Zagotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste z nekom hodili po cesti, ko se je ta spotaknil ali (še huje) padel po tleh. Kakšna je bila takrat vaša reakcija? Sta vas zajela panika in strah ali pa vas je prav nasprotno preplavil smeh, ki ga praktično ni bilo možno nadzorovati? Če se vam je zgodilo slednje, vedite, da niste sami in da se za tem skriva poseben mehanizem. In ne, to ne pomeni, da ste kruti ali da osebi privoščite padec.
Ne spreglejte:
V ozadju je namreč več psiholoških in nevroloških mehanizmov:
1. Nepričakovanost oziroma presenečenje
Padci so običajno nepričakovani. Naši možgani reagirajo na tak "prelom pričakovanja" (tj. nekaj se zgodi v nasprotju s tem, kar so vaši možgani pravkar napovedovali), kar sproži smeh kot hitro čustveno reakcijo. To je povezano s tem, kar v psihologiji imenujemo teorija inkongruence: nekaj je smešno, ker ne ustreza našim pričakovanjem.
2. Olajšanje (če ni resne poškodbe)
Ko vidimo padec, se za delček sekunde ustrašimo. A že takoj naslednji trenutek, ko ugotovimo, da oseba ni huje poškodovana, pride do sprostitve napetosti. Ta pa se pogosto izrazi kot smeh.
3. Družbeni signal, da ni nevarno
Smeh lahko deluje kot signal drugim: "vse je v redu, ni resne grožnje". Gre za nezavedno družbeno komunikacijo.
4. Malce "superiornosti"
Včasih se aktivira tudi občutek: "meni se to ni zgodilo". To razlaga teorija superiornosti, pri čemer gre za smeh kot odziv na (začasno) primerjanje z drugimi.
5. Živčni odziv (nervozni smeh)
Nekateri se smejijo tudi, ko jim je neprijetno ali nerodno, vendar to ni posmeh, ampak avtomatski odziv telesa na stres. V takih trenutkih se aktivira napetost, smeh pa deluje kot "ventil", ki jo pomaga sprostiti in telo umiriti. Hkrati lahko služi tudi kot signal, da želimo omiliti nelagodje, zato se pogosto zgodi, da se nekdo zasmeji ravno takrat, ko mu je v resnici najbolj nerodno.
