Tudi drugi je človek kot jaz

Tako duševno zdravega posameznika vidi dalajlama, velika duhovna avtoriteta, ki je pred meseci s svojo prisotnostjo izvabljal nasmehe na sicer resnobne obraze Slovencev. Medtem ko nam uradna psihiatrija in psihologija lahko postrežeta s številnimi definicijami duševnega zdravja (duševno zdravje je zelo pomembno) in svoje napore usmerjata predvsem v dodelavo klasifikacije vsega, kar je v človeku lahko označeno za patološko ali drugače izkrivljeno, pa dalajlama svoje videnje zdravega človeka v preprostem jeziku podkrepi in obrazloži z naslednjim prepričanjem:

“Odkrili boste, da so vsa človeška bitja prav takšna, kot ste sami, zato se bodo vaši odnosi izboljšali in v vas bo zaživel duh prijateljstva. Ne boste več čutili prave potrebe, da bi kaj prikrivali, zato se bodo občutki strahu, dvoma vase in negotovosti do samih sebe razblinili.” Kakor koli že, dalajlama zares verjame, da razvijanje pozitivnih duševnih stanj, na primer prijaznosti in sočutja, vodi k večjemu duševnemu zdravju in sreči.

Na zahodni zemeljski polobli v bližnji prihodnosti pričakujejo, da bo vsak četrti človek bolehal za kakšno duševno motnjo. Zahodnjaki že desetletja za zadušitev občutkov kronične osamljenosti, depresije in drugih tegob sodobne družbe še vedno najraje posegamo po različnih pomirjevalih, uspavalih in tem sorodnih pripravkih. Bodo ljudje s predsodki do vsega drugačnega v prihodnosti lahko odpisali kar četrtino človeštva? Odstotek je zagotovo prevelik, da bi se med njimi ne znašel tudi kdo, ki ga imamo radi. Nenazadnje smo lahko to celo mi sami!

Simona, 41: “Spomnim se neke starejše ženske, ki je živela v na pol porušeni baraki v neposredni bližini osnovne šole, ki sem jo obiskovala. Otroci smo bili takrat prepričani, da je ta vedno neurejena, nepočesana in od let ukrivljena sivolasa gospa zagotovo čarovnica. Nekajkrat se nas je zbralo dovolj otrok, da smo si upali približati njeni hiši.

Ker nas je bilo veliko, smo si takrat pač upali kričati: ‘Na, čarovnica,’ hišo pa smo zložno obmetavali s kamenjem. In se seveda takoj nato razbežali! Desetletje ali več kasneje, ko je bila gospa menda že pokojna, sem izvedela, da seveda ni bila nikakršna čarovnica, ampak predvsem zelo nesrečna ženska, ki se je v to hišo umaknila stran od ljudi, ko sta ji umrla oba otroka in mož.

Odkar sem to izvedela, se mi včasih zazdi, da v želodcu nosim težek kamen. Ne pomaga niti izgovor, da smo bili le otroci. Da nismo vedeli. Če bi lahko, bi zavrtela čas nazaj in bi … saj ne vem, poskušala pomagati! Danes vem, kar takrat še nisem vedela, namreč to, kako hudo je, če za vedno izgubiš nekoga, ki si ga imel rad!”

Tako je tudi s predsodki! Človek s predsodki je kot otrok, neveden in nepoučen o tem, da je tisto drugačno, kar ga tako plaši ali jezi pri drugem (pa naj gre za barvo kože, versko, politično, družbeno, nacionalno, statusno ali spolno opredeljenost, velikost, obliko ali kar težo telesa, starost ali mladost, različnost umskih, fizičnih ali drugih zmožnosti človeka, torej z eno besedo: drugačnost) tisto, kar človeštvu omogoča preživetje in njegov položaj na evolucijski lestvici. Narava že ve, zakaj!

To, kar nas naredi srečne

Izsledki številnih raziskav kažejo, da so ljudje, ki so po lastnih ocenah v življenju nesrečni, pogosto samoljubni, počutijo se osamljene, zamorjene in so predvsem polni nasprotij. Iste raziskave so proučile tudi vzorec ljudi, ki se čutijo srečne, in našli nekaj lastnosti, ki so jim skupne.

Srečni ljudje so po izsledkih teh raziskav priljudni, prilagodljivi in ustvarjalni. Na splošno se bolje spopadajo z vsakdanjimi težavami. In čeprav je to morda v nasprotju s prizadevanji sodobne družbe, ki kot uspešneže propagira egoistično in tekmovalno naravnane posameznike, so srečni ljudje, presenetljivo, praviloma bolj ljubeči, odpuščajoči in sočutnejši od manj srečnih.

Pa ljudsko izročilo? To srečne ljudi (ki so po pravilu tudi dobri ljudje) prepozna kar po njihovem videzu. Iz njih namreč dobrota kar ‘sije’! Prav tako, kot se pri sveže zaljubljenih skoraj vidi ali še raje čuti poživljajoča iskrivost energij v zraku, naj bi tudi srečne ljudi obdajala nekakšna aura sreče. Privzdignjeni občutki, ki so jih ti polni, pa naj bi bili celo nalezljivi.

Darinka, 28: “Res je! Imam prijateljico iz otroštva, s katero se zadnjih nekaj let dobiva le še na kavi vsakih nekaj mesecev. A vedno že od daleč vidim, kako ji gre v življenju. Še posebno, če je zaljubljena! Takrat, prisežem, lahko prav vidim, da se ji obraz sveti kot sonček, ko pa se nekaj minut pogovarjava, se začnem še jaz počutiti naravnost odlično. Kot bi bila zaljubljena tudi jaz! Zanimivo pa je, da pri drugih svojih prijateljih in znancih tega pojava nisem opazila!”

Znanstveniki so se preverjanja teh večnih resnic lotili kar z opazovanjem! V enem od številnih poskusov na to temo so svoje prostovoljce razdelili v dve skupini. Prostovoljce prve skupine so najprej spravili v dobro voljo s pripovedovanjem komičnih zgodb (in jih tako, vsaj za kratek čas, spravili v stanje občutka sreče), šele nato se je razpoloženi skupini (po scenariju raziskovalcev in brez vedenja udeležencev) približal berač.

In ker je bila kontrolna skupina, ki je pred tem niso spravili v dobro voljo, s svojimi prispevki beraču očitno skromnejša, so psihologi iz opaženega sklepali, da veselost in iskanje sreče dejansko dobrodejno vplivata tako na posameznika, kot tudi na njegovo družino in celo družbo v celoti.

Da bi se prepričali o slednjem, nam primerov ne zmanjka tudi v našem vsakdanu. Zagotovo se lahko spomnite primera, ko ste bili nazadnje ujeti v prometnem zamašku. Pa ste na primer opazili, kako se nekdo na sosednjem pasu skuša vključiti v promet prav pred vas.

Če ste bili takrat dobre volje, je bila verjetnost, da ste zmanjšali hitrost in sotrpinu v prometu namignili, da ga boste spustili v vašo kolono, precejšnja. Če pa ste bili, nasprotno, nerazpoloženi, ste njegove očitno nakazane namene najverjetneje kar ignorirali ali pa celo pospešili z mislijo: “Zakaj bi bilo njemu kaj lažje?!”

Vse poti ne vodijo v Rim

Koliko na občutenje notranje sreče res lahko vplivajo zunanji dogodki?

Veliko zahodnjakov je prepričanih, da je sreča lahko le lonec z zlatom in da je torej občutenje sreče povezano z materialnim blagostanjem. Modreci vzhoda pa so nasprotno mnenja, da je sreča bolj odvisna od notranjih dejavnikov oz. človekove miselne naravnanosti.

Pri ljudeh je občutek sreče pogosto le stvar trenutkov in pri vsakem posamezniku trenutni občutek sreče prej ali slej spet nadomesti običajna raven doživljanja. Psihologi temu strokovno pravijo adaptacija. Tako nam povišanje plače, nov avto ali priznanje lahko le za kratek čas dvignejo naše razpoloženje, kmalu pa smo spet nič manj in nič bolj srečni kot ponavadi. In obratno!

Prepir s prijateljem, okvara avtomobila ali manjša poškodba nas lahko spravita v slabo voljo, vendar se nam v dnevu ali dveh razpoloženje spet popravi.

Ta zakonitost velja celo za dobitnike sanjskih zneskov na loteriji! Ti so ugotavljali, da se po začetni omami – po času za prilagoditev – raven vznesenosti in sreče spusti na prejšnji, običajni, vsakdanji razpon doživljanja sreče.

Stopnja doživljanja sreče je po nekaterih teorijah lahko celo biološko pogojena. To pa je spet nova zgodba, v katero se tu ne bomo spuščali. Na poti do trajnega občutenja sreče še vedno nismo ovrgli možnosti, o kateri je na obisku v Sloveniji govoril dalajlama: Do sreče po poti sočutja!

Človeška naklonjenost in sočutje zares predstavljata sam temelj preživetja človeštva. Dejstvo se nam potrdi že takrat, ko si ogledamo življenje kot tako, od rojstva do smrti. Otrok brez materinega mleka ali mleka koga drugega ne bi preživel niti nekaj prvih mesecev življenja, brez vzajemne naklonjenosti in vzgajanja v duhu človeške povezanosti pa bi bil resno moten njegov razvoj v celovito in zdravo osebnost.

Znano je tudi, kako zelo se človeško telo z občutenji uglašuje. Vidimo lahko, kako notranji mir, harmonija in ljubezen dobrodejno vplivajo na telesno zdravje in počutje. In kako nasprotno občutki razočaranja, jeze in nemira zdravju škodujejo.

Rezultati raziskav, opravljenih v zadnjih letih, dejansko pritrjujejo dalajlamovim uvodnim besedam. V enem od takšnih poskusov so na primer dokazali, da že ogled filma s poudarjeno socialno vsebino spodbudi sočutje in temu sorodne občutke v gledalcih. Ko so nato analizirali slino v eksperiment vključenih študentov, so odkrili povišano raven imunoglobulina A – telesu blagodejnega protitelesa.

Tudi drugim so raziskave ponudile podobne zaključke. Danes je znano, da redno prostovoljno delo z ljudmi, potrebnimi pomoči, ki ga opravljamo z ljubeznijo in s sočutjem, lahko podaljša življenjsko dobo in splošno vitalnost. Vse kaže, da pomoč drugim v človeku vzbudi občutke sreče, umiri njegov um in celo ublaži depresivnost, pozitivno duševno stanje pa po zakonih psihosomatike okrepi tudi telesno zdravje.

Ta drugi je človek kot jaz

Pri razvijanju kakovosti sočutja igra pomembno vlogo sposobnost vživljanja v občutke in doživljanje drugih. Tako vam bo v odnosu z drugim človekom v veliko pomoč, če se boste sposobni vživeti v njegovo kožo in ugotoviti, kako bi vi reagirali na njegovem mestu.

Natalija, 30: “Pred dobrim desetletjem smo bile s prijateljicami na morju in tam je Mateja, ena od mojih prijateljic, spoznala fanta. Ona se je vanj zaljubila za vedno, zanj pa je bila to več ali manj le avantura. Potem, ko je minilo nekaj mesecev brezupnega upanja, se je zlomila. Prej živahna je postala zamorjena in kasneje je povedala, da je kakšno leto dni jemala tudi močna pomirjevala.

Spomnim se, da je v tej njeni žalosti nisem razumela. Meni se fant zares ni zdel nič posebnega! Sicer pa, sem si mislila, meni se to že ne more zgoditi! No, nekaj let kasneje se je meni zazdel nekaj posebnega nekdo, ki … Še slabše sem prenesla dejstvo, da so bila čustva zgolj enostranska! Zdaj jo razumem. In da ne pozabim: kar nekaj znancev me obkroža, ki so me tiste dni pregovarjali, naj ne žalujem, ker tega ni vreden, saj vendar ni nič posebnega!”

Kaj pa, kadar človeka ne poznate dovolj dobro ali pa je vaš način življenja zelo drugačen od njegovega? Takrat si lahko pomagate tudi z domišljijo. Skoraj ni človeške izkušnje, ki bi je z nekaj domišljije ne zmogli na notranjem platnu podoživeti kot v prvi osebi!

Primož, 26: “Še kot maturant sem bil prepričan, da brezposelnost pravzaprav ni problem, ker so tisti, ki niso zaposleni, za to gotovo sami krivi. Dela je dovolj za vse, ki si tega želijo, tisti, ki so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, pa so lenuhi ali pa si želijo le državne podpore.

Kasneje, v času študija, sem spoznaval, da tudi moja prihodnost, z diplomo ali brez, ni nujno rožnata, in da je med iskalci zaposlitve večina takih, ki si zaposlitve v resnici zares želijo in jo tudi zelo potrebujejo. In čeprav sem moški, zmorem razumeti, kako hudo in nepravično je lahko, če si na primer ženska s tremi majhnimi otroki, delodajalci pa se te prav zato otepajo kot hudič križa!”

Pristno sočutje prav tako ni odvisno od dejstva, da vam je ta ali ona oseba pri srcu. Pristno sočutje namreč izhaja iz spoznanja, da imajo vsa človeška bitja, tako kot vi, vrojeno željo, da bi bila srečna in da ne bi trpela. Le na temelju spoznanja o enakosti in skupnem človeškem bistvu se lahko razvije občutek sorodnosti.

Vprašanje človeške narave

Drugače kot na vzhodu se je v miselnosti človeka na zahodu globoko zakoreninilo mnenje, da je človeško vedenje v osnovi sebično, da torej vsakdo gleda le nase in na svoje dobrobiti. Znanost je v svojih začetkih brezpogojno sprejela predpostavko, da so ljudje v osnovi sebični, v zadnjem stoletju pa je precejšnje število vodilnih znanstvenikov k temu dodalo še prepričanje, da so ljudje v osnovi tudi agresivni. Tako je Sigmund Freud, oče psihoanalize, trdil, da je nagnjenje k agresiji prirojeno, samobitno in nagonsko.

In šele v zadnjih letih lahko opazimo upad tega pesimističnega pogleda na človeštvo. V zadnjih dveh ali treh desetletjih je bilo opravljenih na stotine znanstvenih raziskav, s katerimi so ugotovili, da agresivnost vendarle ni prirojena in da je nasilno vedenje posameznika zmnožek različnih faktorjev, med katerimi so biološki in družbeni dejavniki, pa tudi konkretni položaj posameznika ter njegovo okolje.

Sodobni raziskovalci tako danes niso ovrgli le ideje o človekovi prirojeni agresivnosti, temveč tudi idejo o prirojeni sebičnosti.

Danes nekatere med njimi v njihovih raziskovanjih vodi povsem drugačna temeljna doktrina, kot je njihove kolege v preteklosti. Mnogi med njimi zdaj izhajajo iz teze, da je nesebičnost morda del človekovega temeljnega nagona po preživetju.

In ko so taisti raziskovalci preučili več sto naravnih nesreč, so ugotovili, da so bili ljudje, ki jih je nesreča prizadela, dejansko poudarjeno nesebični. Videti je bilo tudi, kot da to sodi k procesu psihičnega okrevanja. Skupno delo in medsebojna pomoč teh ljudi sta namreč preprečila njihove kasnejše psihične težave, ki bi se sicer utegnile pojaviti kot posledica travme.

Zahodna misel se zdaj torej približuje tezam vzhodnjaške filozofije in tudi dalajlamovemu stališču, da smo ljudje v temelju dobri in sočutni. Iz končno doseženega soglasja vzhoda in zahoda lahko sklepamo sami, na primer kar z naslednjim sklepom: “Če smo torej v temelju dobri in sočutni, ter velja, da je človek resnično srečen šele takrat, ko je takšen, kot dejansko je, potem je srečen človek lahko le tisti, ki je dober in sočuten!”

Moč najšibkejšega člena

Kot posamezniki smo vse bolj odvisni drug od drugega.

Ljudje pogosto mešajo pristno sočutje s pojmi usmiljenja in pomilovanja. Da ne gre za sinonime, najbolj jasno občutijo tisti, ki jim je eden teh čustvenih izrazov namenjen. Medtem ko se radi usmilimo berača z nekaj tolarji in pogosto, tudi glasno, pomilujemo nesrečno usodo invalida, ki ga srečamo na ulici, pa se nas njihov položaj le redko zares dotakne. Sebe si namreč v teh manj srečnih ‘vlogah’ ne zmoremo, nočemo, ali si le stežka predstavljamo.

Šele v trenutku, ko se zavemo, da bi se vrojeni v drugo okolje in v drugačnih okoliščinah, z drugačnim razpletom dejavnikov ali z drugačnimi osebnimi izbirami prav lahko znašli na istem, je sočutje mogoče. Ko vemo, da bi bili prav lahko mi eden tistih, ki jih ta trenutek vidimo kot manj srečne. In ker je veriga le toliko močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen, naj nam zanj nikar ne bo vseeno!

Nataša Zupanc

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere