Odrasla sem na internetu. Zares sem vesela, da živim v stoletju, v katerem lahko z enim klikom obkrožim svet, in nikakor si ne predstavljam življenja brez bleščečih zaslonov, ki odsevajo v zamišljenih obrazih na cestah ter sredi noči razsvetljujejo okna nebotičnikov.
Če te ni na družabnih omrežjih, ne obstajaš!
Danes je precej nenavadno, če na Instagramu, Facebooku ali Twitterju nimaš svojega profila. Vsi objavljamo statuse o tem, kaj počnemo in kaj si mislimo, kar bi bilo povsem v redu, če se določeni vzorci ne bi ponavljali, s tem pa je tudi izkrivljena podoba našega sporočila. Tako nalagamo fotografije svojega obraza iz vedno istega kota, ribe in krompirja, in svojih sveže nalakiranih nohtov v sončnem zahodu. Zveni znano?
Priznaj, tudi ti si kdaj svoj telefon ali fotoaparat usmerila proti sebi in vsaj desetkrat pritisnila na sprožilec, da si na koncu le dobila super fotko, na kateri si zaradi vseh mogočih filtrov sploh nisi več podobna – nato pa nestrpno čakala na všeček. Zakaj to počnemo? Smo samovšečni ali le polni hrepenenja po odobravanju drugih spletnih uporabnikov?
Hitri svet te dolgočasi
Postavimo se na drugo stran. Na Instagramu se prebijaš med fotografijami spečih psov, kozarcev barvitih napitkov in zapestij, okrašenih z novimi zapestnicami. Na eni izmed fotografij je tvoja najboljša prijateljica videti kot Megan Fox, ker pa ne želiš, da bi se ji zamerila, jo všečkaš in zapreš aplikacijo. Počutiš se zelo zdolgočaseno, saj tudi na Facebooku ni ničesar novega, lačna si, ker so fotografije hrane razdražile tvoje možgane, ko pa se sprehodiš do ogledala, si želiš, da bi lahko svet tudi v resnici gledala v enem izmed filtrov Lo-Fi, Valencia ali Brannan, ki bi s kontrasti malo bolj definirali tvoj obraz.
Kljub svojemu povprečnemu vsakdanu želiš dajati vtis, da si lepa, uspešna, da je tvoje življenje bolj vznemirljivo od prijateljičinega. Tekmuješ v tem, kdo bo napisal najboljši status in kdo bo prejel največ komentarjev pod svojo novo prikazno sliko. Najbolj si želiš, da bi ugajala drugim, a vse, kar počneš, je, da občuduješ samo sebe in si z všečki drugih dokazuješ, da si res tako kul, kot misliš, da si.
Kaj to pomeni?
Psiholog Dr. Larry Rosen v svojem delu iDisorder pravi, da je hiter porast družabnih omrežij in pametnih telefonov sprožil nova obnašanja, ki bi jih lahko šteli k duševnim motnjam. Kompulzivno-obsesivno osveževanje svojega profila priča prav o tem – obsedenost s samim seboj in želja po zunanjem priznanju pa sta sprožilca teh dejanj. Doktor Rosen pojasnjuje, da je narcizem kombinacija zadovoljstva in strahu. Ko nam nekdo všečka fotko ali status, se v našem telesu sproži dopamin, kemična snov, povezana s srečo. Kaj pa se zgodi, če nihče ne komentira našega prispevka v blogu in ko nas prijateljica iz osnovne šole izbriše s Facebooka? Počutimo se zelo osamljene.
Da bo tvoj svet (spet) resničen
Kako torej veš, da si šla predaleč? Uporabljaš Facebook, da bi ostala v stiku s prijatelji ali le za oglaševanje svojega življenja? Če so edini vir dobre volje lajki, ki jih prejemaš na spletu, se malce ustavi. Zavedati se moraš, da v takšnem primeru živiš v dveh ločenih svetovih. Bolj ko se bo tvoja podoba na spletu razlikovala od resnične, slabše se boš počutila.
Splet je super stvar za razvijanje hobijev, stik s sošolci na faksu ali mreženje. Zavedaj pa se, da je spletna podoba le podaljšek tvojega resničnega življenja, in ne obratno! Naj te zabava, spravlja v dobro voljo in ne jezi vsakič, ko tvoj namišljen svet ni takšen, kot si si ga zamislila.
Beyoncé je na letošnji koncertni turneji oboževalcu v prvi vrsti zabrusila: "Odloži to presneto kamero!" (posnetek si oglej na YouTubu) in mu s tem želela sporočiti, naj raje uživa v koncertu, kot da vsako stvar dokumentira in objavi na spletu. Kdaj boš vedela, da nisi več odvisnica? Ko boš lahko dan preživela, ne da bi želela vsako stvar zabeležiti s svojim mobilnikom, pri tem pa ne boš pretirano vznemirjena – takrat boš vedela, da znaš usklajevati oba svetova. Naj postane to tvoj mesečni izziv!
Besedilo: Anamarija Lukovac
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc