Zakaj hudiča nam je še vedno neprijetno ob pogledu na poraščeno žensko telo?

Ali smo zato, ker si jih redno odstranjujemo, slabe zagovornice naravne ženske lepote ali celo slabe feministke? Cosmo novinarka se je odločila, da se spusti v jedro te pereče teme in razišče korenine sramu, ki ga čutimo zaradi dlačic.

Stojim pod prho, v eni roki držim britvico, medtem ko z drugo segam visoko nad glavo in s prezirom gledam črne dlačice, ki so se od zadnjega britja že utegnile razrasti pod pazduho.

Občutek, da se razraščajo na mojem telesu, in pogled nanje mi, priznam, vzbujajo neprijetnost. Ko sta obe pazduhi ponovno gladki, se moja pozornost premakne na noge, kjer je zadeva še bolj resna. Na srečo so maksi krila in obleke še vedno v modi in lahko to situacijo večino časa odlično skrivam pred drugimi. Spomin na neko poletje, ko se je na palcu razbohotila črna, valovita dlačica, me opomni, da britvico potegnem tudi čez ta predel. Za veliki finale na vse sveže obrite predele nanesem losjon proti vraščanju dlak.

Z vsako odstranjeno dlačico se počutim bolj čisto, vendar je sram zaradi dlačic zares odpravljen šele, ko se po koncu britja lotim še temeljitega čiščenja kabine za prhanje in odtoka, iz katerega odstranim vse dokaze o svoji poraščenosti. Absolutno nikakor se ne sme zgoditi, da bi za seboj pustila najmanjši dokaz o svoji človečnosti.

Kot velika večina deklet sem se tudi sama začela briti v zgodnji adolescenci. Nakup prve britvice je bil ravno tako pomemben prehod v ženskost, kot je bila kraja prvega tampona iz maminega predala s spodnjim perilom, in spoznanje, da niso samo baterije tiste, ki imajo oznako AA, kot mi je prijazno povedala prodajalka na oddelku s spodnjim perilom. Vendar se šele zdaj, skoraj dve desetletji pozneje, začenjam spraševati, za koga se zares brijem in zakaj.

GLADKO POŽELENJE

Vsi poznamo oglase z glasbenim hitom skupine Bananarma I’m Your Venus, I’m Your Fire, Your Desire. V reklamah nastopajo modeli, katerih koža je neverjetno gladka in res ne potrebuje britja, sploh pa je očitno, da ko se kamera zaostri na njihove dolge noge, njihova koža ni niti najmanj podobna moji, ta koža namreč ne trpi za vraščenimi dlačicami, nadležnimi rdečimi pikicami in da na njej ni niti sledu o kakšni brazgotinici.

Ko za potrebo tega članka ponovno gledam oglase na YouTubu, zavijem z očmi vsakič, ko zagledam britvico, ki ima poleg popolnih rezil še mehčalne trakove, ki zagotavljajo popolno drsenje in po britju puščajo kožo navlaženo in mehko. A vendar, kljub vsej moji telovadbi z očmi … zakaj se sama nikakor ne morem ločiti od svoje?

Zakaj me pretresajo sram, krivda in tudi gnus vsakič, ko si nekaj dni ne obrijem pazduh? Zakaj bi se raje udrla v zemljo kot dopustila, da me kdorkoli vidi z neobritimi nogami? Kako je nekaj tako naravnega, kot so dlačice na telesu, postalo nekaj, kar zares globoko sovražim?

ZAMOLČANA HIGIENSKA RUTINA

"Dva primera, ki ju pogosto uporabim, sta kitajski običaj povijanja stopal in viktorijansko zavezovanje korzetov" začne pogovor profesorica Heather Widdows, avtorica knjige Perfect Me: Beauty as an Ethical Ideal. "Ljudje pogosto trdijo, da ni tako hudo, vendar je. V zgornjih dveh primerih je šlo le za ženske določenega družbenega razreda, ki so podlegle lepotni normi. A ker danes živimo globalno, v koraku s spletom in družbenimi omrežji, kjer se vsi brijejo, se je odstranjevanje dlačic normalizirano do te stopnje, da se dojema kot del osnovne higienske rutine."

Videnje britja/depiliranje/voskanja/laserskega odstranjevanja dlačic je torej postalo enakovredno krtačenju zob, in tu ne gre le za moje osebno mnenje, saj so mojo trditev potrdili tudi sledilci na Instagramu. Na vprašanje, kako bi se počutili, če bi preprosto pustili dlačicam, da so tam, kjer so, so odgovorili slednje:

"Umazano", "leno", "kot da sem prenehala skrbeti zase", "ogabno", "zaraščeno", "neprivlačno", "nehigiensko", "neženstveno" ... Ko sem prebirala njihove negativne reakcije, se mi je trgalo srce za vsako žensko, ki je sodelovala v moji anketi. Želela sem jim odgovoriti, kako absurdno je v resnici, da tako negativno razmišljajo, a jim nisem mogla, saj bi sama odgovorila enako.

Če sodim po komentarjih svojih sledilk, so obsodbe še kako resnične. Od tega, da dobiš v šoli vzdevek gorila, mam, ki se zgražajo nad tem, da se njihove hčerke ne brijejo, pa do tega, da te šef neprimerno opozarja na brčice pod nosom. Vse to preberem, še preden pridem do ženske, katere mož ne želi imeti spolnih odnosov, če ni sveže obrita. Na tej točki se sploh ne čudim več, zakaj smo si nase navlekle toliko sramu okrog poraščenosti.

KOSMATE UPORNICE

Paisley Gilmour, angleška Cosmo urednica rubrike o seksu in razmerjih in sovoditeljica podkasta All The Way With, je ena od najbolj naprednih žensk, kar jih poznam. Pripravila me je do tega, da sem začela razmišljati o spolih, v katerih pišem, pa vse do tega, da sem spremenila pogled na zveze. Kljub najinim razlikam, sama sem precej čistunska, ona pa pravo nasprotje, jo zares občudujem, zlasti odkar je na svojem Instagramu objavila fotografijo neobritih nog s pripisom: "Oh, kako sonce pada na moje dlake na nogah."

In čeprav se je že zgodilo, da je v pisarno dobila paket z dildom na pasu, ki si ga je pred vsemi brez sramu nadela (čez oblačila seveda), je v mojih očeh najpogumnejše dejanje prav to, da javno objavlja fotografije svojega neobritega telesa.

"Podpazduhe in noge sem si prenehala briti pri 28 letih. Do takrat sem tudi redno poskrbela za gladek bikini predel, zdaj pa niti tega ne delam več," mi odkrito pove, ko zberem pogum in ji zaradi tega članka postavim vprašanje. In kaj je bil razlog za to odločitev? "Ko sem se dobivala z moškim, sem imela obdobja, ko se sicer nisem brila, a sem vseeno imela občutek, da jim to ni všeč. Potem pa, ko sem si končno priznala, da me bolj privlačijo ženske, sem se znebila vsega sramu, povezanega z dlačicami, in nisem čutila nikakršnega obsojanja več. Glede tega je pri ženskah precej več sprejemanja. Rečem lahko, da se ženskam moje dlačice zdijo celo zelo seksi."

Na aplikaciji sem si za nekaj časa iskanje razširila od moškega še na ženski spol, zahvala gre seveda Paisley, a sem kar hitro ugotovila, da me ženske v tem smislu na žalost ne privlačijo. Po manjšem eksperimentiranju vem, da si med rjuhami želim moškega.

PREVARA #BODYPOSITIVITY

Mogoče mi lahko pomagajo Miley Cyrus, Ashley Graham, Amandla Stenberg ali celo Gigi Hadid. Vse se namreč uspešno bojujejo proti patriarhiji in si dovolijo živeti s poraščenimi pazduhami. Ashley je na svoje opozorila s selfijem iz kadi, Amandla se je z njimi sprehodila po rdeči preprogi, Gigi je z neobritimi pazduhami opravila celotno kampanjo za Reebok, Miley pa si jih je celo pobarvala na roza. Glede na to, da sem sama odraščala v času, ko so tabloidi polnili naslovnice z Julio Roberts, ki se je udeležila premiere z neobritimi pazduhami, smo vsekakor na pravi poti.

Poleg zvezdnic se je novemu valu pridružil tudi marketing in spremenil pogled na britje. Primer, ki ga imam v mislih, je znamka Estrid, pri kateri jim je očitno jasno, da današnjega občinstva ne pritegneš več z zvezdniki Obalne straže (brez Mitcha). Barvite britvice niso narejene za to, da jih boš skrivala v predalu, tako kot svoje vibrirajoče prijateljčke, v njihovem opisu na Instagramu lahko prebereš, da v svoj krog vabijo vse ljudi z dlačicami pa tudi tiste brez, kar se sliši malce ironično glede na to, da prodajajo stvar, ki je dobesedno namenjena odstranjevanju dlačic. A zdi se, da znamka kljub temu pljuje v pozitivno smer.

"Čeprav smo podjetje, ki prodaja britvice, menimo, da nismo mi tisti, ki postavljamo pravila, kdaj, kako, kje in ali sploh bi se morali briti," pove soustanoviteljica znamke Amanda Westerbom.

Po strokovno mnenje se spet obrnem na profesorico Widdows, saj me zanima, ali lahko takšne objave svetovnih zvezdnic in marketinške kampanje pomagajo spremeniti globoko zakoreninjeno prepričanje.

"Navadno za podobne reklame izberejo nekoga, ki sicer res ima dlake, vendar je z njimi videti precej prisrčno in še vedno ustreza kategoriji osebe s ključnimi lepotnimi normami, ki so: mladostne, napete in gladke obline. In dovoljeno ti je odstopati le v eni od teh norm. To ni zares celovito sprejemanje ali pozitiven odnos do telesa. Kje so čisto zares zaraščena, zgubana in stara telesa?"

In če se spustiš po IG časovnici znamke Estird, ta teorija zelo drži. Dlak je na telesih ravno dovolj, da jih lahko vidimo, vendar so ženske z njimi še vedno videti zelo estetske, prav tako pa se starost modelov vedno giba pod 30 let.

Predem dokončno naredim križ čez znamko, na spletu poiščem fotografije njihove kampanje Super Hairoes, ki mi vrne kanček upanja. V nasprotju z njihovo izbrano urejeno časovnico, je kampanja dejansko vključila dve presenetljivo drugačni ženski. Žensko v zgodnjih petdesetih, ki ima poleg vidnih dlak na rokah tudi vidne strije, ter temnopolto žensko s črnimi, močnimi dlakami, ki v nobeni osnovni in srednji šoli zagotovo ne bi ostale spregledane.

"Za kampanjo smo prehodno naredili raziskavo, ki nam je dala precej šokantne odgovore. Kar trem od petih žensk ni prijetno kazati dlak. Naš cilje je zato postal to številko drastično zmanjšati," še doda Westerbom.

Mogoče pa je srce znamke vseeno na pravem mestu.

BREZSRAMNO JAZ

Po pogovoru s profesorico Widdows se odločim, da se za prihajajoči bris materničnega vratu ne bom obrila. Če obstaja kdo, ki me ne bo obsojal zaradi sramnih dlak in neobritih nog, je to ginekologinja, ki rine s paličico v mojo nožnico. Medtem ko se vzpenjam na mizo, pripomni nekaj o vremenu in mi reče, naj se sprostim. Začutim neke vrste povezanost, saj vem, da se niti najmanj ne ozira na mojo novo frizuro. Kot profesionalka namreč ve, da imajo dlačice v resnici vlogo zaščite. Nič nezaželenih mikroorganizmov in bakterij zame.

In čeprav je bil odvzem brisa po svoje kar revolucionaren, ne morem reči, da sem pripravljena dvigniti roke nad britjem. Že to, da sem močnejše postave in da sem začela poleti končno brez sramu nositi kratke hlače in javno razgrnila pogled na celulit in vidne žile, mi je vzelo kar nekaj časa in volje. Priznam, da bi bil trenutno zame prevelik zalogaj, da bi celulitu in krčnim žilam dodala še dlačice.

Ali sem zaradi tega slaba feministka? "Če želimo zares pretresti lepotne standarde, se moramo manj ukvarjati s tem, kaj počnemo in česa ne, in več s tem, kako lahko spremenimo kulturo, ki pričakuje, da si dlačice odstranjuješ tako rutinsko, kot si krtačiš zobe," svetuje profesorica Widdows.

Ali v besedah ene od sledilk: "Ne voskam se za moškega ali kogarkoli drugega. Tudi oblikovanje obrvi, nanašanje rdeče šminke in podobno me pač dela bolj seksi, zato to delam samo zase". Podobno kot na tiste dni, ko nosiš ujemajoče se seksi spodnje perilo in si ti edina, ki to ve. Tega ne delaš zato, da bi nekoga zapeljevala ali nekomu ugajala, temveč zgolj in samo zase. In to je pohvale vredno dejanje, mar ne?

In čeprav je precej majhna verjetnost, da me boš na Instagramu kmalu videla z dvignjenimi rokami in mesec dni starimi dlačicami, sprejmem izziv na drugih področjih. Predvsem si želim izzvati pogled nase. Nimam namena vstajati ob 5. uri zjutraj in si mrmrati pozitivno mantro samosprejemanja, se bom pa prenehala dojemati kot umazano zgolj zato, ker sem poraščena še drugje, in ne le po glavi.

Po Predlogi Laure Capon

Prevedla In Priredila Nina Vidrih,

Fotografije: Shutterstock, Profimedia, Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere