Odnehate morda, še preden realno predvidite, kako težka je naloga, kasneje pa še vedno sanjarite o neuresničenem cilju? Potegnite glavo iz peska! Takoj!
Ko si je Maja kupila ultra kratko krilo, ki je bilo videti kot nekoliko širši pas, in samozavestno izjavila: “Ja, nosila jo bom,”smo bile šokirane, kako je pogumna. Za kaj takega moraš biti res samozavesten, toda če imaš take mega noge kot ona – zakaj pa ne?
Naslednji dan je prišla v hlačah. Pa tudi dan potem. Minica je postala stalna tema našega kofetarskega krožka, Maja pa je vsak dan imela nov izgovor za to, zakaj je ni oblekla. Najprej je bilo zunaj premrzlo, potem ni imela zagorelih nog, nato si jih ni depilirala … “Ne, to ni zame,” je priznala nekega dne. “S tem nakupom sem udarila mimo.”
Tina je izvedela za fantastično in učinkovito dieto ter popoln načrt hujšanja, a se je odločila, da se bo začela ravnati po njem ‘naslednji teden’ pa ‘od naslednjega ponedeljka’, ‘po praznikih’, ko se bo nehala zažirati … Medtem pa se je namesto maščobe na bedrih in pasu z vsakim poskusom, da se stlači v svoje, sedaj že nekdanje kavbojke, topila njena samozavest.
Ko dojamemo, da se umikamo pred izzivom ali težavo, si bomo izmislili izgovor, da bi se opravičili pred sabo, in se začeli izogibati vsega, kar je povezano z našo težavo: dejanj in oseb, ki nam vzbujajo občutke krivde. Svoja čustva skušamo prikazati kot objektiven razlog in ga pojasniti vsakomur, ki je morda posumil v nas. Nimamo torej samozavesti, nismo pa neumni.
Lahko se sicer odločimo ‘farbati’ in si kar naprej govoriti ‘to bom naredila jutri’; tako mine dan, še en pa še en … A namesto da bi nam odlašanje prineslo olajšanje, nas še bolj obremeni.
Kako bomo reagirali, je odvisno od razmer, ki nas vznemirjajo, naše osebnosti in značaja, pravijo psihologi. Čeprav je morda videti, da je razlog za izogibanje in odlašanje lenoba ali neprizadevnost, to ni tako enostavno.
Globlji vzrok za takšno obnašanje je namreč v pomanjkanju samozavesti, ki je rezultat negativnega stališča do lastnih sposobnosti. Toda takšni ne moremo biti aktivni. Ljudje, ki so dejavni, se bodo z veseljem odzvali na izzive, tisti, ki dvomijo vase, pa ne bodo niti poskusili, čeprav bi morda nalogo opravili bolje. Lahko bi …, če jih ne bi hromil strah, da bodo razočarali sebe ali druge. Lastnemu mnenju se bodo odpovedali tisti hip, ko bodo drugi podvomili vanj. Tako nastaja kronična neodločnost, strah pred tveganjem ali izražanjem ustvarjalnih idej.
Vzroki za to, da se nekdo obnaša kot školjka, so zelo pogosto zakoreninjeni v anksioznosti, ki se je morda niti ne zaveda. Razdelimo jih lahko na štiri osnovne kategorije.
Sindrom Školjke 1
Strah pred sporom
Običajen razlog, zaradi katerega rinemo glavo v pesek, je želja, da bi se izognili konfliktom. ‘Sindrom školjke’ je reakcija, nasprotna napadalnosti, ker na izvor frustracije reagiramo tako, da se cilja ne lotimo. Kljub temu želja ostaja, mi pa se počutimo nemočne, manjvredne in prestrašene. Odnehamo, toda o neuresničenem cilju še vedno pogosto sanjarimo.
Umikanje pred težavo je dostikrat način reševanja frustracij, ki je nastal v zgodnjem otroštvu. ‘Mnogi starši pri vzgoji niso pripravljeni razpravljati z otroki in zahtevajo, da ti brezpogojno ubogajo,’ pravi psihologinja Lise Lautrup. “V takih razmerah bi nasprotovanje staršem ali njihovo nerazumevanje povzročili spor in otroci bi bili kaznovani. Naučijo se torej, da ‘preživijo’ samo, če se uspešno izognejo konfliktom, starši pa jih za to nagradijo z manj stresnim vzdušjem in odobravanjem. Tako se rodi podlaga za enako obnašanje v odrasli dobi.”
“Kar tako stori, kot sem ti jaz rekla,” je govorila moja mama … Sedaj pa poglej, kaj je nastalo iz mene!
Sindrom školjke 1
Strah pred spremembo
“Drugi običajen razlog za izogibanje soočanju s težavami je strah pred spremembo,” pravi Lise Lautrup. “To je največkrat najbolj očitno, kadar je pred nami pomembna naloga, prepozno pa je, da bi jo odložili. Na primer: znašli ste se v razmerah, v katerih lahko vaša odločitev ‘katapultira’ vašo kariero, krepko zviša vaše prihodke in popolnoma spremeni vaš način življenja. Veste, da to lahko dosežete, če boste nekaj časa naporno delali, čemur bo sledila nagrada. Toda zgodi se, da teden za tednom iščete opravičila, da se dela ne lotite. Končno odnehate.”
Lidija je doživela to izkušnjo: “Ravnatelj mi je ponudil mentorstvo, meni pa je samo ob misli na to postalo slabo. Veliko dela, organiziranja, nastopanje pred ljudmi – ne, ne zmorem tega. Sedaj se ravnatelja izogibam v velikem loku. Vem, kakšne težave imam, a jih ne rešujem. Morda sem neumna …”
Ali je vzrok za tako obnašanje in razmišljanje pomanjkanje motivacije ali morda slaba organizacija? Ne eno ne drugo. Na nezavedni ravni gre za strah, kaj bodo novi status in nove razmere prinesli: kako bo to vplivalo na naše življenje in odnose z drugimi ljudmi. Poskušamo se zaščititi pred dodatnim stresom, ker vemo, da bodo ljudje več pričakovali od nas. Ali pa nas je strah, da se bo izkazalo, kako smo neumni (doslej smo, začuda, znali to zelo dobro skriti in uspešno preslepiti šefa, direktorja, sodelavce!).
Strah pred spremembo lahko prav tako nastane iz potrebe, da bi ob sebi zadržali nekoga, ki ga potrebujemo, ne da bi od njega zahtevali, da se prilagodi naši novi podobi.
Sindrom školjke 3
Strah pred uspehom
S strahom pred spremembo so tesno povezani strahovi pred uspehom in neuspehom. Uspeh prinaša odgovornost in pozornost, postanemo lahko neodvisni, lahko pa se morda počutimo nedorasle, da bi se s tem spoprijeli. Poleg tega to lahko spremeni odnose z drugimi ljudmi. Tako se lahko naš partner, na primer, počuti ogroženega, ker naenkrat veliko več zaslužimo (več na to temo na strani 130).
“Napredovala sem počasi in kolegice so bile presenečene, ko sem postala njihova vodja. Čutim, da si mislijo, da sem jih nekako izdala,” pravi Adela, vodja oddelka v velikem slovenskem podjetju. “Ko sem napredovala,” pravi Adela, “je bil moj fant, s katerim skupaj živiva, zelo ponosen name. Vendar pa odtlej ne zamudi priložnosti, da me ne bi opozoril, da “doma pa nisem šefica”. Sprašujem se, ali ima to kakšen smisel – najprej dekleta, potem še on.
Sindrom školjke 4
Strah pred neuspehom
Mnogi ljudje pravijo, da bolje funkcionirajo, kadar so pod pritiskom, neorganizirani ali kadar hitijo. Toda taka opravičila so značilna za tiste, ki se bojijo neuspeha. Ustvarjajo si namreč nemogoče pogoje za delo, zato da bi, če ga ne opravijo dobro, lahko rekli, da niso imeli dovolj časa, da so bili pod stresom ali pa utrujeni. Taki ljudje običajno dobro opravljajo svoje delo, toda redko odlično, kar bi bilo lahko le, če bi si dovolili normalne pogoje za delo. Najbolj pogost vzrok za to je nezavedno prepričanje, da niso dobri.
“Kolerik sem in pri delu vedno hitim. Kar naprej me je strah novih nalog, opravljam nadrejene in se pritožujem. Vedno mislim, da česa ne bom zmogla, potem pa se izkaže ravno nasprotno. K sreči nisem nikoli sama in vedno se najde kdo, ki mi priskoči na pomoč. Toda požrla se bom zaradi občutka, da ne zmorem,” pravi Sonja.
Rešitev 1
Priznajte si
Rezultat pomanjkanja samozavesti je vedno stres, neorganiziranost in nezmožnost, da se v kaj prisilimo. Ljudje se odločimo za takšno obnašanje, ker se nam zdi ta pot lažja, toda v nekem trenutku dojamemo, da se bomo tako morali soočiti s še večjimi ovirami. “V takih razmerah je najbolje reorganizirati dejavnosti, kar pomeni skušati rešiti problem kako drugače, s spremembo svojega obnašanja, tudi za ceno, da je treba spremeniti cilj,” pravijo psihologi.
Rešitev 2
Bodite iskreni
V jedru vsakega izogibanja je laž. Sami sebi govorimo, da bo težava izginila, če jo bomo dovolj dolgo ignorirali. Toda to se ne bo zgodilo. Uničili bomo le dober odnos z osebo, ki smo se ji izogibali opravičiti ali pa nam bo morebiten uspeh pred nosom speljal kdo, ki ga je bilo manj strah.
V resnici torej ne gre za odlašanje, ampak za dejstvo, da smo se odločili za samoobrambni način obnašanja: izbrali smo, da bomo o sebi razmišljali kot o osebi, ki je prestrašena in neorganizirana. Kadar pa sebe doživljamo kot slabo in nekompetentno osebo, takšni tudi postanemo. Zato glavo pokonci! Zaradi samih sebe postanite pogumni, močni in pametni.
Nataša Vrbnjak Kok
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
