Tvoja mama ni popolna? Nihče ni!

"Moja mama je bila zasvojena z drogo."

Vina, 25, pevka

Ko sem bila še majhna deklica, je moja mama vse dneve delala, in če je že bila doma, je bila tako utrujena, da sem z njo preživela zelo malo kakovostnega časa. Toda kljub temu sem jo oboževala in bila nanjo zelo ponosna. Na cesti so se za njo vedno vsi ozirali, saj je bila resnično lepa: elegantno se je oblačila in s svojimi bujnimi kodri vzbujala veliko pozornosti. Name in na moji sestri dvojčici je tako večino časa pazil oče. Ko je pri mojih osmih letih nenadoma umrl, se je mami dobesedno odpeljalo. Bila sem popolnoma obupana, saj nas je brez razloga tepla in se na nas jezila.

Stara mama po očetovi strani, ki nam je počasi začela nadomeščati mamo, je za njeno spremenjeno obnašanje krivila droge.

"Ko bo mama spet zlobna, ji ne posvečaj nobene pozornosti," mi je govorila in jaz sem jo ubogala. V tistem času je mama začenjala izginjati za več dni. Zakaj, sem razumela šele, ko sem imela deset let in sem jo nekega dne videla, kako pomanjkljivo oblečena v družbi sebi podobnih stoji pred nočnim lokalom na ulici, ki je bila v moji soseščini dobro znana po drogah in prostituciji. Stekla sem domov in planila v jok. Ugotovila sem, da se moja mama prodaja, in to je bil zame popoln šok.

V naslednjih letih se je domov vračala le še poredko: najprej enkrat na mesec, nato pa še to ne. Čeprav nas je stara mama imela rada, kot je vedela in znala, sem še vedno pogrešala mamo. Brez nje mi je bilo zelo težko odrasti – bila sem osamljena in želela sem si mamo prijateljico, ki bi šla z mano po nakupih, na prvo manikiro ali na sladoled. Pogrešala sem zaupne pogovore, ki jih imata lahko le mama in hči.

Ko sem bila stara 16 let, sem od očetovega prijatelja izvedela, da je na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici. Lepo sem se oblekla zanjo in jo šla obiskat. Ko mi je sestra v recepciji rekla, da noče obiskovalcev, sem jo prosila, naj jo še enkrat vpraša, saj sem njena hči. Sestra se je vrnila in mi odkimala. V vsem življenju nisem doživela težjega trenutka, kot je bil ta. Moja mama se me je odrekla.

Po srednji šoli sem se osredotočila na pisanje pesmi in petje. Prisegla sem si, da si ne bom dovolila, da bi me pretekle izkušnje sesule in da bom sledila svojim sanjam. Nekako sem vedela, da sem zaradi vsega, kar sem doživela, močnejša, in nekje v sebi sem našla vero, da mi bo uspelo. Kar nekaterim pomeni družina, je meni postala moja kariera.

Ni bilo lahko, a lahko bi rekla, da mi je uspelo. Imela sem nastope po vsej državi in tako so se nekega večera vsi moji upi sestavili – mama, po kateri sem hrepenela vse življenje, je stopila v mojo garderobo. Iz sebe nisem spravila niti besede, ona pa mi je rekla: "Vina, bila si čudovita! Zelo sem ponosna nate." Težko opišem, kaj sem v tistem trenutku čutila – bila je mešanica jeze in popolne sreče. Mama mi je nato odpela nekaj mojih pesmi in spoznala sem, da me je od daleč ves čas spremljala.

Od tistega večera dalje mame nisem več videla, a mi je pustila telefonsko številko in tako jo tu in tam pokličem. Včasih je prijazna, včasih pa me na hitro odslovi, a obljubila sem si, da me ne bo prizadelo obnašanje ženske, ki jo v krempljih držijo demoni droge, pa čeprav je moja mama. Moja naloga je, da izkoristim življenje, ki mi je bilo dano, in za to sem ji neizmerno hvaležna. Vem, da je moja glasba globlja, ker sem bila ranjena, in zato doseže več src. Vem tudi, da droga ni igračka. Na zabavah v glasbenem svetu je polno kokaina, a sama se držim tako daleč stran, kolikor je le mogoče.

"Moja mama se bojuje z anoreksijo."

Gabrielle, 22, študentka

Imela sem 11 ali 12 let, ko se je družina zbrala ob mizi za božič in sem slišala teto, kako šepeta, da gre moji mami spet na slabše. Nisem vedela, za kaj gre, dokler nisem na ujela na uho še besede anoreksija.

Na spletu sem prebrala vse, kar sem našla na to temo, a mama je svojo težavo zanikala in večkrat sem jo slišala, kako se prepira z očetom. Dve leti pozneje je bila že tako suha, da jo je bilo težko gledati. Meni je bilo razumljivo, da na svetu obstaja polno hudih stvari, težko pa sem sprejela, da se je nekaj tako nerazumljivega in težkega zgodilo moji mami.

Mama je bila že videti kot okostnjak, pa je še vedno vsak dan po več ur telovadila. Tu in tam je pojedla dietno ploščico ali kuhano korenje. Pred večerjo je jedla jabolka in se nato izgovarjala na sitost. Sprememba pa ni bila le telesna; mamin živahni pogled je počasi nadomestil odsoten, prazen pogled, ki sem se ga skoraj bala, njeno obnašanje pa je postalo nemogoče.

Vsem je bilo jasno, da je z mamo hudo, nikomur pa se ni niti sanjalo, kako zelo: ko sem pri štirinajstih našla njen dnevnik in ga odprla, čeprav sem vedela, da ni lepo brskati po tujih osebnih stvareh, sem prebrala nekaj, kar me je popolnoma šokiralo. Mama je bila v globoki depresiji in razmišljala je o smrti. Dnevnik sem pokazala svoji 15-letni sestri, ki je takoj poklicala družinsko prijateljico zdravnico. Ustrašili sva se, da bi mama zares naredila samomor, in od tistega trenutka dalje ves čas prežali nanjo.

V tisti točki je bilo mamino zdravje že na nitki. Zdravnica je povedala, da se bo njeno srce ustavilo, če se ne bo začela še isti hip zdraviti. Tako se je začelo njeno šestmesečno bivanje v bolnišnici. V tem času, ko mame ni bilo doma, smo v depresijo potonili tudi vsi drugi: oče, sestra in še najbolj jaz. Ko sem prišla iz šole, sem se vsak dan tako najedla, da sem najprej odspala nekaj ur, nato sem poskusila narediti nalogo, a sem se počutila preveč slabo in šla spet spat. Ker sem bila jezna nase, sem se večkrat poškodovala z britvico ali steklom. Mama nama je s sestro vedno govorila, da sva lepi takšni, kot sva, a začela sem verjeti, da sem grozljivo debela. Če se je mama s konfekcijsko številko XXS počutila debelo, kakšna slonica naj bi bila jaz, ki sem nosila M?

Ko se je mama vrnila iz bolnišnice, je bilo malo bolje. Imela je dobre dneve, a tudi veliko slabše, v katerih je izpuščala obroke in telo trpinčila s telovadbo. Nenehno sem pazila nanjo. Ker sem bila ves čas živčna, sem preveč jedla. Redila sem se, z vsakim dnem bolj sovražila svoje telo in sanjarila, kako bi me plastični kirurg spet spravil v red. Ko sta se starša začela ločevati, se je moje stanje še poslabševalo in tudi sama sem bila zrela za terapijo.

Ko sem prvo leto pogrnila na faksu in se je moja mama vrnila na zdravljenje, so se uresničili moji največji strahovi. Toda prav mama je bila tista, ki mi je preprečila, da bi prekinila študij. Rekla mi je, da je čas, da se začnem osredotočati na svoje življenje, saj bom samo tako lahko srečna. Naj se izobrazim in izpolnim, da ne bom končala kot ona! Obljubila mi je še, da ne bo obupala in se pozdravila. Le stežka sem misli o svojem premočnem telesu preusmerila v stvari, ki me osrečujejo. Naslednje leto sem tako preživela na izmenjavi študentov v Parizu. Razdalja od doma mi je malo pomagala, da sem pozabila, se sprostila in si začela graditi lepo prihodnost.

Mami je danes bolje, čeprav bo bolezen vedno del nje, kot so njene težave za vedno zaznamovale tudi mene. Zelo se trudim, da imam s hrano zdrav odnos, s prijateljicami pa imamo strogo pravilo, da ne govorimo o teži in kalorijah. Danes tudi nisem več jezna nanjo. Nisem ji lahko odpustila, ker imam zaradi nje tudi sama težave s hrano, a sem ji, tudi zato, da najinih težav ne bom nekoč prenesla na svoje otroke.

"Moja mama je žurerka."

Danielle, 26, piarovka

Moji prijatelji mislijo, da je moja mama velika faca. Ko pridejo k meni na obisk, postreže s tekilo in se z njo naliva skupaj z nami, večkrat jo srečam po barih in diskotekah, ki zanjo niso več najbolj primerni, saj je 20 let starejša od naslednjega najstarejšega obiskovalca, mojemu fantu med kosilom pripoveduje mastne šale o seksu in še bi lahko naštevala – mene pa njeno obnašanje spravlja v veliko zadrego. Kako naj odgovorim na SMS, ki pravi: "Včeraj smo v klubu videli tvojo mamo, kako se je vrtela na štangi. LOL." Ko preberem kaj takšnega, bi se rada pogreznila v zemljo! Moja mama je stara 57 let, obnaša se pa kot 17-letnica. Včasih se vprašam, da nima kakšne čudne bolezni, saj enostavno noče odrasti.

Njen odpor do odraslosti pa ni vedno le tragikomičen – ko nase navleče roza minico in si naredi dve kitki, je komično (a le, če ne gre iz hiše), ko pa je zaradi žuriranja mene in brata še čisto majhna puščala sama doma, pa je bilo to tragično. Spomnim se počitnic v Mehiki, takrat sva bili tam sami, ko me je nekega večera kar pustila v apartmaju. Nekemu tipu je plačala, naj me pride vsake toliko pogledat. In če bi bil norec ali pedofil? Ko sem bila v srednji šoli, nisem imela nikoli policijske ure, lahko sem delala, kar sem hotela, in tudi sem ... na svojo škodo. Večkrat sem si želela, da bi mi mama postavila meje, a to je bilo utopično pričakovati. Včasih sem bila celo užaljena, ker sem videla, da je zame sploh ne skrbi. Prijateljice so mi zavidale, ker niso smele nikamor, jaz pa sem jim zavidala red in občutek, da nekdo skrbi zanje. Nisem uživala v pospravljanju praznih pločevink piva, praznjenju pepelnika, kot mi tudi ni bilo prav, da si je brez mojega dovoljenja sposojala moja ličila in obleke.

Mislim, da me ima mama rada in da mi poskuša življenje polepšati na svoj način, a da se ne zaveda, kako zelo me sramoti. Povezala se je z vsemi mojimi prijatelji na Facebooku in rada na svoj neokusen način komentira njihove objave. Seveda je vse njeno pisanje namigovanje na seks ali žur. Enkrat sem se resno razjezila, ker je na zid voščila za rojstni dan mojemu bivšemu fantu, ki me je zelo prizadel. Ko sem ji to vrgla naprej, mi je zabrusila, da nisem gospodarica njenih družabnih omrežij. V takšnih trenutkih se zavem, da je popolnoma nesposobna vživeti se v sočloveka in da očitno ne ve, kako zelo me lahko s takšnimi dejanji rani.

Z leti sem sprejela, da se ne bo nikoli spremenila. Da je ostala otrok, dokazuje njeno užaljeno obnašanje, ko z njo nočem spiti kozarca vina ali iti na koncert. Ljudje pravijo, da sem preveč odrasla za svoja leta, a nekako ne znam biti drugačna. Mogoče sem res preresna in se bom sprostila šele, ko z mamo ne bova več živeli skupaj. Včasih celo sanjarim, da bi se preselila nekam v tujino, a vem, da to ni rešitev. In ker je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega, tudi ta ni izjema: zelo zgodaj sem se že naučila skrbeti zase, zato sem že od srednje šole dalje finančno neodvisna. Prav tako mi ni težko zgrabiti za kakršnokoli delo, faks pa sem končala v rekordnem času, ker nisem imela potrebe po upiranju.

Kako odpustiti nepopolni mami

Ko te nekdo prizadene – posebno, če gre za nekoga, ki bi moral zate skrbeti – je izredno težko odpustiti. Občutek imaš, da z odpuščanjem tej osebi sporočaš, da je tisto, kar je storila, v redu. A ni čisto tako.

Odpuščanje ne vsebuje nujno tudi te note: ko odpustiš, se ti istočasno ni treba z nikomer pobotati ali vzeti nazaj jeznih besed, ki si jih izrekla. To, da nekomu odpustiš, je ne nazadnje sebično dejanje in prav je tako – to delaš zato, da sebe osvobodiš jeze in zamere in spet svobodno zadihaš. Če si pripravljena odpustiti, začni takole.

Dovoli si biti jezna

V sebi ne potlači čustev, pa naj gre za jezo, žalost ali razočaranje: izkriči jih, izjokaj, potoži se komu, dokler jih ne boš pripravljena spustiti.

In zdaj najtežji del

Potrudi se razumeti, kaj se je zgodilo v življenju osebe, ki te je prizadela, da je ravnala tako, kot je. Primer: če tvoja mama ni bila skrbna ali je pila, pomisli, zakaj je bila takšna. Je bila takšna že njena mama? Se je obnašala tako, kot je bila naučena? Morda pa si šele ti tista, ki lahko pretrgaš škodljivo verigo in spremeniš družinsko zgodovino! Če poskušaš razumeti, še ne pomeni, da s tem koga opravičuješ.

Ravnaj proti pričakovanjem

Ljudje bi razumeli, če bi tej osebi zamerila ali jo kako drugače kaznovala, a ti se lahko odločiš, da se ne boš poslužila filozofije zob za zob. Veliko bolje se boš počutila, če boš za to osebo naredila nekaj lepega: lahko tudi samo všečkaš njeno fotografijo na Facebooku pa bo že nekaj.

Prepoznaj globljo lekcijo

Na zunaj je videti vse enostavno: mama te je prizadela in ti si prizadeta, mama je slaba, ti si dobra ... In če poskušaš videti širšo sliko? Česa si se ti morala naučiti iz tega? Se je to zgodilo le zato, da bi bila bolj samostojna? Takšno izkušnjo uporabi sebi v prid in vedi, da te takšne stvari v življenju naredijo še bolj močne.

Prevedla in priredila: Anja Osojnik

Novo na Metroplay: “Če narediš veliko, lahko izbereš najboljše” | DAVID TAVČAR, ELLE DEKOR 2024