisovala, koliko časa preživiš na Facebooku in kaj točno počneš tam, boš še sama začudena nad tem, koliko časa človek zapravi za nepomembne reči.

• 3 Zakaj sem sploh ustvarila svoj profil?

Da bi sledila rojstnim dnevom prijateljev? Da bi bila v stiku s starimi prijateljicami in bivšimi sošolkami? Spoznala ljudi s podobnimi interesi? Kakršnikoli že so bili tvoji razlogi, je pomembno, da so prav ti še vedno vzrok, da se vedno znova vračaš na Facebook. Vse drugo je zapravljanje dragocenega časa za čisto nepomembne stvari.

• 4 Koliko časa na teden porabim za Facebook?

Vsak dan posebej si zapisuj, koliko minut oziroma ur preživiš na njem, konec tedna pa vse skupaj seštej. Če bo številka večja kot sedem ur, začni omejevati čas, ki ga boš na dan porabila za virtualno druženje. Npr: 15 minut za sporočila prijateljem, 10 minut za odstranjevanje nezaželenih sporočil itd. Obenem pa napiši seznam vseh zanimivih in koristih reči, ki bi jih lahko počela, če se ne bi ukvarjala s Facebookom, npr. obiskala sorodnike, odšla v telovadnico, kupila darilo prijateljici …

10 znakov zasvojenosti s Facebookom

Če pritrdilno odgovoriš na polovico spodnjih izjav, si mu podlegla tudi ti:

• Na Facebooku imaš prijatelje, ki jih še nikoli nisi spoznala v živo.
• Takoj, ko nekoga spoznaš v živo, ga doma ‘preveriš’ prek Facebooka.
• Več kot eno uro na dan preživiš na Facebooku, Myspaceu ali kakšni drugi spletni strani za virtualno druženje.
• Postajaš obsedena s svojimi bivšimi ljubimci in slediš njihovim virtualnim dejanjem.
• Svoje prijateljice siliš, da se ti pridružijo na Facebooku, in jim zagotavljaš, da jim ne bo žal.
• Zaveš se, da že pol ure buljiš v fotografije ljudi, ki jih sploh ne poznaš.
• Namesto da bi delala, v službi več kot dve uri na dan posvetiš Facebooku.
• Ljudje, ki niso na Facebooku, te ne zanimajo, saj si želiš povečati število virtualnih ‘prijateljev’.
• Namesto da bi šla spat, ponoči čepiš na Facebooku.
• Prepričana si, da je dovolj, če svoji najboljši prijateljici namesto pravega darila podariš virtualno torto.

Marta Pirnar Tittle

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc