10 lekcij tega desetletja (piše Cosmo kolumnistka Anamarija Lukovac)

Zapuščamo leto 2019, z novim letom pa bomo prestopili tudi v novo desetletje. Zaradi nostalgije in splošne potrebe po tem, da se obdobja zaključijo tudi z besedami, ki jim nazdravijo, se počutim dolžno, da se od tega, ki ga zapuščamo, poslovim v slogu. Bilo je zanimivo, zelo prelomno, verjetno najbolj turbulentno in polno neprestanih premikov in sprememb, kar jih bom kdaj doživela. V drugem desetletju 21. stoletja sem doživela nešteto prvih izkušenj, naučila sem se živeti, spoznala sem sebe in ... odrasla.

Čeprav iz nekega meni nerazumljivega razloga 10. leta prejšnjega stoletja ne zvenijo pol tako glamurozno kot morda hrupna 20., obupana 30. ali revolucionarna 60. leta, verjamem, da se bo dekada, katere čas se nestrpno izteka, vpisala v zgodovino na prav poseben način. Po čem se je bomo spominjali? Po strahu, ki ga je v svetu povzročal terorizem? Krizi Evropske unije? Po novi eri družbenih omrežij? Migracijah z Bližnjega vzhoda? Porokah britanskih princev? Morda povečani ekološki zavesti? Po tem, da smo na Marsu odkrili tekočo vodo? Kdo ve. Zame je bil to čas sprememb, povsem drugačnega zavedanja sebe in sveta okoli mene. Desetletja se bom spominjala kot obdobja rasti, osamosvajanja in norih dogodivščin. Kako bi ga želela zaključiti? S povzetkom lekcij, ki sem se jih naučila v zadnjih desetih letih.

Svet je varen. Čeprav se na veliko koncih sveta dogajajo prave grdobije in je dokazov za to, da ti lahko za tem ali onim ovinkom kdo škoduje, ogromno, sem času, ko sem bila vsako leto v tranziciji med različnimi državami in deli planeta, spoznala, da se, ko pride do tega, da jo popihaš po novo avanturo, ne smeš bati oditi v svet. Narejen je namreč kot dom za človeka, zato ti ne bo storil hudega, če se mu boš prepustila in zaupala. Dobri ljudje živijo v vsaki vasi in v vsakem natrpanem mestu. Življenje je namenjeno življenju, zato se nima smisla bati.

Življenje je privilegij. V času, ko ljudje množično izgubljajo življenja v vojnah, zaradi lakote ali splava, je to, da sem živa, ogromno darilo. Ne samo, da diham, živim in umiram hkrati, privilegiji se kar vrstijo. Socialna varnost, zdravje, talenti, iznajdljivost, zdrava samopodoba, lepo otroštvo ... Včasih nisem veliko mislila na to, da mi je lepo. Čeprav se še danes zelo rada pritožujem, ker v tem najdem majhne radosti življenja, zmorem delovati v zavedanju, da sem najsrečnejši človek na svetu. Med privilegiji, ki sem jih deležna, pa je najpomembnejši občutek ljubljenosti in sprejetosti iz vseh strani. Ljudje me imajo radi, in to mi daje moč, da vse svoje darove lahko delim z drugimi.

Neskončno lahko ljubim. Ne le da sem ljubezni deležna, sposobna sem jo tudi dajati. Njen izvir pa je neskončen in ni mi je treba deliti. Čeprav sem ljubezen kot nekaj samoumevnega poznala že prej, sem se v zadnjih letih iz oči v oči srečala tudi z bolečino in strahovi, ki jih ta prinaša. Spraševala sem se, ali ne bi bilo bolje ne ljubiti. Se oddaljiti in zapreti srce, da se ne bi zlomilo. Resnica pa je, da je ljubezen tisto, zaradi česar je vredno živeti, in bolj kot ljubim, manj tvegam, čeprav se zdi, da je ravno obratno. Če mi nič drugega ne uspe, se vedno lahko zatečem k temu, da delim ljubezen, kar pa je največ, kar lahko v tem življenju dosežem. Spoznala sem tudi, da ni mogoče ljubiti čisto vsakega in da je vredno tiste, ki jim ljubezni ne zmoreš dati, spoštovati.

Uspeh je nepomemben. Nikoli se nisem imela za ambiciozno ali karieristko, čeprav verjamem, da me številni vidijo kot točno to. V resnici samo rada ustvarjam, nekaj izdelam in z veseljem tudi kaj zaslužim. V zadnjih letih pa se mi je to, da kariera in uspeh še zdaleč nista vse, samo še potrdilo. Uspeh je namreč pogosto enačen z dosežki na kariernem področju, vendar jaz na to gledam kot na motivacijo za delo. Moji uspehi namreč ne povedo veliko o tem, kakšna sem kot človek. V zadnjih letih sem se srečala z veliko splošno priznanimi heroji, ki tega naziva v zasebnem življenju ne zaslužijo. Edini uspeh, ki je zares pomemben, je ta, da ti uspe uživati življenje, ga izkoristiti in svet lepšati tudi drugim. Vse drugo je del kapitalistične agende.

Zmorem. Ta občutek je zaživel šele v zadnjih dveh letih in je med drugim verjetno prišel kot posledica tega, da sem brez večjih težav zaključila 18 let šolanja. Zavedam se sicer, da nisem atomski fizik in da nekaterim izzivom enostavno nisem kos, a vem, da zmorem veliko, celo več, kot si mislim, saj imam izkušnje in sem si že velikokrat dokazala, da lahko premagujem ovire, ki se mi postavijo po robu. Nekatere stvari znam izvesti pod pritiskom, druge zelo hitro, in kljub temu vem, da bo izdelek dober. Zavedanje, da zmoreš, je sestavni del samozavesti, ki z izkušnjami raste in se razvija.

V redu je, če ne vem. Na to se moram opomniti zelo pogosto. Desetletje, ki ga zapuščam, je bilo zame zelo zmedeno. Vprašanj je bilo na tisoče, odgovorov bolj malo in vseeno sem morala sprejemati odločitve. Jasno mi je, da ves svet nima pojma, kaj dela. Niti tisti, ki ga vodijo. Zakaj bi potemtakem morala vedeti jaz? Vse je v redu. Igramo igro poskusov in eksperimentov, ki nam bodo dali odgovore in potem bomo doumeli eno stvar in spet druge ne.

Samota je ključ. Sodoben tempo življenja je narejen tako, da nam vedno zmanjkuje časa in da vedno nekam hitimo – iz enega površinskega odnosa v drugega, kar povzroči to, da tudi odnos s samim sabo postane površinski. Kot nalašč za to, da se ne spoštuješ in dovoliš, da te ljudje in sistem izkoriščajo. Za tvoje bolečine ti predpišejo antidepresive in te spremenijo v sužnja industrije, ki ji ni mar za človeka. Šele ko se umakneš in si vzameš čas zase, se srečaš z golimi in surovimi občutki tega, kaj pomeni biti, lahko postaneš svobodna. Biti sam s seboj je presenetljivo težko, a je nagrada za to visoka.

Življenje je težko. Bila sem otrok, ki je življenje videl kot igro, kot pravljico v bolj počasni obliki. Odraščanje mi je pokazalo, da to ni čisto res. Da je življenje lepo, a tudi težko. Včasih je pretežko, da bi ostal prišteven. Pa tudi pravično ni in ni vedno ljubeznivo. Ljudje niso vedno dobri, kar še vedno težko verjamem. "Nihče ni rekel, da je lahko," gredo besede v znani pesmi, a se vseeno zdi, da sem verjela v to. To je verjetno najtežje spoznanje preteklega desetletja in straši me, saj mislim, da moje življenje zares še ni bilo pretežko.

Ni konec sveta. Zadnjih deset let mojega življenja je prežemalo prepričanje, da se mi bliža konec. Delno sem tako mislila, ker me je grabila panika zaradi mojega zdravja, delno pa so te misli povzročile negativne vesti iz sveta, kar so moji možgani skupaj s tem, kar vem o knjigi razodetja, povezali v neizogibno srečanje z bližnjo apokalipso. Pred kratkim sem slišala, da to mišljenje povezuje tudi generacijo Z. Šele nekaj mesecev sem pomirjena in ne razmišljam več tako ekstremistično. Mislim, da ni nujno tako hudo in da je kvečjemu kontraproduktivno verjeti, da se bo svet vsak hip končal. Ni konec sveta in ko ga enkrat bo, me zelo verjetno ne bo zraven. Poskrbimo lahko samo, da konec še ne bo napočil tako hitro.

Smisel je živeti. Zares še vedno ne vem, kaj je smisel vsega. In kot omenjeno prej, mi ni treba. Za zdaj, vsaj glede na rezultate tega desetletja, menim, da je smisel živeti. Čim bolj aktivno in predano. Smisel je pokazati svoje občutke in jih ne skrivati pred tistimi, za katere mislimo, da jih nikoli niso doživeli. Smisel je imeti rad in smisel je ustvarjati. Opazovati, vonjati in se dotikati. Se božati, objemati, poljubljati. Smisel je čutiti slano morsko vodo na ustnicah in pesek med prsti na nogah. Smisel je uporabljati noge za tek pred dežjem in roke za to, da se dotakneš lica trpečega.

Bilo je dobro. Ne morem se pritoževati. Me je strah prihodnosti? Nedvomno. A tako je bilo vedno. Tudi na začetku tisočletja ali v devetdesetih, ko sem se rodila. Prihodnosti so se bali rimski cesarji in grški filozofi. Vsi gremo v isto smer. Bomo čas odštevali ali seštevali trenutke, ki so nam dani?

Piše: Anamarija Lukovac @Lunaticpoetry

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja