Imaš prijateljico, ki uživa sto na uro, vendar tega pravzaprav sploh ne opaziš, ker nima Facebooka? Po drugi strani pa se zavedaš, da ima druga prijateljica kar nekaj težav s samopodobo, čeprav to še zdaleč ni vidno iz njenih fotografij na Instagramu. No, o tem sem razmišljala ta mesec.
Še iz športnih časov sem se naučila, da je zame najpomembnejše, da me ljudje poznajo po moji rezultatih, in ne po tem, kdo sem, od kod sem, kako se predstavljam.
Ker so se razmere nekoliko spremenile, je morda res pomembno oboje, čeprav še vedno zagovarjam stališče, da se je najprej treba dokazati s svojim delom, nato pa se lahko izpostavljaš, če je to treba.
Želim ti povedati, da se je dobro zavedati, da smo ljudje različni in da ne potrebujemo čisto vsi po vrsti kričati, kako nam je fino.
Saj nam je. In včasih se tudi považimo. Ni pa nam treba zaradi tega vpiti. O tem, kako je bil uspešen projekt, o tem, s kom smo bile na poslovnem kosilu, kaj smo prejele, kaj ugotovile, kaj naredile.
Pogrešam čase, ko sem lahko nekaj odličnega prebrala, se s kom kaj zanimivega pogovorila, pogrešam občutek, ko sem domov odšla razmišljujoč o ljudeh, ki so me navdihnili s svojo prezenco, miselnostjo.
In ob branju statusov o čuda stvareh sem kar malo razočarana. Včasih si lahko vse poletje sanjaril o vsaki podrobnosti posebej, danes tvoji možgani procesirajo brezbrižne dogodke ljudi, ki jih niti dobro ne poznaš.
Prav zanima me, v kakšnem stanju so resnično naši možgančki. Zdi se mi, da lahko vase vložiš veliko več od le navidezne fame.
Potrudi se za svoje uspehe, potem pa jih razkazuj, če se tako počutiš, predvsem pa bodi glede tega iskrena do sebe.
Ne objavljaj nekaj samo zato, da boš videna in občudovana.
Stvari objavi takrat, ko si na nekaj res ponosna.
Zame je največji dosežek ravno to, da popoldne odmislim službo, skrbi in se ravnam po pravilu naključnosti – da počnem stvari povsem spontano in nenačrtovano do zadnjega trenutka, predvsem pa brez družbe mobilnika.
Da v službi namenim energijo za projekte, in ne zato, da bodo vsi vedeli, kaj tisti hip počnem.
Imam sodelavke, ki so pridne kot mravljice, pa morda sploh ne bo nihče opazil, koliko truda so vložile, vse dokler ne bo izšla nova številka s stranmi, ki bodo plesale, prikimavale, nagovarjale tvoja občutja in ti šepetale vse tisto, kar so nam avtorice želele povedati.
To je zame veliko večji dosežek, to je tisto omrežje, ki šteje.
Manca Čampa Pavlin,
odgovorna urednica
