TO je EDINI intervju, ki ga je Senidah podala v zadnjem času, in v njem je povedala ...

C: Ravno zaradi redkih osebnoizpovednih intervjujev se zdi, da si zavita v tančico skrivnosti. Kdo v resnici je Senidah?

Rekla bi, da ženska, ki je vedno odločena, da doseže, kar želi in kar meni, da si zasluži. Je neustrašna, kar odlično prepleta z zvestobo in mladim duhom srca.

C: Vedno ti uspeva hoditi korak pred drugimi. Si imela kdaj v načrtu doseči tako širok domet poslušanosti v sosedskih državah?

Vse to sem si nekako predstavljala že kot deklica. Od nekdaj sem sanjala, da bom nekoč postala velika zvezda v državah nekdanje Jugoslavije, da bodo ljudje poslušali mojo glasbo, da bom ustvarjala glasbene hite, videospote in nosila lepe obleke.

C: Poleg tvojega petja je edinstven tudi tvoj modni slog, ki bi ga lahko označili za izredno samosvojega – zdi se, da je fuzija vsega, kar ti v določenem trenutku vzbudi navdih. Baje si nekoč celo sama krojila obleke.

Hvala! Nikoli nisem sledila trenutnim trendom, ker so ne nazadnje zelo kratkotrajni, imam pa svoj stil, ki dobro ve, kako variirati glede na priložnost in sezono. Inspiracijo najdem dobesedno v vsem, včasih gre zgolj za košček nečesa, kar vnesem v celosten videz, večino časa pa je povezan z mojo umetnostjo in glasbo. In res je – rade volje poustvarjam in recikliram oblačila po svojem okusu. Ko potujem sama, nisem nikoli čisto zares sama. S seboj imam namreč vedno vsaj dve ogromni potovalki. (smeh)

C: Imam občutek, da Slovenci velikokrat ne cenimo domačih talentov oziroma jih začnemo ceniti šele takrat, ko se napotijo čez mejo. Si se, preden si pokukala v tujino, tukaj počutila ujeto? Kaj te je pravzaprav gnalo, da izstopiš iz cone udobja?

Počutila sem se ujeto z vidika kreiranja glasbe v zgolj enem jeziku, kar je bil tudi povod, da smo s skupino Muff začeli ustvarjati besedila v angleščini, kar pa še zdaleč ni zadostilo mojim željam. Želela sem nekaj povsem drugačnega, nekaj, kjer bi se harmonije zlile z mojimi besedami, moji občutki z značilnim balkanskim melosom. V srcu sem čutila, da je to prava smer.

C: Si opravljala tudi tradicionalno službo, preden si se začela ukvarjati z glasbo?

Kot najstnica sem opravljala nekaj priložnostnih del. Delala sem v McDonald'su in prodajala prstane v trgovinici, kar ni trajalo dolgo. Nisem bila ravno tip človeka, ki bi sedel in čakal. Prehitro mi postane dolgčas. Sem pa že takrat želela sama služiti, da sem lahko počela in si privoščila, kar sem želela. S 70.000 tolarji (pribl. 300 evri) sem se počutila, da je ves svet moj! (smeh) Ne morem verjeti, kako hitro je potem denar skopnel. Preden sem začela ustvarjati glasbo, sem delala v pisarni, na področju ekonomije in bančništva. Še sama težko verjamem, saj se vsakič znova, ko mi misli odtavajo v to obdobje, počutim, kakor da to sploh nisem bila jaz. Morda sem se morala pomiriti pred nevihto, ki je pozneje prišla.

C: Pravijo, da si nekaj najboljšega, kar se je Srbiji na področju mode in glasbe pripetilo v zadnjih nekaj letih.

Ko mi pride na uho, da ljudje o meni govorijo kot o najboljši stvari, se mi v mislih čisto zmeša, prisežem! Kot rečeno, o tem sem sanjarila od majhnih nog ... in zdaj to? Po kakšnem ključu?

C: Kakšen čar meniš, da so v tebi prepoznali na Balkanu, da so te tako sunkovito izstrelili med zvezde?

Težko odgovorim, to bi morali vprašati njih. Morda zato, ker so bili oni tisti, ki so prvi slišali prvinske melodije, ki so bile v meni zasidrane dolgo, in se je vse zdelo toliko bolj pristno.

C: Si dobila občutek, da so te nemudoma sprejeli za svojo in te dojeli kot svež vetrič ali da so te na trenutke imeli za konkurenco? Si le precej drugačna od preostalih tamkajšnjih pevk.

Če sem iskrena, ne vem zagotovo, kaj preostali glasbeniki menijo o meni. Na glasbeno prizorišče sem vkorakala, ko je bilo to preplavljeno z večinoma moškimi akterji in nemudoma so me sprejeli medse. Za svojo. Bila sem edina ženska na sceni, zato so najverjetneje že zato menili, da sem nekaj posebnega. Se pa nikoli nisem počutila, da bi me imeli za konkurenco. Še vedno ohranjam stik z njimi.

C: Od tod, predvidevam, tudi trda koža.

Človek postane trdoživ z igranjem balkanske igre, to drži, ampak sem neizmerno srečna, da sem imela priložnost okusiti Slovenijo. Predvsem imeti ob sebi ljudi, s katerimi sem ustvarjala, ker so mi podarili nekaj posebnega, zaradi česar sem še toliko močnejša in pogumnejša v okolju, v katerem ustvarjam danes. Učila sem se najboljše od najboljših.

C: Rada poudarjaš, da se je Slađana zgodila, pa vendar si morala na neki točki začrtati načrt za prihodnost. Če pustiva na strani generične cilje, kakšen pečat si želela pustiti na ljudeh oziroma kaj jim želiš sporočati s svojo glasbo?

Nikoli ne obstaja načrt za prihodnost. Kadarkoli se lotim načrtovanja, ga nikoli ne morem dokončati ali pa preprosto ne vem, kako se ga lotiti. (smeh) Prepričana sem, da se vse vrti okoli izbire pravega trenutka. Ko je občutek pravi, je treba narediti korak, in to brez prevelikega premišljevanja. To bi bilo moje sporočilo tebi – bori se za tisto, kar imaš rada.

C: Je pa res, da so tvoje pesmi že v osnovi narejene tako, da govorijo o ljubezni in strpnosti.

Zame ljubezen in toleranca do sočloveka predstavljata dve najpomembnejši vrednoti. Vse izhaja iz teh dveh besed. Od rosnih let so me učili, da v sebi gojim ljubezen ter spoštovanje, zato ljudi, ki poslušajo mojo glasbo, rada opominjam na to.

C: Si vzor številnim predstavnikom mlade generacije, ki v tvoji samozavestni navzočnosti najdejo navdih. Se ti zdi pomembno, da nekdo, ki mu je dan glas in ki lahko doseže široke množice, svoj glas izkoristi za družbenokritična sporočila?

Čudovito je slišati, da nekomu predstavljaš vzor, ampak ali ga res? Tudi sama imam vzornike v modnem svetu, ampak ko govorimo o mojem načinu vedenja, je bil ta skozi leta odraščanja zakoreninjen v moji družini in vrednotah, ki so mi jih priučili.

Sem tip človeka, ki bo na prvo mesto vedno postavil družino, ko bo prišlo do razpotja pri odločanju o življenjskih izbirah. Pomislim na to, kaj bi jih lahko prizadelo oziroma zaradi česar bi se počutili dobro.

Ne morem se obnašati na določen način samo zato, ker sem videla svojega najljubšega ustvarjalca. Resnično upam, da ko ljudje uporabljajo besedo vzornik, ob tem pomislijo na moj uspeh in pozitivno energijo. Nisem na položaju, da bi lahko govorila, kaj je prav in kaj narobe, ta odločitev je na njihovih plečih.

Rada pa jih opominjam na to, kar že vedo in česa ne smejo pozabiti. Zato tudi obiskujejo moje koncerte, da se imajo lepo in da se zaljubijo v dekle ali fanta, ki stoji poleg njih.

C: Kdo pa je zate močna ženska, ki jo šteješ za vzornico?

Moja vzornica bo vedno moja mama. Kot mati samohranilka je skrbela za naju s sestro, bila je oče in mati v enem in predvsem najina prijateljica. Spomnim se, kako sem včasih posedela z njo in njeno znanko, ko ji je ta povedala nekaj zaupnega. Mama nikoli in nikdar ni spregovorila o njej oziroma o skrivnosti pred nekom drugim.

Ne vem, zakaj sem kot 10-, 12- ali 15-letna deklica to obravnavala kot nekaj nenavadnega, vendar je šlo za občudovanja vredno vrlino in v takšnem spominu sem jo ohranila do danes – kot močno, ljubečo žensko, ki se postavi zase. Vzornica v pravem pomenu besede.

C: Odkar te spremljam, te dojemam kot močno figuro novodobne ženske.

Po mojem mnenju je ženska vedno, kadar je močna in natanko ve, kaj hoče, obravnavana kot prasica. Vedno je bilo tako. Moški so odločni in vsi navijajo zanje, medtem ko so ženske nadležne prasice.

Nekateri akterji v poslu nikakor ne morejo sprejeti enakovrednosti med spoloma, in to je tudi povod za številne komentarje. Nikoli me to ne bo ustavilo pred izražanjem lastnega mnenja. Vem, da bodo poslušalci to cenili in spoštovali, in to si resnično želim za vse ženske na svetu.

C: Se pa vseeno zdi, da se za močno žensko skriva senzibilno, sramežljivo srce. Bi lahko dejala, da je javna podoba – na sicer pozitiven način – prispodoba nekakšnega alter ega?

Ne bi rekla ravno alter ega, natanko takšna sem bila že v rosnih letih, ko smo začeli nastopati na ulicah, pred hišami. Takrat so imeli ljudje priložnost videti to, kar prikazujem danes.

Tega ne morem izražati doma med počitkom ali ko sem na pijači s prijatelji. Oder je prostor, na katerem se sprostim in si dovolim biti jaz. No, pa saj je tudi moja dnevna soba na neki način oder – torej, ko ne nastopam pred občinstvom, nastopam za svoje stanovanje. (smeh)

C: V enem izmed intervjujev sem prebrala, da si v zgodnji mladosti zapirala okna, da ne bi glasna glasba, ki sta jo poslušali mama in sestra na PINK TV, uhajala na ulico. Danes se lahko tega verjetno spominjaš z nasmeškom?

Okna sem zapirala, ko je bila na sporedu orto narodna, čefurska glasba. Še vedno mi ni udobno ob tej zvrsti glasbe, ker ni ravno moja skodelica kave, vendar ga toleriram veliko bolje. Ni pa nekaj, kar bi poslušala v prostem času. Smešno je, ker bi verjetno še danes storila enako.

C: Res?

Hecam se. Ali pa tudi ne!

C: Tvoje družinske korenine segajo v Črno goro, kjer si preživela dobršen del otroštva. Se tudi danes kdaj vrneš k tamkajšnjim sorodnikom?

Za teden ali največ 10 dni vsaj enkrat na leto obiščem družino. Ko sem bila mlajša, naju je mama s sestro poslala tja za skoraj tri mesece. Počutim se izredno navezana nanje. Bilo je približno tako, kot bi imela tam tri mame, ko moja prava ni bila z menoj.

In brata moje mame, strica, ki mi je bil kakor oče. Skrbeli so za naju, sva pa se jih, ko sva naredili nekaj narobe, tudi malo bali. Morali sva prositi za dovoljenje za vnovično prepustnico iz hiše. (smeh) Čudoviti spomini.

C: Med tvojim odraščanjem so bile popularne kasete in plošče, ki so danes že nekako odšle v pozabo. Kateri izvajalci so te 'vzgajali'?

Poslušala sem vsako pop skupino, ki je bila na glasbeni sceni med odraščanjem v Ljubljani, prav tako pesmi v angleščini, v Črni gori pa glasbo, ki je dosegala popularnost v tamkajšnjem okolju.

Njihova scena je bila bolj razvita od domače in imeli so svojo kulturo. Menim, da mi nismo nikoli imeli česa podobnega, vendar se je na mojem domačem radiu vseeno predvajal en izvajalec – Dino Merlin mi je podaril nekaj posebnega, nekaj, kar še vedno nosim v sebi in kar mojo glasbo ohranja takšno, kot je.

C: Se spomniš trenutka, ko si potem prvič zakorakala v studio?

Na svoj 25. rojstni dan. Dan, ko sem napisala svojo čisto prvo pesem - Pustinjom.

C: Veliko tvojih aktualnih pesmi je napisal Benjamin Krnetić. Je potrebnega veliko truda, da osebno začutiš in interpretiraš besedilo drugega avtorja?

Proces ustvarjanja nove pesmi se vedno začne z mano. Sama sem tista, ki pesmi vlije pomen, nato nadaljujemo od te točke. V vsako pesem sem vključena, tudi če ne napišem celotnega besedila. Zgodi se namreč, da se ne morem predolgo ukvarjati z eno pesmijo – dam ji tisto, kar potrebuje, in se napotim proti novi.

C: Na tvojih koncertih občinstvo s teboj odpoje vse pesmi, in to od prve pa do zadnje pike.

Za nas, glasbenike, so koncerti nekaj posebnega. Razumljivo včasih nisem pri volji, da stopim na oder, ampak takoj ko slišim občinstvo navijati in z menoj v ritmu prepevati pesmi, pozabim na vsakršno slabo misel, ki se mi podi po glavi v tistem trenutku. Oblije me kurja polt, ki ne pojenja, niti takrat, ko sem v postelji, že dolgo po nastopu.

C: Za nekoga, ki rad ohranja zasebnost pred radovedno javnostjo, kadar ni na odru, so verjetno zlobni komentarji na družbenih omrežjih kot posledica javnega izpostavljanja precej težek zalogaj. Nekako se zdi, da ti ne pridejo do živega.

Poskušam se izogibati branju komentarjev, vendar mi znanci včasih posredujejo izrezke komentarjev, ker preprosto ne morejo verjeti izrečenim besedam ljudi in jih pozabiti. Ne ganejo me več – nadzor interneta ni v mojih rokah, zato je veliko bolj smiselno nadzirati svoj um in čustva.

C: Po enem izmed prebranih intervjujev mi je ostalo v spominu, da v sebi skrivaš tudi lenobno plat. Težko verjamem, glede na uspeh, ki naj bi ga ta 'lenoba' prinesla.

Res je! Poleg moje marljivosti in predanosti glasbi moram od nekod črpati novo energijo. Gre za sklenjen krog. Obožujem biti doma, na kavču, gledati televizijo in jesti najljubšo hrano. Včasih se tudi telefona znebim za nekaj dni, a o tem predhodno obvestim svojo ekipo. (smeh) Domača atmosfera mi do konca napolni baterije.

C: Kaj pa je tvoje merilo za uspeh – je to število ogledov na YouTubu, to, da dolgoletni oboževalec pristopi do tebe in ti nakloni nekaj besed, finančna preskrbljenost ali v bistvu le to, da začneš slediti svojemu srcu?

Povedano iskreno, gre za mešanico več dejavnikov. Nisem obsedena s številom ogledov, ker ne nazadnje ne izražajo vedno rezultata tvojega dela. Ljudje pa zagotovo so merilo uspeha, zlasti ko vidim, da poslušajo, razumejo mojo glasbo in delijo čustva. Ljudje imamo različne okuse. Lahko obožuješ eno izmed mojih pesmi, druge pa ne preneseš, kar je popolnoma okej.

C: Danes živiš razpeta med Ljubljano in Beogradom. Ti uspe v trenutnem vrtiljaku dogajanja še vedno ohranjati prijateljske stike?

Ljubljana je moj dom. Odraščala sem v kreativni soseski, polni umetnikov, pisateljev, slikarjev in umsko odprtih ljudi, ki so še danes podlaga za močno vez z Ljubljano. Obožujem njeno mirnost, to, da še vedno predstavlja čudovit prostor za raziskovanje in počitek.

Še vedno mi uspeva ohranjati stike s slovenskimi prijatelji iz otroštva, tistimi, ki so mi stali ob strani od začetka glasbene poti. Varno in domače pa se počutim tudi v Beogradu. Kar je dobra stvar.

C: V katerem trenutku pa se počutiš najbolj svobodno?

Nagibam se biti svobodna povsod, saj je svoboda znotraj vseh nas, čeprav je oder zagotovo prostor, kjer se odprem in osvobodim v celoti. Še toliko bolj, če so ljudje pred mano v istem popotovanju trenutka.

Vodja projekta: Neja Drozg

Vodja produkcije: Milica Fajgelj

Fotografije: Sever Zolak

Stiliranje: Vanja Pantin; pričeska: Nejra Bećirović; ličenje: Dragan Vurdelja;

asistent ličenja: Lazar Radovanović

Besedilo: Neja Drozg Fotografije: Sever Zolak