Zakaj nismo zadovoljne s svojo podobo?

V nasprotju z nekaterimi drugimi časi, v katerih je bilo na primer telo proglašeno za sovražno ječo duše in je bila vrlina zanemarjanje skrbi zanj, sta v sodobni zahodni kulturi telo in skrb zanj postala središče posameznikove biografije, njegova nova religija.

Cerkve in muzeje so izpodrinili fitnes centri, ki jih je ameriški filozof Richard Shusterman označil kot sodobna svetišča za uresničevanje nauka o samoizboljšanju.

Ljudje jih obiskujemo v prostem času iz obveznosti, ki jo čutimo sami do sebe, tudi takrat, ko je to povezano z neprijetnostmi in mukami.

Vitko, čvrsto, trenirano telo brez odvečne maščobe je namreč malik sodobnega človeka, ki poleg čaščenja zahteva tudi darovanje žrtev.

Svojega telesa, ki je trenutno v središču tako družbene kot individualne pozornosti, ljudje ne sprejemamo več kot usodo oz. nekaj, kar nam je dano, temveč kot rezultat našega lastnega delovanja.

Telo ni preprosto tukaj, temveč je dobro ali slabo, uspešno ali spodletelo – je torej prostor za projekte, ki imajo za svoj cilj približevanje k popolnosti, točneje dovršenosti telesnih oblik.

Trenutno sprejemljivo in zaželeno je namreč le tisto telo, ki teži k popolnosti. Pa četudi so veljavni telesni ideali Barbike in Kena daleč od naravnega videza in večina lahko o njih le sanja, kar je z antropometrijo dokazal I. K. Norton.

Izsledki njegovega raziskovanja so pokazali, da ima predispozicije za telo Barbikinih proporcev le ena od 100.000 žensk, eden od 50 moških pa ima predispozicije za telo, kot ga ima Barbikin partner Ken.

Od norme vitkosti in čvrstosti pa se ženske odmikamo že po naravi, saj naše telo vsebuje v povprečju od 22 do 25 odstotkov maščobe v primerjavi z moškimi, pri katerih delež maščobe znaša le 15 odstotkov.

Prav to neskladje med resničnim in želenim idealnim telesom predstavlja za vse več ljudi, še posebej žensk (vprašanje lepote se v prvi vrsti še vedno nanaša predvsem na žensko telo, četudi se z njim v zadnjem času obremenjuje vse več moških), velikanski vir nezadovoljstva, celo bolečine.

Z lepotnimi ideali smo bombardirani tako rekoč na vsakem vogalu, kar seveda ni zgolj posledica medijske, lepotne in medicinske industrije, temveč prav tako tradicionalnih institucij, ki so očitno vse manj sposobne ustrezno zadovoljiti človekove potrebe po popolnosti, lepoti in zdravju.

O diktaturi lepotnega mita je v knjigi V imenu lepote spregovorila tudi Metka Kuhar, raziskovalka v centru za socialno psihologijo na FDV. Avtorica v svoji knjigi prikaže, da lepotni ideali niso nekaj naravno danega in samoumevnega, kot se nam morda zdi na prvi pogled, in so se v času močno spreminjali.

Lepota je namreč zgolj prazna forma za nekaj, kar je zaželeno oz. iskano. Njena vsebina se spreminja in je v prvi vrsti odvisna od kulturnih in individualnih predstav. Tako je tudi ideal vitkega telesa v vzponu šele v zadnjem stoletju, pa še to le v 20 odstotkih sveta.

Pred tem je bila za žensko večinoma idealna bujnost, zajetnost, bolj obilna postava, ki je simbolizirala reprodukcijo.

“Antropologi so ugotovili, da je polna postava še vedno cenjena v 81 odstotkih danes živečih kultur, saj jo povezujejo z blaginjo, zdravjem, s plodnostjo, z uspehom in ekonomsko varnostjo. Supervitkost, poleg tega čvrstost, mišičnost in krepkost, je v zahodni kulturi v ospredju v zadnjih dvajsetih letih,” ugotavlja Metka Kuhar.

Estetika ženskega telesa

Pred industrializacijo je bila lepota zgolj okras – nekaj presežnega, prijetnega in očarljivega – pridružena je bila pravim vrednostnim kriterijem ženske: plodnosti in delovni moči.

Z ločevanjem javnega in zasebnega pa so nastajale tudi nove oblike ženskosti in postopoma se je razvil ženski lepotni kult, ki ga v veliki meri podpirala in krepi možnost reproduciranja fotografij.

“Vitka ženska z ravnim trebuhom je estetska predstava, ki je sprejeta in stopi v veljavo šele v dvajsetih letih 20. stoletja z žensko emancipacijo. Skladna je z omejevanjem v fizičnem in moralnem smislu, z naraščanjem popularnosti športa, zaposlenostjo žensk in njihovo politično močjo. Ideal vitkosti je bil v 20. stoletju povezan z večjimi možnostmi ženskega delovanja.”

Vitkost je torej postala najpomembnejša telesna norma v času, ko so ženske dobile volilno pravico. Medtem ko se jim je na eni strani odprl del družbe, do katerega prej niso imele dostopa, so zanje hkrati nastale nove spone, tokrat vezane na lastno telo. Ukvarjanje z videzom je postala osrednja zahteva za ženske iz različnih razredov, religij in etničnih skupin.

Vitka, bolj vitka, supermodel

“V prvi polovici 20. stoletja sta lepotne ideale začela krojiti ameriška industrija in Holywood.”

Z naglim razvojem množičnih medijev so se ti začeli vsiljevati po vsem svetu. Pred prvo svetovno vojno je bilo popularno tako imenovano Gibsonovo dekle, ki jo je za časnik Life risal Charles Gibson, eden prvih popularnih ameriških ilustratorjev.

Gibsonovo dekle je bilo vitko, toda ne krhko, imelo je obilno oprsje in zajetne boke, svoje dolge lase je imelo spete na vrhu glave, zato je bilo videti visoko.

To je bila ‘nova atletska ženska’, emancipirana vsaj do te mere, da je vstopila na trg delovne sile. Po prvi svetovni vojni je imelo moderno dekle plosko oprsje; idealno žensko telo je bilo videti skoraj deško.

Ženske so svoja telesa skušale prilagoditi predadolescentnemu idealu ‘brez’ prsi in bokov tudi s stradanjem, z različnimi pripomočki, shujševalnimi dietami in strogo vadbo.

V tem obdobju je prvič prišlo do epidemije motenj hranjenja. New York Times je leta 1926 celo poročal, da je njujorška Akademija znanosti sklicala dvodnevno konferenco na temo proučevanja ‘izbruha’ motenj hranjenja.

V tridesetih so postale privlačne prsate igralke, kot so Jean Harlow, Mae West, Greta Garbo in Marlene Dietrich. Za petdeseta velja obsedenost z oprsjem. Prvi model meseca v moški erotični reviji Playboy je postala Marilyn Monroe. Poleg bujnega, čutnega telesa je veljalo za idealno tudi vitko, manj prsato telo, ki je simboliziralo lahkotnost, milino in prikrito čutnost. Utelešali sta ga Grace Kelly in Audrey Hepburn.

Sredi šestdesetih se je na ameriški modni sceni pojavila Twiggy, Leslie Hornby Armstrong, sedemnajstletna Angležinja. Vitkost je postala del ameriških sanj. V osemdesetih je ideal postal svež videz; vitka, čvrsta in prožna postava Jane Fonda je postala simbol ženske lepote. Pojavila se je manija fitnesa.

V devetdesetih so se pojavili ekstremno suhi modeli, vendar najbolje plačani modeli niso koščeno suhi: Cindy Crawford, Claudia Schiffer, kar nam daje upanje, da lahko svoje telo povsem nadzorujemo, kar pravzaprav izhaja iz predpostavke, da lahko človek nadzoruje naravo. Ukvarjanje s telesom obljublja večno mladost. “Želja po večnem obstoju oz. transcendenci je prisotna v vseh teh zgodbah.”

Lepota kot valuta

Prepričanost v to, da je telo objekt, ki ga lahko skorajda poljubno izboljšujemo in spreminjamo v smer popolnosti, ter dejstvo, da je telo postalo statusni simbol, prinaša posledice velikih razsežnosti: slaba samopodoba, naraščajoče motnje hranjenja, pa tudi tekmovalnost glede videza, ki škoduje vsem ženskam.

Zunanji videz oz. lepota je postala osrednjega pomena za žensko identiteto. Deklica že zgodaj odkrije, da si jo drugi pozorno ogledujejo. Izve, da je lahko v tem ogledovanju odgovor na vprašanje, ali bo ljubljena. Večina žensk se zave, da je od zunanjosti veliko odvisno.

Skrivnost uspeha tako v spalnici kot v pisarni je po mnenju večine videz.

Ženske se zavedamo, da kulturne norme in ideali, ki nas obkrožajo, oblikujejo zaznave in želje naših potencialnih ljubimcev in delodajalcev. Upoštevanje norm vodi do večjega uspeha, v kulturi, ki je zasičena s podobami, pa včasih celo do ekonomske varnosti. Lepo telo lahko zviša ekonomsko in družbeno vrednost ženske.

“Telo je sredstvo tekmovanja na ženitvenem trgu in postaja to tudi na trgu dela. Postalo je oglasna deska, kar je zelo problematično,” je prepričana Kuharjeva. “Po drugi strani pa je to platno, na katerega projiciramo svoje negotovosti.”

Sprava s podobo v zrcalu

Največji problem motene telesne samopodobe kot posledice mita o lepoti je prisoten pri najstnicah, vendar Kuharjeva meni, da ta problem pri ženskah verjetno nikoli povsem ne mine.

Anketa, ki jo je avtorica izvedla med srednješolkami in srednješolci po Sloveniji, kaže, da se dekleta veliko bolj obremenjujejo z videzom kot fantje in da si vsako dekle trudi izboljšati svoj videz.

Zanimivo je, da so ponavadi same kar zadovoljne s svojim telesom, ravno tako njihovi fantje in bližnji; močno pa se obremenjujejo s tem, kako jih bodo videli drugi, neznanci na cesti – torej ‘imaginarni drugi’.

Kuharjeva dodaja, da je to med drugim posledica specifične situacije v Sloveniji, ki je majhna in nam zato vsiljuje občutek, da smo nenehno tarča opazovanja.

Nedvomno pa drži, da je velika obremenjenost, obscesno ukvarjanje z videzom sindrom neke neodraslosti, saj sčasoma v življenju pridejo drugačne obremenitve, dolžnosti; drugi viri, iz katerih človek črpa samospoštovanje in zadovoljstvo.

Vztrajanje pri težnji k popolnosti je pravzaprav nesmiselno, saj je nikoli ne moremo doseči, posledično pa to v nas vzbuja trajno nezadovoljstvo.

“Ženska, ki nenehno strada, ki ima slabo vest, ker je danes opustila jutranji tek ali pojedla večerjo, je nezadovoljna s sabo. Tovrstne prakse, ki so sicer izvajane v imenu zdravja, lahko prinesejo prav nasprotni učinek. Igra zapeljevanja, dekoriranja je stvar užitka, uživanja, užitkarjenja, ker je tukaj prisotna lepota in čutnost. Nenehna borba s tehtnico in z ogledalom pa nas oropa tega užitka.”

Tisti, ki ravnajo s svojim telesom spoštljivo in naklonjeno, ga imajo raje in so tudi na splošno bolj zadovoljni s sabo.

Seveda je tudi razvijanje moči in gibčnosti vir samozavesti, a če se človek nauči ceniti golo dejstvo, da je v svojem telesu, lahko posveti več energije razvijanju drugih vidikov identitete.

“Ženske bomo osvobojene mita o lepoti, ko bomo lahko izbirale naše obraze in naša oblačila preprosto kot eno obliko samoizražanja v širokem razponu drugih oblik,” trdi Naomi Wolf, avtorica knjige The beauty myth.

Predlaga nam neprimerjalno, nehierarhično in nenasilno pojmovanje lepote. Pomembno je, da razvijemo trdne identitete, da bomo ženstvene in obenem sposobne na delovnem mestu, v vladnih dvoranah in doma.

Lepe in srečne?

V resnici zunanja lepota osvaja le za kratek čas, medtem ko človekov značaj in duh počneta to počasi in zanesljivo. Raziskave s področja psihologije fizičnega videza kažejo naslednje:

• Prvi vtis ne traja vedno dolgo. Halo učinek fizične privlačnosti lahko sčasoma zbledi.
• Lepota je to, kar lepota naredi. Dejanja ljudi in njihove lastnosti, kot so prijaznost, inteligentnost, duhovitost, socialna občutljivost, so večinoma pomembnejše kot videz.
• Če samospoštovanje neke osebe temelji na videzu, je to zelo nestabilna podlaga, ki se lahko hitro poruši.
• Privlačni ljudje so pogosto obravnavani kot seksualni objekti, deležni so npr. nezaželenih seksualno obarvanih opazk, ki so pogosto nadležne in ponižujoče. (Vir: Metka Kuhar, V imenu lepote, FDV, 2004)

Besedilo: Nataša Pevec in Vesna Fister

Preberi še: Kateri dve stvari imajo moški najraje? ali pa članek o zvočnem zidu, ki bo imel kmalu še eno zanimivo funkcijo!

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc