V skupno gnezdo pred poroko ali po njej?

Takrat je bilo popolnoma jasno – življenje po poroki bo popolnoma drugačno, on bo moj princ in jaz bom njegova princesa, od poroke dalje pa bom samo še srečna, lepa, ljubljena … Koliko časa so trajale te sanje? Jih morda še vedno sanjaš?

Ali pa je postala poroka le še nekaj praktičnega – uresničitev želja staršev, sklenitev zveze zaradi otročička, dober žur, zbiranje daril? In življenje, ki se po poroki nič kaj ne razlikuje od tistega pred poroko? Morda si ne upaš prisluhniti poročnim zvonovom, preden ne bosta leto ali dve preživela na koruzi, da ne bi naredila napake, se poročila z gospodom Nepravim in potem z njim nesrečno živela do konca svojih dni?

Poiskali smo dva srečno poročena para, ki sta skupaj že celo večnost – 15 let, en je pred tem živel na koruzi, drugi pa je okusil sladkosti zakonskega življenja šele po poroki.

Romantika pod napravami za fitnes

Spoznala sta se na študentskem žuru, ko je bila Jana še brucka in je v Ljubljani živela šele nekaj mesecev. Čez teden je bivala v študentskem domu, Tomaž pa je živel pri starših. Dobivala sta se med tednom zvečer, skupaj sta hodila na študentske žure in izlete, pozneje pa sta vsak večer skupaj hodila na fitnes. “Na začetku sva se videvala enkrat do dvakrat na teden, kmalu pa vsak dan, saj nisva več zdržala brez bližine drugega,’’ se je spominjal njunih začetkov Tomaž.

Življenje narazen ...

“Ko nisem mogla več živeti v študentskem domu, sva se dogovorila, da bova začela varčevati za stanovanje, pa vseeno živela skupaj. Čez teden sva živela pri Tomaževih starših v Ljubljani, v petek pa sva se odpeljala na Bled k mojim staršem in tam preživela vikend. Če le pomislim na vsakotedensko seljenje s kupi knjig in oblačil ter vse, kar je sodilo zraven …’’ se spominja Jana.

Kot ptička brez svojega gnezda sta tako živela osem let, dokler ni vse skupaj postalo prenaporno in je naenkrat počilo. “Tako preprosto ni šlo več naprej. Še vedno nisva privarčevala dovolj denarja, da bi si lahko kupila svoje stanovanje, za najemnino nama je bilo škoda izgubljati denar, a nomadsko življenje in nenehno prilagajanje sta pustila rane na srcih, ki jih je bilo treba zaceliti,’’ nam je zaupal Tomaž.

“Odločila sva se, da narediva tedenski premor in oba premisliva, kako naprej, ali bova ostala skupaj ali ne. Ko sva se dobila, sva se pogovarjala 48 ur brez prestanka!’’ je povedala Jana. Rezultat?

... in na koruzi

“Potem ko sva ugotovila, da se resnično ljubiva in da nočeva niti dneva več preživeti narazen, pod strehami staršev pa tudi ne, sva zelo hitro našla svoje stanovanje in se končno preselila na svoje. Potem so se stvari hitro začele odvijati naprej – najprej se nama je pridružil Lan, potem sva kupila svoje stanovanje in dobila še enega dojenčka, nato smo si zaželeli še enega. Ampak za tretjega otroka se pa že spodobi poročiti,’’ se je pošalil Tomaž, in tako sta se odločila, da se še poročita.

Sledila je poroka

“Poročila sva se v družbi svojih dveh sončkov, družine, prijateljev. Pošteno smo se zabavali, nato smo si privoščili še družinski medeni teden in naročili še enega dojenčka,’’ je navdušena Jana. Oba pravita, da se življenje po poroki ni spremenilo, se pa kot mož in žena počutita še bolje kot prej.

“Ko še ne živiš skupaj, postane redno dobivanje že prav naporno, saj se nimaš več kam dati. Če pa nisva bila skupaj, sva se pogrešala. Ko enkrat živiš skupaj, ni nobene razlike pred poroko in po njej. Še vedno pa se pogrešava, če nisva skupaj.’’

Romantika pod drevesi

Barbara in Marko sta se spoznala pri pevskem zboru in po enem letu zaslišala novo melodijo v svojem srcu ter naenkrat postala neločljiva. Cele noči sta preživela na klopci na vrtu Barbarinih staršev.

Priprave na poroko

Barbara in Marko nikoli nista pomislila, da bi bilo dobro, da bi pred poroko živela skupaj. “Poroka je prišla, ko je dozorel čas. Prinesla naj bi odkrivanje nečesa novega, to je zakrament, s katerim se začne popolnoma novo obdobje v življenju,’’ je povedala Barbara, Marko pa ji je zaljubljeno prikimal. “A na poroko sva se pripravljala kar nekaj časa, in zato naju ‘kruta realnost’, kot ji pravijo nekateri, ko začneš skupaj živeti, ni nikoli presenetila. Hodila sva na učenje za partnersko sožitje, kjer sva se naučila resnično dobrih vzorcev pogovarjanja, po katerih se dobesedno nikoli ne moreš skregati. Tri leta sva hodila v šolo za zakon dr. Gostečnika in tri leta v šolo za zakon Najina pot.’’ Kljub vsemu sta po pregovornih sedmih letih doživela krizo in jo uspešno rešila z dolgim pogovorom in razumevanjem drug drugega.

Skupno življenje

Po devetih letih sta si pred oltarjem obljubila, da bosta ostala skupaj do konca svojih dni. “Najpomembnejša je odločitev, da želiš biti z nekom vse življenje, in to, da z njim ves čas gradiš in neguješ odnos,’’ je prepričana Barbara. Po poroki se je Marko preselil k Barbari, in ker sta se že tako dobro poznala ter točno vedela, kaj hočeta v življenju, se njuno življenje s poroko ni postavilo na glavo, le še lepše je bilo.

Barbara in Marko trdita, da je za srečo v skupnem življenju najpomembnejši odkrit, spoštljiv in dobrohoten pogovor. “Pogovor naju močno povezuje, z njim odkrivava delčke drug drugega ter zaradi njega hitreje in laže rešujeva spore,’’ pravi Barbara.

Skupno življenje po poroki pa je prines­lo na dan tudi navade, ki jih vsak prinese od staršev: “Dogovorila sva se, da vsak razčiščuje s svojimi starši, midva pa se dogovoriva, kaj nama od vseh navad ustreza kot paru, kaj bova sprejela in česa ne,’’ pravi Marko. “Odkar živiva skupaj, pa se je spremenilo še nekaj,’’ je smeje dodala Barbara, “če sva se sprla takrat, ko nisva bila poročena, je vsak od naju šel na svoj konec in sva se pobotala šele po nekaj urah, zdaj pa skušava to zmanjšati na minimum, saj živiva skupaj in je škoda vsake minute, ko sva skregana.’’

“Ni bistvo narobe stisnjena zobna pasta – če sta srci povezani, vse drugo potegne za sabo. Poleg vsega pa tudi najina otroka zelo bogatita in lepšata tako zakonsko kot družinsko življenje.’’

Strokovno mnenje

O skupnem življenju in poroki nam je Aleksandra Kralj, ustanoviteljica Inštituta Simbioza in avtorica knjige Vražji zakonci, povedala:

• Odločitev za skupno življenje naj dozori. Uresniči naj se potem, ko se zaljubljenost začne spreminjati v ljubezen oziroma ko se bolje spoznamo.

• Če boš prehitro razmišljala o vajinem skupnem življenju, si boš ukradla dragocene trenutke najlepšega obdobja, ko je ljubezen vzklila, ni pa še dovolj močna, da bi prenesla kaj več. Vse zahteva svoj čas in vse ima svoje raz­vojne faze.

• Življenje v dvoje pred poroko je zelo priporočljivo. V skupnem življenju se dva šele dodobra spoznata. Vse male skrivnosti se razkrijejo. Takrat imata priložnost, da še enkrat sama pri sebi preverita, ali je to res tisto, kar si želita. Partnerja se v tem času preizkusita v komunikaciji, sodelovanju, usklajevanju, vzajemnosti, sprejemanju drugačnosti, vzpostavljanju skupnega življenjskega ritma, prevzemanju odgovornosti in razdelitvi obveznosti.

• Vsak odnos doživi krizo, kar je sestavni del razvoja. Bolje, da se ta kriza zgodi pred poroko, v skupnem bivanju. Ko kriza doseže svoj namen – poglobitev odnosa in ponovno izbiro, naj se zgodi poroka.

Petra Kocjančič

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc