Zakaj je prav odnos mama-hči v življenju eden najbolj zapletenih?

Odnos med materjo in hčerko naj bi bil po vseh pravilih topel in ljubeč, toda včasih je vse prej kot to.

Imaš tudi ti pogosto vrh glave maminih pripomb in komentarjev, ob katerih imaš občutek, da nisi odrasla?

Terapevtski odnos

“Odnos med mamo in hčerko je zelo pomemben za obe. Velikokrat ravno ta odnos določa hčerin odnos do sebe kot do ženske, njen odnos do lastnega telesa, prostega časa, vizije lastnega življenja, hkrati pa pomembno vpliva na hčerino samozavest,’’

pravi terapevtka Barbara Kreš, specialistka zakonske in družinske terapije v Družinskem centru Stik v Ljubljani.

Seveda vez deluje tudi v obratni smeri:

“Mama lahko v odnosu s hčerko razdela in preseže svoj morebiten slab odnos s svojo materjo, vendar pa se mora velikokrat pri tem soočiti z lastno bolečino in razočaranji ob svoji materi,’’ pravi Kreševa.

Po povedanem sodeč, je vsak odnos med mamo in hčerjo na neki način terapevtske narave in zato še toliko bolj občutljiv.

Vsaka hčerka si namreč želi, da bi bila njena mama srečna in zadovoljna s svojim življenjem, in ker večina naših mater večino energije posveča svojim otrokom, je jasno, da je njihovo zadovoljstvo žal v veliki meri odvisno od tega, kako se bo hčerka uveljavila v svetu. Prav v tem pa je eden izmed največjih problemov.

“Kako pa naj se uveljavim v svetu, če mi mama ves čas gleda pod prste?’’ se sprašuje 26-letna Brina.

“Vsako besedo, vsako dejanje, ki ga naredim, mora ona secirati in največkrat skritizirati. Obnaša se, kot da sem majhna punčka, namesto da bi sprejela dejstvo, da sem odrasla in da znam skrbeti zase. Ali me mora res vsak dan klicariti po telefonu in mi težiti, ali sem naredila to in ono?’’

Gotovo je eden najbolj pogostih vzrokov, zakaj se mama in hči spričkata, ta, da mama ni pripravljena sprejeti dejstva, da je njena hčerka odrasla.

Če te obišče na tvojem domu in začne takoj pospravljati posodo ali pa pregledovati predale, gotovo ne more sprejeti, da znaš sama voditi lastno gospodinjstvo.

Terapevtka Kreševa pravi:

“Hčerka si želi, da bi jo mama sprejela kot drugačno žensko od nje, mama pa velikokrat težko sprejema ravno to drugačnost, v kateri jo je hčerka celo presegla.

Mama, ki je bila vedno podložna in pridna hčerka, zelo težko sprejme hčerko, ki si dovoli biti drugačna, ki razmišlja drugače, saj se mora mama pri tem soočiti z bolečino ali razočaranjem, da njeno življenje ni takšno, kot si ga je želela, ker se je preveč prilagajala staršem.’’

Toda hčerka v trenutku, ko mama kot strela z jasnega izjavi nekaj, kar spodbija našo avtoriteto, gotovo ne razmišlja o takšnih psiholoških učinkih, ki jih doživlja njena mama. Prav zato se pogosto zgodi, da se mati in hči med seboj sploh ne slišita.

“Hčerka lahko velikokrat doživlja, da ji mama teži in je ne razume, medtem ko ima mama določene izkušnje in hčerki želi dobro. Po navadi je bolj problem v načinu komuniciranja. Ko se začneta hči in mati žaliti, je zelo malo verjetnosti, da se bosta v resnici lahko slišali in razumeli,’’ pravi Kreševa.

Dr. Karin Fingerman, ameriška profesorica za človekov razvoj in družinske študije, je na podlagi raziskave, v katero je vključila 48 parov ostarelih mater in njihovih odraslih hčera, ugotovila, da čeprav se odnos med mamo in hčerko z leti spreminja, določene čustvene vrline ostajajo enake:

“Matere tako še naprej vplivajo na to, kako hčerke dojemajo same sebe. Še leta potem, ko odrastejo, se hčerke počutijo krive ali pa imajo slabo vest, če jih njihove mame kritizirajo, in so po drugi strani srečne, če so matere ponosne na njih.

Ženske težko najdejo ravnovesje med svojo željo, da bi zadovoljile svojo mamo, in dejanskimi težavami, s katerimi se soočajo v odnosu z njo,’’ v svoji knjigi Aging Mothers and Their Adult Daughters piše Fingermanova.

Po mnenju terapevtke Kreševe je pomembno, da hčerka svoje mame pri tem ne žali ali obtožuje, saj si lahko potem začneta podajati občutek krivde, zaradi katerega se zadeve nikoli ne razrešijo.

Veliko bolje bi bilo, če bi hčerka mami iskreno povedala, kaj čuti:

“Pove naj ji, da se ob njej počuti, kot da je ne spoštuje in ji ne zaupa, da bo zmogla najti pravo pot zase. Pove naj ji, da potrebuje njeno podporo, da ji zelo veliko pomeni mamina podpora in prisotnost na njeni življenjski poti, da pa si želi, da bi jo mama sprejela kot odraslo žensko s svojim razmišljanjem in svojo življenjsko potjo, tudi če je ta drugačna od materine.’’

Dr. Fingermanova prav tako meni, da naj hčerke v primeru nesoglasij svoje mame ne poskušajo spremeniti,

“ker tega enostavno ne boste mogle narediti. Raje se poskusi osredotočiti na pozitivne strani vajinega odnosa in sprejmi svojo mamo takšno, kakršna je, ženska z napakami. Morda je ena od njenih napak ta, da te ne razume tako dobro, kot bi si ti želela, toda to še ne pomeni, da te ima zato kaj manj rada.’’

Stare zamere in obutki krivde

Eden od vzrokov, zakaj se nam včasih mama zdi naša sovražnica številka ena, so tudi zamere iz preteklosti.

Vsak otrok se želi počutiti varno in ljubljeno, toda nemalokrat dejanja ali obnašanje staršev negativno vplivajo na družinske razmere, zaradi česar otroci prej kot varnost občutijo strah.

“Ko sem bila stara tri leta, sta se oče in mama ločila. Kmalu zatem se je mama v drugo poročila, toda moj očim je bil vse prej kot dober človek. Bil je pijanec in nasilnež in celo otroštvo sem preživela v strahu. Namesto da bi šla stran, je mama vztrajala v zakonu.

Nikoli nisem razumela, kako je mogla mene in sebe podvreči takšnemu trpinčenju. Zaradi vsega tega sem bila izredno uporniška, jezna najstnica. Zamerila sem ji, ker mi ni omogočila lepšega otroštva,” pravi 29-letna Larisa.

Šele ko je Larisa sama postala mama, je spoznala, kako težko je krmariti med odnosi, ki jih ima ženska s svojim partnerjem in svojim otrokom:

“Takrat sem se odločila, da bom mami napisala dolgo pismo. Ker sem se ji dotlej izogibala, nisem vedela, kako naj ji vse skupaj povem iz oči v oči, tako da mi je bilo veliko lažje vse izliti na papir. Potem me je poklicala in odkrito sva se pogovorili.

Prvič v življenju sem se z njo pogovarjala kot odrasla ženska z odraslo žensko. To mi je bilo v veliko uteho. Nič več nisem čutila jeze in zamere, temveč sem jo razumela. Hkrati sem tudi spoznala, da sem svoji mami podobna bolj, kot sem si kdajkoli predstavljala,”pravi Larisa.

Larisina zgodba kaže, kako hitro se lahko odnos spremeni, če hčerka začne spoznavati, koliko skupnih točk ima s svojo mamo, in poskuša razumeti njena dejanja iz preteklosti.

Tudi če meniš, da je tvoja mama velika manipulatorka, ki ti s svojim tarnanjem želi naprtiti občutek krivde in te tako privezati nase, se za njenim vedenjem gotovo skrivajo močni vzroki, ki so jo pripeljali do tega stanja.

Terapevtka Kreševa pravi:

“Občutek krivde je najbolj rušilno čutenje za pristne odnose med otroki in starši, vendar je mogoče edino čutenje, ki ga mama pozna iz lastnega odnosa s svojimi starši.

Po navadi na ta način reagirajo mame, katerih mame so tudi njim zbujale občutek krivde in je zdaj prišel njihov čas, ko lahko dobijo nekaj zase, saj so vse življenje samo dajale. Dejstvo je, da se v večini primerov sploh ne zavedajo, da pri hčerki zbujajo občutke krivde.”

Prav tako se moramo hčerke zavedati, da se velika večina naših mam ne pozna, saj ob vsem dajanju in žrtvovanju za svoje otroke, moža in v veliki večini tudi službo sploh niso nikoli imele časa, da bi se zazrle vase in spoznale, kdo so.

Tudi zato so potem, ko njihovi otroci odrastejo, še vedno obremenjene z njimi in veliko preveč pomena dajejo temu, kako se bodo njihovi otroci znašli v svetu.

Zaupen pogovor brez jeze in obtoževanja lahko v tem smislu tudi tvoji mami odpre oči.

“Mogoče se bo mama spomnila, kako je bilo njej težko ob njenih starših, in bo hčerko te skrbi in krivde razbremenila. Če pa so mamine rane pregloboke, tega ne bo mogla storiti in bo morda nadaljevala z vzbujanjem krivde.

Takrat mora hčerka pri sebi razmisliti, kje mama dejansko potrebuje pomoč in kdaj gre za manipulacijo.

Hčerka mami lahko nudi pomoč, ki jo potrebuje, ne more pa ji posvetiti svojega življenja, saj sicer ne more biti na razpolago svoji lastni družini oziroma si je niti ne more osnovati,” pravi Kreševa.

Pozitivna sprememba vpliva na vse

Priznaj si. Ne glede na to, kako zelo bi se lahko trudila, da bi mamo zradirala iz svojega življenja, tega ne bi mogla storiti.

Konec koncev je tvoja mama, ti pa si njen otrok, ki potrebuje materino zavetje in oporo, pa če si to še tako zelo težko priznaš.

“Prekinitev stikov nikoli ne prinese rešitve, če hčerka čustveno ne razdela odnosa z mamo. Lahko se preseli na drug kontinent, z mamo nima nikakršnih stikov, vendar lahko vseeno večno živi z občutki krivde, jeze, zavrženosti. Iz tega začaranega kroga se je treba iztrgati v odnosu z mamo, če se le da,” meni Kreševa in nadaljuje, da je pomembno tudi, da hčerka sprejme odgovornost za svoje življenje in odnose ter da ne krivi mame za to, da je takšna, kot je, temveč naj si raje prizadeva, da bo takšna, kot si želi biti.

Kajti sprememba, ki jo naredi hčerka pri sebi, ima lahko izredno zdravilen vpliv tudi na druge.

“Čeprav v družini včasih to deluje kot revolucija, te spremembe vplivajo na vso družino. Velikokrat se zgodi, ko hčerka poskrbi zase, da se čez nekaj časa začnejo pojavljati spremembe tudi pri mami. Kot da bi hčerka prinesla nekakšno dovoljenje, da smeš biti ranljiv, da smeš poskrbeti zase.

V družinskem sistemu se pojavijo razmišljanja in čutenja, ki so bila prej kar nekako prepovedana.

V tem je vsak pogumen korak hčerke stran od omejujočih družinskih razmišljanj nekakšna mala revolucija za cele generacije odnosov med mamami in hčerkami v tej družini.”

Reci stop prepiru!

Ko se boš prihodnjič znašla v situaciji, ko bi se z mamo lahko spričkali, naj ti bodo v napotek naslednji nasveti terapevtke Barbare Kreš:

• Vprašaj se, kaj v tistem trenutku resnično čutiš (jezo, razočaranje, nezaupanje …).

• Je tvoje občutje dejansko povezano z mamo? Ali pa je samo mama tista, na katero lahko ‘preložiš’ ta občutja, ki jih ne moreš povedati neposredno, npr. strah pred šolo, težave v odnosu s partnerjem, negotovost ob lastnem otroku.

• Bodi spoštljiva. Če so tvoja občutja dejansko povezana z mamo in z njenim odnosom do tebe, pogovor začni spoštljivo, z namenom, da bi mama prisluhnila tvojemu mnenju in občutjem.

• Vztrajaj. Če te mama ne sliši v tem, kar ji želiš povedati, ji povej, kako te to boli in žalosti ter koliko bi ti pomenilo, če bi te lahko slišala.

• Sprejmi odgovornost za svoja čutenja in razlogov za vse, kar se ti dogaja, ne išči v ‘slabi’ mami. Raje začni sama kreirati svoje življenje in odnose tako, kot si jih želiš.

E-pogovori

Če se vsakič, ko se vidita, gledata kot pes in mačka, bo morda veliko bolje, če nekaj časa komunicirata prek elektronske pošte. Zakaj?

• Ker bosta tako ena drugo vsaj poslušali oziroma brali do konca, ne pa si skakali v besedo.

• Pisana beseda ne vsebuje zvoka in s tem tudi ne cele palete čustev, kot jih ima lahko izgovorjena beseda, pa če je njen pomen še tako nevtralen.

• Ko boš napisala e-pošto, se za nekaj časa umakni od računalnika. Ko boš sporočilo pozneje bolj umirjena prebrala, boš lahko iz njega črtala vse pretirano čustvene besede, za katere veš, da bi tvojo mamo prizadele.

• Če ti mama napiše sporočilo, nikar ne dovoli, da mineta več kot dva dneva, ne da bi odgovorila. Takrat namreč tudi izgovori, da nisi imela časa, ne bodo videti prepričljivi.

Napisala: Marta Pirnar Tittle

Preberi še: Te močno bremeni in duši odnos z mamo? Postavi ji meje! ali pa "Mama mi ne pove, kdo je moj oče, in 'duši' moj partnerski odnos!"