Že dolgo sem se veselila, da vam bom lahko povedala svoj načrt o velikem doživetju, ki mi požene kri po žilah. Kdo bi si mislil, da pisati o tem z žarom, entuziazmom, ekstazo in romantiko v besedi sploh ne bo tako preprosto.
Moje misli, ki jih skušam združiti v to kolumno, so preveč podivjane, razdvojene, neprepričane, strahopetne, srečne in žalostne, zato upam, da bo karkoli od zapisanega imelo smisel vsaj za koga.
Nikoli mi ni bilo težko oditi. Odleteti stran od vsakdanjika je bilo zame vedno preprosto. Pot je bila moja največja ljubezen, zato odločitev zanjo ni bila nikoli zahtevna.
Prišel je čas, na katerega sem nestrpno čakala zadnje pol leta. Za dva meseca se bom sama odpravila v divjino Azije.
Čeprav sem se trudila, da ne bi, sem v tem času na to pot položila ogromno pričakovanj.
Na neki način upam, da me bo rešila. Če se mi bo pot želela maščevati za to brezobzirno zahtevnost, me bo razočarala.
Prenesla bi razočaranje, če ne bi za to potovanje že vnaprej tako ali tako preveč tvegala in žrtvovala.
Pred nekaj meseci sem vzljubila fanta, od katerega se nočem ločiti. Sploh ne za 60 dni. Vem, da to ni tako dolga doba, a zaupanja v razmerja na daljavo nimam.
Sploh kadar gre za svežo stvar. Marsikdo ve, da se mi takšne stvari ne zgodijo kar tako. Ne zaljubim se pogosto … In kadar se, je čas povsem napačen.
Vem, da moram iti, ker me bo sicer pobralo. Če se ne premikam, postajam lena, izgubljam ambicije, čas zapravljam za nepomembne stvari, na katere bom pozabila že naslednje jutro.
Želim si spet sijati, želim poznati svoje mesto in pot. Se napolniti, ker vem, da sem se izpraznila. Na to, da ugotovim, kaj je to življenje in kaj je moj smisel, čakam že predolgo.
Nekako sem upala, da če se za dva meseca sama odpravim na pot odkrivanja neznanega območja, spotoma odkrijem kaj več tudi o domačem ozemlju. O sebi.
Klišejsko utopično, kajne?
Ni se težko odločiti, kakšno življenje si želiš. Kar je zares težko, je ugotoviti, čemu si se pripravljen odreči za to.
Vedno sem bila zagovornica tega, da je treba slediti svojemu srcu. Hkrati pa sem rada pametovala, naj nobena oseba ne vpliva na tvoje življenjske odločitve.
Ti dve vrednoti sta se postavili ena nasproti drugi. Ujeta sem med dvema ljubeznima. In čeprav je odločitev že narejena, me boli srce, medtem ko stopam korak bližje svojim sanjam.
Moralo bi biti preprosto, morala bi se kopati v ekstazi! Takšen je bil načrt.
Kaj se zgodi z odločitvijo, ki je ne sprejmem? Kam vodi pot, ki je nisem izbrala? To so vprašanja, ki se jih ne morem otresti.
Ne znam se sprijazniti, da čeprav izbiram med dvema čarobnima različicama tega, kako preživeti zimo, utegnejo biti posledice ene odločitve usodne za drugo in da zame tokrat ne obstaja 'win-win' situacija.
Ni rečeno, da bosta dva meseca oddaljenosti karkoli pokvarila. Ni. A možnost obstaja in tega me je strah, za kar bi lahko krivila zgolj sebe.
Skrbi, ki se tičejo tega, kakšno škodo lahko povzroči moja sebična odločitev, so prežele čas pred potovanjem.
Ugotovila sem, da je krivo samo to, da ne verjamem. V to, da je lahko moj odnos s partnerjem dovolj močan, da prenese dva meseca oddaljenosti, in v to, da se zna usoda bolje odločati od mene.
Ne vem veliko o odločitvah. Ko pride do njih, sem definicija osla, ki si ne zna izbrati enega izmed dveh kupov sena in od lakote pogine na sredini med njima.
A vem eno stvar: odločitev ne smemo delati na podlagi strahu ali hipotetičnih izidov situacije.
Nimam pojma, kaj bo čas pokazal. Nimam pojma, kako razočarana ali hvaležna bom čez dva meseca. Sanja se mi ne, kako bo vse skupaj delovalo. Morda bo ali pa tudi ne.
Vem samo, kaj je resnično zdaj. In čeprav se bo nekoč spremenilo, ugasnilo, naj se vsaj črno na belem ve, da je nekoč bilo.
Napisala: Anamarija Lukovac
Preberi še njeno kolumno Uspeh. Uspeh! Uspeh!!! - Smo se zaslepili s težnjo po uspehu? ali pa Zgodbe žensk, ki se jim je življenje nenadoma spremenilo (pripravi se, da ti bo zastal dih)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
){kind=link}