Manja si je vse svoje življenje želela, da bi bila drobceno dekle. A k sreči je dojela svojo posebno ženskost.
Zame ni čevljev na oddelku za čevlje v Galeriji Emporium. V skoraj nobeni prodajalni nimajo moje ogromne številke, če jo le imajo, pa so čevlji skriti na najbolj žalostnih policah s popusti. Videla si jih tam: grobi, z gumijastimi podplati in praktični. Ali pa jih najdeš v drugi skrajnosti – kičasti, lakasti, z bleščicami in perjem – neuporabni in usojeni na izjemne popuste.
Danes ne bom kupila nobenih čevljev, tako ali tako tu nisem zaradi sebe. Prišla sem zaradi Line, ki je imela slab dan v službi. Poslušam jo, kako mi govori o neprijetnem dnevu, medtem ko preizkuša par črnih louboutink, kot da je to nič, kot da to lahko naredi kdorkoli.
Stojim zraven nje pred ogledalom, še vedno za pol glave višja v svojih nemških škornjih z ravnim podplatom kljub njenim petkam. Lina se obrne in dvigne podplat proti ogledalu ter se zazre v sijajen rdeč podplat.
V teh čeveljčkih je kot filmska zvezdnica. Jaz pa, visoka 178 centimetrov, z dlanmi, ki bi lahko zajele košarkarsko žogo, bi bila lahko njena varnostnica.
Velikost je težava, ki se je zame začela zgodaj, z možatimi rokami in ogromno rastjo (ki sem jo podedovala po očetu). Tudi teža me je skrbela, vendar se z njo nisem tako zelo obremenjevala.
Moja največja težava je bila splošno zajemanje prostora. Na šolskih slikah sem v zadnji vrsti, moje sošolke so kot luštni kužki okoli ene izgubljene gorile. Smehljam se najbolje, kot znam, v športni majici in krilu za starejša dekleta, ki naj bi že nekaj vedela o življenju. Vse, kar sem poznala, pa je bila zadnja vrsta, in to, da nikoli ne bom zares ljubljena.
Učiteljice (ki so bile le malce večje od mene) in starši so oboževali drobne punčke. Od mene se je pričakovalo, da skrbim sama zase. “Manja uporablja svojo velikost za ustrahovanje drugih,” je učiteljica nekoč zapisala v spričevalo.
Vsaka punca ima nekaj, zaradi česar se počuti drugače in neljubljeno. Toda ogromna velikost mojega telesa me je odtujevala od lastnega spola.
Lina kupi čevlje. Zasluži si jih, pravi, po dnevu, ki ga je preživela. Preskočili so jo za napredovanje. Moški je napredoval namesto nje – tipček, ki je se je prilizoval šefom. Naporno delo je večkrat predal Lini, da je imel čas za naloge, ki so prinašale slavo. “Ni pošteno,” razglablja prijateljica.
“Toda zakaj to počneš?” jo vprašam. “Zakaj mu ne rečeš, naj to naredi sam? Zakaj ne rečeš ne?” Lina plača in vzame vrečko s čevlji. “Tega ne morem narediti, Manja.”
Tista zgodnja leta so bila težka. Tepli so me fantje, pol manjši od mene. Sama sem ostajala na plesišču, prisiljena sem bila razviti izrazito obliko zaščitnega humorja. Prevelika za punco, vseeno pa nisem bila fant. Bila sem spaka, ki gre čez meje. Počutila sem se brezupno in jezno, kot da bom vedno izjema. Grenko sem jokala svojemu psičku doma.
Vendar sem k sreči vse skupaj obrnila sebi v prid. Stvari so se, kot se po navadi zgodi, izboljšale. Zrasla sem do svoje velikosti in lahko sem nosila izrazit nakit, kratko pankersko frizuro in šminko. Imela sem celo vrsto nizkih fantov. Zakaj? Zdaj se zdi noro, ko se jih spomnim, vsi enaki – nizki, briljantni, nevrotični. En s faksa, bil je pesnik, se nikoli ni mogel sprostiti.
“Gre za velikost,” je rekel, ko me je gledal od spodaj.
Toda ko sem končala faks, sem zase odkrila novo vrsto moškega. Bili so povsod, ti moški, ki so se imeli radi, ki jim je bilo všeč, da jim izziv predstavlja zanimiva ženska, in ne princeska. Uživala sem v njihovem oboževanju. Na televiziji sem gledala, kako spoštujejo Tyro Banks, Venus Williams, Allison Jenney, Michelle Obama, Jane Lynch.
Močne, visoke ženske, kot sem jaz, ki niso želele odnehati ali biti tiho. Tudi jaz bi to lahko, sem pomislila. V svojem poklicnem življenju sem govorila, kar sem mislila, borila sem se za svoja stališča, nisem dovolila, da me maltretirajo.
Ker se do mene nikoli niso obnašali kot do majhne punčke, nisem sprejela lekcije, ki jo veliko deklet dobi med odraščanjem. Nisem se bala spopadov. Nisem se bala imeti narobe. Odrasla sem in dohitela svoje telo, kar je ostalo, pa je neverjeten dar poguma.
Ko sva se z Lino usedli na pijački, je od mene še enkrat slišala stari nauk, s katerim sem jo opogumljala, naj se postavi zase. Prikimavala je in pila svoj koktajl. “Postavi se pokonci, sem ji rekla. Ne bodi mevža.”
“Prav imaš,” je odgovorila. “Bom.” Toda vem, da ne bo. Ostala bo tiha, ne bo dvigala prahu. Ničesar ne bo zahtevala. Česar jaz ne morem, ona bo in obratno.
Rečeva si adijo. Lina, ki je obula nove čeveljčke, je pomahala in odkorakala naprej. Jaz pa sem preverila šminko (živo oranžno) v oknu lokala, zapela svojo živo rdečo vintidž jakno in se obrnila na drugo stran v svojih ogromnih škornjih z ravnimi podplati. Počutim se hvaležno … in svobodno. Korakam z dolgimi in ponosnimi koraki, razširjam se na večji del pločnika, kot mi pripada, široko maham s torbico. Nisem bukev niti gorila, celo moški ne.
Kljub velikosti mojih stopal in dosegu mojih rok sem oseba in ženska. Na svoje presenečenje sem ugotovila, da me imajo ljudje lahko radi, in kar je najbolj pomembno, da imam lahko rada samo sebe – in da sem lepa.
Ko sem se nehala boriti in sem sprejela izpostavljenost v žarometih, sem lahko živela na način, ki je ustrezal temu, kar je bilo všeč meni: velikansko, štorasto življenje. Preveliko, lepo, moje.
Preberi še: Iskrene izpovedi bralk: Kakšen je v resnici seks po velikih prelomnicah v zvezi?
Po predlogi Ilane Manaster priredila Petra Arula
Fotografija: Profimedia
