Razbremenite se, rešite se občutkov krivde

Krivda igra eno od ključnih vlog v naših življenjih. Občutek krivde je po definiciji neprijetno občuje, ki ga posameznik občuti, ko oceni, da je imelo njegovo dejanje škodljive posledice in da odstopa od njegovih osebnih moralnih norm.

Da pa bi nekdo sploh lahko občutil krivdo, mora njegova duševnost vsebovati tiste psihične strukture, ki to omogočajo in ki v sebi vsebujejo socialne norme in vrednote.

Po mnenju psihoterapevta dr. Zorana Milivojeviča nastajajo te strukture v času socializacije posameznika, torej pri vzgoji. V primeru napačne vzgoje se primanjkljaj takih struktur pri že odrasli osebi pokaže kot odsotnost vsakršnih občutkov krivde, kar s seboj prinaša tudi neljube posledice tako zanj kot za njegovo okolico.

Takšna oseba se obnaša kot samodržec. Kot človek, ki se ne ozira na druge ljudi in do katerih ne zmore čutiti temeljnega človeškega sočutja, saj jih doživlja le kot konkurente v surovi borbi za obstanek.

Občutenje krivice je v osnovi tudi svojevrstno kulturno pogojeno občutje.

Posameznik se v procesu socializacije uči družbeno-moralnih norm, s katerimi človeš ka skupnost definira osnovne pravice posameznika, da bi tako uredila življenje v skupnosti.

Neprijetnost občutenja krivde pa posameznika navaja k odločitvi, da se v prihodnosti ne bo več udejstvoval v tovrstnih dejanjih.

Posredno ali neposredno izražanje krivde pred drugimi ljudmi se zato pogosto vidi kot socialno sporočilo.

Oseba, ki izraža svojo krivdo, kaže, da se zaveda svoje moralne napake in njenih posledic na življenja drugih ljudi.

Izražanje krivde ima na simboličnem nivoju tudi dodaten pomen: oseba kaže skupnosti, da je v resnici dobra in da se preko krivde oddaljuje od svojega dejanja. Občutki krivde so torej do neke mere družbeno koristni.

So čustva – vodiči, ki nam pomagajo, da živimo v večji harmoniji s svojo okolico, da se, razen v primeru sociopatov, ki ne čutijo nobenih občutkov krivde, znamo postaviti v kožo sočloveka.

Težava nastane, če oseba reagira pretirano tudi na dejanja, ki so po svoji teži zanemarljiva, ali pa ko se oseba čuti krivo celo za tista dejanja, pri katerih ji sploh ni upravičeno pripisovati odgovornosti.

V tem primeru govorimo o krivdi, ki je neproduktivna in ki posameznika nezdravo omejuje v njegovih dejanjih.

Je krivda, ki jo občuti ženska, ki ima otroke prej, kot je nanje zares pripravljena, le zato, ker ji je mati zbujala slabo vest z večnim opominjanjem, kako zelo si želi vnukov.

Je krivda, ki jo čuti študent ekonomije tretjega letnika, ker ga v resnici bolj zanima študij arheologije, vendar se vzdrži spremembe študija, da ne bi prizadel svojih ambicioznih staršev.

Taki so tudi občutki krivde, ki nas zadržujejo v razmerjih, ki bi si že dolgo časa po vseh znanih kriterijih zaslužila, da jih končamo.

A jih ne, ker nočemo prizadeti čustev druge osebe. Zlahka pa, na ta račun, pohodimo svoja lastna hrepenenja, želje in občutenja. Psihologi tem občutkom krivde pravijo kar nevrotična krivda.

Nevrotična krivda ima po mnenju psihologa Davida Pricea veliko opraviti z našim občutkom lastne vrednosti in našim odnosom do staršev.

Če se cenimo in če so nam starši dovolili biti od njih ločena – torej samostojna osebnost, nas takšni občutki ne bodo preplavljali.

V nasprotnem primeru pa se bomo vsakič, ko se nam bo v življenju kaj iz kakršnega koli razloga skvarilo, obtoževali, da je to gotovo naša krivda.

Krivi za vse

Krivda je povezana s slabo samozavestjo in pogosto hodi z roko v roki z močnimi, primarnimi občutki jeze, zavisti in sovraštva.

Neupravičena krivda se napaja prav iz naših negativnih prepričanj, svojo moč in intenziteto pa črpa iz nakopičenih negativnih čustev.

Še posebno pri ženskah, ki si ne upajo izražati jeze, je pogosto občutenje in izražanje občutkov krivde zgolj zamaskirana jeza.

Kadar so take ženske jezne, npr. na svojega prijatelja, ker jih ta jemlje za samoumevne, ‘vklopijo’ namesto jeznega odziva kar občutenje krivde, s katero se naravnost spoprijateljijo.

Občutenje krivde je pogosto tudi grdo zlorabljeno, predvsem v namene čustvene manipulacije.

Vedeti moramo, da v resnici nismo odgovorni za srečo ali nesrečo drugih, pa četudi bi nam drugi to radi naprtili.

Tako se na primer ženska, ki je po dobrem letu prekinila razmerje s sicer prijetim, a zanjo ne dovolj strastnim moškim, prav lahko znajde pred hudo, vsiljeno dilemo.

Potem ko sta se pogovorila in se strinjala, da je najbolje, da ostaneta le prijatelja, jo po scenariju zelo verjetnega pokliče njegov najboljši prijatelj z očitkom, kako zelo so vsi zaskrbljeni za zdravje in duševno blagostanje njenega bivšega.

Očitno je, da je prekinitev njunega razmerja prenesel slabše, kot se je sprva zdelo, zato se zdaj dnevno opija po nočnih lokalih. In kot da to ni dovolj, bo poklicala še njegova mama in ji povedala, kako čudovit par sta bila in jo vprašala, ali je res prepričana, da je njuna ločitev res najboljša odločitev. In občutki krivde so tu!

Odslej se bo vsakič, ko bo slišala njegovo ime, počutila kot Judež – izdajalec, in vsakič, ko ga bo po naključju srečala, se bo počutila, kot da mu je nekako škodovala.

V prihodnje se mu bo raje izogibala. Nekaj je gotovo: Prijatelja zagotovo ne bosta več!

Učimo se od moških

V eni od največjih raziskav na področju občutenja krivde glede na spol je profesor John Brebner, psiholog na eni od avstralskih Univerz, prišel do zanimivih ugotovitev o čustvenem življenju skoraj 7000 ljudi z vsega sveta.

Ugotovil je, da v nasprotju s splošnim prepričanjem in lastnimi pričakovanji tudi moški močno občutijo krivdo. Še več, količina krivde, ki jo doživljajo, je enaka količini krivde, ki jo običajno doživlja nežnejši spol.

Ključna razlika v njihovih doživljanjih je opazna zgolj v intenziteti občutenja, saj ženske občutke krivde pestujejo veliko dlje.

Medtem ko gredo ženske na svojo odisejado občutkov krivde tja do Marsa in še nazaj, se moški običajno z njo sprehodijo zgolj po bližnji soseski.

Raziskava je tudi pokazala, da pogosto občutenje krivde prinaša s seboj veliko verjetnost, da boste zboleli za depresijo.

In prav lahko je prav to eden od razlogov, zakaj ženske pogosteje trpijo za posledicami depresije kot moški.

Krivda nam jemlje življenjsko moč in optimizem, še kaže raziskava, in nas na vseh stopnjah življenja pogosto tudi povsem paralizira. Tudi zato se je vredno spopasti z njo in jo obvladati.

Morda bi se tokrat ženske prav lahko zgledovale po moških. Zato si naslednjič, ko se boste zaradi česar koli predolgo obremenjevale, prižgite raje televizor. 

Ženske moškim pogosto očitajo nezrelost, ker se o svojih čustvih neradi ali pa sploh ne pogovarjajo, in se raje spozabijo ob gledanju nogometa, notranje razburjenje pa preusmerijo kar skozi navijanje in vpitje ob igri svojih najljubših žogobrcev.

Tudi na neki ameriški univerzi so se lotili podobnega eksperimenta, tokrat na vzorcu 1100 odraslih oseb, in ugotovili, da so ženske dejansko bolj na udaru zaradi takšnih čustvenih pretresov, a le zato, ker svoja negativna čustva jemljejo preresno: nagnjene so k temu, da se v svojih občutkih nesrečnosti naravnost utapljajo, saj jih nekaj v njih žene, da bi si to, kar jih tako teži, ogledale z vseh mogočih zornih kotov.

Po tej raziskavi naj bi bili moški tisti, ki so bolj nagnjeni k temu, da ob doživljanju negativne situacije iščejo nekaj pozitivnega, da bi kar najhitreje preusmerili svojo pozornost stran od skrbi.

To je morda tudi razlog, zakaj moški vidijo seks kot dobrodošlo razbremenitev, ženske pa – nasprotno – prav te iste skrbi tako preplavljajo, da spolnost sploh ne najde prostora v njihovih mislih.

Medtem ko bi se ženske zdaj in takoj veliko pogovarjale o doživljanju svoje travme, je za moške značilnejše, da težavi kar najhitreje obrnejo hrbet, pogovor o vsem skupaj pa se jim zdi popolnoma odvečen, še posebno, če od njega ne pričakujejo konkretnih rešitev.

In spet, trdijo raziskovalci: morda so od nekdaj imeli prav? To, da se ne pustijo preplaviti trenutni čustveni plimi, ima posebne prednosti: takšen premor namreč omogoča vzpostavljanje bolj zdrave razdalje do problema.

Kasneje bodo, notranje mirnejši in bolj svežega uma, lažje prišli do življenjsko dobrih sklepov. Ne samo, da utapljanje v negativnih občutkih le še napihne dejanski problem, temveč nas tudi vodi po mračnejših poteh našega nezavednega.

Ko se naš um zatakne v enem od takih negativnih stanj, ta iz sosednjih sob k nam privabi tudi vse drugo, sorodno žalostne spomine in asociacije iz naše preteklosti. In vsesplošni pesimizem je nato neizogiben.

In zakaj so ženske bolj obsedene z občutki krivde, če so nekaj naredile narobe, in z razmišljanjem, kaj vse bi morali vedeti drugi, da bi nas v naši zmoti bolje razumeli?

Razlika v naših obravnavah čustev naj bi po mnenju raziskovalcev nastala v dobi pubertete.

Sama po sebi pravzaprav za ženske ni negativna – do določene mere velik pomen, ki ga pripisujejo svojim čustvom, ženskam pomaga, da se v medosebnih odnosih znajdejo veliko bolje kot moški.

Cena, ki jo za visoko čustveno inteligenco ženske predrago plačujejo, pa je pogosto kar njihov lastni duševni mir – in ko je načeto vaše čustveno blagostanje, ste že zašle v območje nezaslužene krivde.

Zato si naslednjič, ko se boste spet počutile zelo krive zaradi česar koli, kar ste ali niste storile, ne dovolite v glavi v nedogled vrteti ene in iste stare plošče.

Dopovejte si, da vam takšno početje čustveno škodi, nato vsemu skupaj obrnite hrbet in mirno zaspite. Prav tako, kot to storijo moški!

Najboljša strategija: soočenje

Spopadite se z demoni neupravičene krivde!

Poglejte na stvari z drugega vidika:

Če ste zares in iskreno storile vse, kar ste po lastnih trenutnih zmožnostih lahko, pa se to vendarle ne zdi dovolj, vedite, da to v resnici ni več vaša težava!

To je težava, ki naj jo rešujejo drugi, ne vi! Več kot to, da ste naredili vse, kar je v vaših močeh, je vse, kar lahko vi in drugi pričakujejo od vas, pa naj gre za posel, ljubezen ali življenje!

Naučite se videti, kaj je pomembno za vas:

Primer: vaša nekdanja prijateljica si želi z vami obnoviti nekdanja druženja po nočnih lokalih, vi pa ste takšne naveze prerasle.

Prva stvar, ki jo morate storiti, je, da njene potrebe jasno ločite od svojih, in nato: slednjim, torej svojim, dajte vso prednost, ki si jo zaslužijo. Prijateljica si bo našla koga drugega.

Ugotovite, kolikšna je v resnici vaša odgovornost:

Če sta bila dobra družabnika in ljubimca, je vaša odgovornost to, da razmerje prekinete kar se da mehko in tankočutno.

Njegova odgovornost kot odgovornost odraslega pa je, da razume, da sta za razmerje potrebna dva in da ju družijo vzajemna čustva. Če čustva niso obojestranska, v razmerju tudi on ne bi mogel biti srečen.

Bodite realni:

Krivdi postavite ogledalo realnosti! Delate po deset ur na dan, pa še vedno ne zaslužite dovolj?

Morda je treba na novo razložiti vaše delo ali pa se boste morale bolj posvetiti časovnoorganizacijski plati dela. Kakor koli že, naredite nekaj konkretnega. In vedite: Vsakršno občutenje krivde vas bo pri tem le oviralo!

Napisala: Nataša Zupanc

Preberite še: 7 močnih citatov svetovno znanih in uspešnih žensk o sreči in "Imam le eno življenje in želim ga živeti” (resnične zgodbe o ljudeh, ki so tvegali vse)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja