"Moral bi čuvati moje srce, v resnici pa si bil ravno ti prva oseba, ki ga je zlomila."
Nikoli ne bom pozabila bolečine v svojem srcu, medtem ko sem te gledala, kako si se še zadnjič odpeljal z domačega dovoza. Za seboj si zaprl vrata, brez da bi se sploh ozrl nazaj.
Nisem mogla dojeti dejstva, da je bil moški, ki bi nas naj ščitil, zdaj oseba, pred katero nas je bilo treba obvarovati.
Tekom let je tvoja odsotnost postala nekaj, na kar sem se skušala navaditi. A vendar to ne pomeni, da nikoli nisem občutila bolečine, ki jo je spremljala. Drugi otroci so odraščali ob obeh starših in jaz sem hrepenela po tem, da se vrneš. Ko bi se le zavedala, česa sem si v resnici želela.
Leta in leta si vstopal v moje življenje in nato vsakič znova odhajal. Sčasoma je to postal en tak nesrečen krog. Popolnoma sem obupala nad mojim upanjem, da bom s teboj enkrat končno le imela normalen odnos. Utrujena sem bila od poskušanja in tega, da sem edina, ki skušam vzpostaviti kontakt.
Moral bi čuvati moje srce, a izkazalo se je, da si bil prva oseba, ki ga je zlomila.
Zamudil si vse večje mejnike v mojem življenju; moral bi me naučiti voziti avto, me prvi dan pospremiti na faks in spoznati moškega, s katerim se bom poročila. Nisem imela priložnosti doživeti najinega plesa očeta in hčerke.
Ti ne boš tisti, ki me bo na moji poroki pospremil do oltarja. Moral bi biti prisoten na vseh teh pomembnih dogodkih in še več, a si preprosto odšel.
Nikoli ne boš vedel za mojo ogromno ljubezen do glasbe in literature ali pa tega, da sem se odločila študirati angleščino. Zdaj je očitno, da se pravzaprav nikoli ne bova resnično poznala.
Končno sem se odločila, da je moje srce dovolj pretrpelo. Za svoje dobro sem zaprla prostor, ki si ga pustil med nama, in te za vedno odrinila stran. Ne prenesem več bolečine. To, da si bil ves čas le občasno v mojem življenju, boli bolj, kot bi bolela tvoja popolna odsotnost. Zalužim si veliko več kot to. S pomočjo drugih očetovskih figur, ki so mi bile poslane v življenje, sem spoznala svojo vrednost in se naučila, da se nikoli ne smem zadovoljiti z manj.
Kljub moju odločitvi, da te odrinem stran, pa nisem več jezna nate.
Vse življenje sem poslušala, da bo nekdo, ki je bil resnično prizadet, prav tako prizadel druge. Za vedno bom drugačna zaradi nemarnega načina, na katerega si se do mene obnašal, a vendar sem se odločila, da ti odpustim. Le tako lahko nadaljujem s svojim življenjem. Imel si priložnost, da bi bil del le-tega. No, očitno je, da si se odločil nasprotno.
Še vedno imam toliko neodgovorjenih vprašanj in nikoli ne bom razumela, zakaj je moralo biti tako, kot je bilo. Ne vem, če kdaj pomisliš name ali če se sploh zavedaš, kako močno si me prizadel. Še zmeraj okrevam po škodi, ki si jo naredil, in globoko v sebi vem, da nikoli več ne bom ista.
Zaradi tvoje odsotnosti sem večino svojega življenja trpela za ločitveno tesnobo.
Tudi zdaj, ko sem že odrasla, še vedno ne vem, kako ljudi spustiti k sebi, saj si uničil moje zaupanje, ko sem bila še tako mlada. Še zmeraj sem paranoična, da bo nekdo v hipu izginil iz mojega življenja – kot si ti. Pokazal si mi, kakšna soproga ali starš ne smem biti, za kar sem ti hvaležna.
Za razliko od mene, se mojemu možu in bodočim otrokom nikoli ne bo treba spopasti z bolečino, ki jo povzroči zapustitev. V njihovih življenjih bom ves čas prisotna. Moja mama me je morala vzgajati popolnoma sama, brez tvoje pomoči. Zelo težko jo je bilo gledati, kako se sooča z zmešnjavo, ki si jo ti povzročil. A zaradi tega je postala močnejša. Morala je odigrati obe starševski vlogi in vem, da ji ni bilo lahko.
Prepričan si bil, da si naju zapustil šibki in nemočni, a sva brez tebe obe brez težav preživeli.
Upam, da boš nekoč obžaloval odločitev, da si odšel, saj si toliko stvari zamudil. In upam, da boš nekoč tudi ti našel nekaj, s čimer boš zapolnil to praznino v svojem življenju.
Po predlogi Jerrice Robinson