Brez slabe vesti prisluhnite notranjemu glasku, ki vam to šepeta v uho. Raziskovalci so namreč odkrili, da nam zavist daje moč za uresničitev najdrznejših sanj.
Kot majhna deklica je Madonna občudovala pevsko divo Barbaro Streisand. “Hotela sem doseči to, kar je dosegla ona. Zavidala sem ji njen glas, soj odrskih luči, moške, vse!” Pop princeska Britney Spears priznava, da je veliko časa preživela pred ogledalom v kopalnici, kjer je posnemala Madonno: “Hotela sem, da bi me ljudje občudovali in mi zavidali, tako kot njej. Vedela sem, da sem disciplinirana in nadarjena, da to torej lahko dosežem.”
In nekje prav zdaj ljubka najstnica, ki žgoče zavida Britney, vsrkava njene odrske izkušnje, vadi in gara v želji postati naslednja pop princesa. Denar svet vrti? Prav tako zavist. Zato je tako pomembna.
Komaj komu je všeč občutek
Zavist je najmočnejša gonilna sila, ki nas priganja k večji učinkovitosti. Že kar nekaj časa nazaj so raziskave pokazale, da je ta zelena stvarca eden od temeljnih miselnih vzorcev, ki ohranjajo življenje. To odkritje je povozilo do tedaj priznano tezo, da je zavist privzgojeni primanjkljaj značaja, kljub temu pa v očeh ljudi še vedno uživa dokaj slab ugled.
Skriva se za brezmejnim občudovanjem ali pa skrivaj preži na objekt poželenja, saj ni veliko ljudi, ki bi odkrito pokazali željo po imetju nečesa, kar ima nekdo drug. A zakaj? V določenih situacijah smo tako ali drugače zavistni vsi.
Zavist vzbudi v človeku najvišjo storilnost, preobraža lenobo v ambicije in vedno isto, uhojeno početje spreobrne v konstruktivno. Skrbi za konkurenco in tekmovanje ter s tem človeštvo potiska na vedno višje stopnje napredka. Brez nje ne bi bilo demokracije, pravičnosti, vedno novih izumov. Zavist je motor prostega tržnega gospodarstva, drobi zarjavele predstave o moči in je lahko za vsakogar kažipot do osebne sreče. Sili k primerjanju z drugimi, kaže nam raznolikost. Postavlja nam najpomembnejša vprašanja: “Kaj bom naredil iz sebe? Kaj želim doseči? Kaj še hočem?”
Dandanes namreč ni več dovolj, da se samo za silo trudimo izboljšati lasten položaj. Skoraj moramo biti že del najboljših, da nam je dan košček ogromne turbokapitalistične pogače. Ni prostora za izgovore, saj žgoča zavist jasno oznanja, kaj vse je še mogoče doseči in uresničiti.
Brez konkurence ni napredka
Šest milijonov let uspešne evolucije ne moremo motiti. Že od takrat, trdijo evolucionisti, čustvo zavisti močno zaznamuje razvoj človeške skupnosti. Poleg merjenja moči z drugimi vrstami je tudi zavist pripomogla, da se je človek znašel na sami konici razvoja. “Življenje neke vrste v skupnosti zahteva skupinsko delo,” meni antropolog Christopher Boehm. In preizkušen recept za možnost skupinskega uspeha je hierarhija – tako v opičji hordi kot v klanu ali v podjetju.
Da bi stvarem in situacijam vdihnili svežino, zlomili odpor, uveljavili nekaj novega, naredili prostor ustvarjalnosti in iskrivim idejam, je potrebna prav zavist. “Nezadovoljstvo s tem, kar imamo, z usodo, je glavni vzgib za izboljšanje lastnega položaja. S tem postavimo obstoječo hierarhijo pod vprašaj in tekmovanje odloča, kdo bo lahko širil svoje gene tudi v prihodnje,” pravi Boehm.
Evolucijskih zakonitosti ne smemo zapostavljati, vendar igra danes veliko pomembnejšo vlogo psihologija. “Želimo se razlikovati, enakosti, kolikor je sploh je, ne želimo vzdrževati,” razlaga Rolf Haubl, nemški raziskovalec zavisti. “Samo tam, kjer je prisotna razlika, lahko posameznik samega sebe doživlja kot drugačnega od drugih.” Biti drugačen, to varuje našo identiteto. In seveda, najraje boljši!
V človeški naravi je, da ne želimo biti prekašani. Kdor zmaga, bo nagrajen. Nagrada pa ne bo samo nekaj zunanjega, temveč bo ugodno vplivala tudi na duševno počutje. Raziskovalci lahko na primer pri uspešnih športnikih dokažejo povišane vrednosti seratonina, hormona sreče – kemične zahvale za poraz konkurence.
Težnja biti korak pred drugimi ne velja samo na športnem področju. Udeleženci neke ameriške študije so imeli na izbiro dve možnosti: živijo lahko v svetu, v katerem bi zaslužili 100 000 dolarjev letno, njihovi sodržavljani pa 85 000 dolarjev, druga možnost pa jim je obljubljala 110 000 dolarjev letno, pri čemer bi drugi zaslužili 200 000 dolarjev. Rezultat: skoraj vsi udeleženci študije so se raje odpovedali 10 000 dolarjem, kot da bi drugi letno zaslužili več kot oni.
Kar je daleč, nas pusti hladne
Zanimivo: kar je zunaj našega lastnega sveta, komaj kaj draži našo konkurenčno nastrojenost. Le redkokdaj holivudskim zvezdam zavidamo uspeh, razkošne hiše, popolno telo ali sanjskega ljubimca. Jennifer Aniston naj bo srečna z Bradom Pittom. Naj ima J.Lo 350 000 evrov vreden Rolls Royce, ki ji ga je za rojstni dan podaril Ben Affleck. Brad in Rolls za nas tako ali tako ne prideta v poštev.
Položaj pa se obrne, ko gre za ljudi, ki se nahajajo v naši okolici: prijatelji, sosedi, sodelavci, tudi družinski člani. Bližje kot nam je nekaj, zavistnejši smo, se glasi formula večnega primerjanja. “Ljudje vedno merijo svoje dobro počutje glede na razmere v njihovi okolici,” pravi Robert Frank, ameriški profesor ekonomije. Če čutijo, da so v vodstvu in uživajo dober ugled, je njihovo duševno stanje uravnoteženo. Vendar se takoj, ko se pojavi tekmec, ravnovesje podre, in zopet je zavist tista, ki mobilizira posameznikove skrite moči.
Moški zavidajo druge stvari kot ženske
Richard Smith, ameriški psiholog zavisti, prav dobro ve, kakšnega okusa je zavist. Odraščanje z enojajčnim bratom dvojčkom je bilo vse prej kot zabavno. Nenehno prisotna konkurenca, iste dispozicije in iste možnosti ga še danes postavljajo na preizkušnjo.
Vendar pa, ko pride do klasičnih statusnih simbolov, moški drug drugemu najpogosteje zavidajo hišo, avto in jadrnico. Očitno je, da bi celotne panoge propadle, če ne bi bilo vedno novih in višje stremečih želja. In oglaševanje to s pridom izkorišča: “Bili bi prvi v ulici, ki bi imeli to čudo tehnike. Naredite sosede zavistne!” se glasi slogan neke avtohiše. Spet druga moškim obljublja ošaben kabriolet z ugodnim razmerjem med ceno avtomobila in zavistjo okoliških prebivalcev.
Wilhelm Busch je že pred časom odkril, da je zavist odkrita oblika priznanja. Zato ni človeka, ki si ne bi vsaj kdaj želel, da mu drugi zavidajo, saj nudi dolgotrajen občutek vznesenosti in ponosa.
Res je, kar pravi novinar Robert Lembke: “Sočutje dobiš zastonj, zavist drugih pa si moraš trdo prigarati.”
Ženske zavidajo povsem druge stvari kot moški. Bojijo se primerjave svojega videza z videzom drugih žensk, koprnijo po toplini in trdnih razmerjih. Hočejo popolno jabolčno zadnjico svoje prijateljice, njeno popolno polt ali njene dolge bleščeče lase. Želijo biti prav tako priljubljene kot sodelavka, zavidajo ji harmonično razmerje, še posebej pa uspešno krmarjenje med službenimi obveznostmi ter družino. In veliko pogosteje pustijo, da jih načne dvom o samih sebi, če v primerjavi z drugo žensko izpadejo slabše.
Takšno vedenje seže daleč preko nacionalnih in kulturnih meja: aktualna študija, v kateri je bilo udeleženih več kot 13 000 otrok iz dvanajstih držav – med drugimi tudi Avstralija, Jamajka, Nemčija in Izrael – je pokazala, da deklice dosledno pripišejo krivdo samim sebi, če nekaj ni šlo tako, kot so si zamislile.
Nevoščljivost blokira in uničuje
Zavist je koristna in zaželena, ko potrebujemo notranjo vzpodbudo za dosego želenega. Če pa se prepustimo glodajočemu nezadovoljstvu, namesto da bi ukrepali, se hitro znajdemo na nevarnem terenu. Za vse velja: občutek nizke lastne vrednosti, ki gre z roko v roki s ponavljajočim občutkom prikrajšanosti, hitro spremeni zdravo zavist v nevoščljivost. In prav svoji temni strani, nevoščljivosti, se lahko zavist zahvali za svoj slab ugled. Zavist gradi, mobilizira in vzpodbuja, nevoščljivost podira, uničuje in želi drugemu samo jemati.
Nevoščljivost se ne ustavi niti na robu postelje: znanstveniki Univerze v Wisconsinu so ugotovili, da lahko nevoščljivost uniči še tako globoka čustva do partnerja. Moške, ki živijo z uspešnejšo žensko, načenja črna zavist – tako postopoma izgubijo vsakršno veselje do seksa s takšno partnerko.
Rušilna moč nevoščljivosti ne prizadene le prijateljstva in ljubezni. Razdira povsod in vse, kar ji prekriža pot. Kjer vlada nevoščljivost, trpijo vsi.
V ruski različici uspešnice kviza Lepo je biti milijonar je pomoč glas ljudstva popolnoma neuporabna. Občinstvo namreč namerno daje napačne odgovore, saj kandidatu ne privošči denarja.
Mojca Cestnik
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
